Zakaj je moral umreti Toni Mrlak?

Dragica Potočnjak raziskuje sestrelitev gazele, natovorjene s kruhom, ki jo je pilotiral njen svak 27.6.1991 nad Rožno dolino.
Objavljeno
21. junij 2013 14.27
Patricija Maličev, Sobotna priloga
Patricija Maličev, Sobotna priloga
Bilo je 27. junija 1991. »Na uradni prvi dan vojne za Slovenijo. Helikopter gazela SA 341, serijska št. 664, je nad ljubljansko Rožno dolino izginil v ogromni črni gobi dima. Proglasili so ga za sovražnega, pozneje izvrgli, da se je primerila napaka – mitomanska sla 'ljudi na položajih' je nato zdržema klesala lažno propagando, sprenevedanje in glušeči molk.« 

Raketa je helikopter zadela v rep. Razklal se je na pol in v dveh delih je tudi padel na tla – raztros je bil od 150 do 200 metrov. Kot so avtorici knjige Skrito povelje, Dragi Potočnjak, kasneje povedali piloti, je Toni Mrlak, ker je bil takšen človek, v zadnjih trenutkih v predsmrtnem boju helikopter usmeril tako, da ni padel na hiše. Cisterna z gorivom je bila polna. Gorelo je še pol ure.

In potem je začelo deževati.

Dragica Potočnjak, slovenska gledališka in filmska igralka ter dramatičarka in pisateljica, zaposlena v Slovenskem mladinskem gledališču, je v knjigi, ki je te dni izšla pri založbi Sanje, popisala tragično zgodbo o smrti svojega svaka Tonija Mrlaka, podkrepljeno s pričevanji in dokumenti. Štiristo strani boja, strahu in upanja, nizanja dejstev in sestavljanje mozaika o dejanju, ki še nima pravega pridevnika in ki bralcu proti koncu knjige, ko se sestavi v celoto, vzame dih …

Zakaj ste napisali knjigo Skrito povelje?

Pred več kot petnajstimi leti smo Tonijevi svojci spet čakali klic znanega slovenskega kolumnista, ki nam je obljubil, da bo v enem največjih slovenskih dnevnih časopisov razkril resnično zgodbo o Toniju in sestrelitvi gazele nad Rožno dolino. Zgodbo, ki smo jo Tonijevi svojci spoznali že po nekaj mesecih! Novinar ni poklical. Ni bil edini! Resnica o sestrelitvi in Tonijevem sodelovanju s TO je bila nekakšna »državna skrivnost«. O sestrelitvi se je skoraj desetletje edini upal pisati novinar Tomaž Bukovec v Nedeljskem dnevniku. O Toniju kot prijatelju in sodelavcu TO je pisal še Jelko Kacin v reviji Obramba, decembra 1991 in junija 1992. Po vseh knjigah pa so ga omenjali zgolj kot pilota JLA. Takrat sem rekla svoji sestri Mili, Tonijevi ženi, da bom napisala knjigo o Toniju. Od takrat je obljuba ležala na meni kot Damoklejev meč. Ko sem že upala, da je Mila nanjo pozabila, me je čez nekaj let nenadoma vprašala, kdaj bo knjiga. Po tistem sem se na pisanje pripravljala še najmanj pet let. Brala sem vse, kar se je dalo, o t. i. desetdnevni vojni. Pred približno štirimi leti sem začela prve raziskave, iskanje dokumentov, intervjuje, opravila sem jih približno sto. Bila sem prepričana, da bo knjiga napisana najkasneje do leta 2011, do dvajsete obletnice Tonijeve smrti. Vendar je bilo delo preobširno. Vsako informacijo sem morala najmanj trikrat preverjati. Ob vsem, kar še počnem, predvsem ob delu v gledališču, je nisem mogla napisati prej.

Pa vendar, kaj je bil tisti osnovni razlog za to obliko knjige? Napisana je dokumentarno in hkrati literarno.

Hotela sem razkriti »skrito povelje«, do katerega ne bi smelo priti. Ukaz za sestrelitev brez izjeme vseh helikopterjev JLA, torej tudi gazele, ki jo je pilotiral Toni, spada v niz še drugih »skritih povelij«. Eno od njih je zadnje čase precej medijsko izpostavljeno »skrito povelje« Janeza Janše o napadu TO na tri največje vojašnice JLA v Ljubljani. O tistem iz 2. julija 1991 piše tudi Janez Lesjak, drugi poveljnik TO Ljubljanske pokrajine v svoji knjigi Na robu. O prvem »skritem povelju« za napad na vojašnice z dne 28. junija 1991 poroča njegov predhodnik na istem položaju Miha Butara. Na srečo napadov na vojašnice, razen v Ribnici, ni bilo; prvič je napad odklonil Butara, drugič je prišel preklic od Janše. Silovitost povračilnega ukrepa JLA si lahko le predstavljamo; Ljubljano, ki ne bi bila nikdar več, kot je bila, pa tudi. Knjigo sem napisala, ker si t. i. osamosvojitveno vojno prisvajajo ljudje, ki so za našo takratno osvoboditev najmanj zaslužni. Resnica je namreč, da so prav s temi »skritimi povelji« na domačih tleh hoteli zanetiti pravo in dolgotrajno vojno. Na srečo jim zaradi ljudi na naši in na drugi strani, ki se niso hoteli med seboj boriti oz. streljati drug na drugega, to ni uspelo!

Najpomembnejši razlog za knjigo pa je Toni, njegova družina. Po sestrelitvi se je s Tonijevo osebo zgolj manipuliralo. Za t. i. uradne razlagalce je on še danes tisti, ki je kriv svoje in Bojančetove smrti. Češ, kaj je pa letel tam, kjer ne bi smel. Nikdar se ni uradno demantiralo, da so iz gazele streljali in ubili dva civilista, streljali naj bi po Tivoliju na nedolžne ljudi, Toni naj bi bil raketiral avstrijski konzulat, ogrožal predsedstvo RS in takratno slovensko skupščino in še kaj. Vse to je in bi lahko ostal za vedno velik madež na družini; tudi za vse prihajajoče rodove. Pravili so in zapisovali, da je Toni najbolj tragična žrtev oboroženega spopada med slovenskimi obrambnimi silami in JLA. Vendar njegova zgodba presega okvir sodobnega pojmovanja tragičnega in se dotika mitologije. Način sestrelitve že takoj preseže družinski okvir in dobi politične konotacije. Celotna kasnejša njena obravnava pa kmalu postane postosamosvojitveni družbeni vzorec. Vzorec, ki ponazarja, kako določena politična elita manipulira z državljani (v tem primeru z mrtvecem), potvarja resnico, si jo prilagaja in nam krade zgodovino, če hočete – državo. Vse v imenu egocentrizma in popolnega pomanjkanja občutka do nas, »navadnih« prebivalcev Slovenije. Naš prostor je do skrajnosti obremenjen s krivicami, najbolj z bolečino še iz druge vojne (povojni poboji), vendar se ta namesto pomiritve vsak dan izkorišča za nove in nove družbene spore. Za nove »vojne«.

Knjiga je nastajala zelo dolgo. Ko sem začela, mi še ni bilo tako jasno, da je bila gazela, da sta bila Toni in Bojanče žrtvovana zgolj za vojno propagandni učinek. Pa ne le onadva. Tudi mi, prebivalci Slovenije. Tu ni šlo za nikakršen »prijateljski ogenj«, ampak za strel v hrbet. Gazelo so sestrelili, kot so izračunali piloti, od 1320 do 1400 metrov od stavbe TR 3, od koder je bila sprožena raketa strela 2M. Prepričana sem, da sem s svojo preiskavo prišla tako daleč, da jo bo mogoče brez težav dokončati. Če prav razumem svoje delo, sem opravljala delo kriminalistov in tožilcev. Tisto, kar bi morala storiti država. Pa ni!

Kdo je bil Toni Mrlak?

Toni je bil predvsem dober človek. Imel je zelo redek talent, da je znal v ljudeh okrog sebe videti najboljše. Bil je entuziast, človek z veliko empatije, ki je znal druge spraviti v dobro voljo. Ves čas je nekomu pomagal, rad je obdaroval ljudi. Mili in otrokoma je vsak dan nekaj prinesel, včasih le malenkost kot znak pozornosti. Vendar vsak dan. Bila sta poročena devetnajst let, skoraj vsaj dan ji je prinesel rože, po navadi vrtnico. Nisem še srečala človeka, ki bi bil tako pozoren do ljudi. Kot je rekel eden njegovih sodelavcev, je Toni probleme reševal, ne pa jih ustvarjal ali o njih govoril. Bil je odličen pilot in vojak, ki je nadaljeval očetovo tradicijo vojaškega pilota. Le da je njegov oče letel na letalih, Toni pa se je moral zaradi zdravstvenih težav že kmalu prešolati na helikopterje. Izbral je gazelo, ki omogoča izjemen užitek pri letenju. Bil je zaljubljen v svojo Slovenijo. Poveljnik helikopterske eskadrilje JLA na Brniku. Kapetan 1. r, danes bi rekli stotnik, ki je to ostajal več kot deset let, čeprav bi že zdavnaj moral napredovati. Pa ni hotel. Celo moji sestri so njegovi nadrejeni govorili, naj ga spodbuja, da bi nadaljeval šolanje za najvišji položaj v vojski. Toni pa je ljubil letenje in svoje vojake, ambiciozen je bil kot pilot in človek, s svojim obnašanjem je krepko rahljal tradicionalne vojaške vzorce.

Drži, da ste knjigo o svojem svaku in njegovi smrti napisali predvsem zato, ker naj bi država Slovenija vsa ta leta podajala izkrivljeno resnico o tem, zakaj je umrl?

Moja sestra se je trudila devet let, sprožila je celo ustavni spor, preden je dobila papir, kjer piše, da je Toni, sicer v uniformi JLA, deloval za Slovenijo. Da je opravljal nalogo neregistriranega tajnega sodelavca TO s posebno nalogo. A to ji je uspelo po naključju, ko se je vmešala v nizkotno obtoževanje med prvim šefom slovenske vojaške varnostne službe, kasneje Voma, Andrejem Lovšinom in Jelkom Kacinom. Kacin je marca 2000 v parlamentu pokazal dokument, ki je bil zelo obremenjujoč za Janeza Janšo v zvezi z nedovoljeno trgovino z orožjem v letih 1991 do 1993. Lovšin je zato Kacina obtožil, citiram, objektivne oz. subjektivne odgovornosti za Tonijevo smrt. Mila se je pojavila na TV Slovenija in POP TV in zahtevala, naj že nehajo izrabljati ime njenega moža za predvolilne politične boje in naj ga končno rehabilitirajo. Sicer ga niso imeli za kaj rehabilitirati, saj Toni ni nič napačnega storil. Obratno! Očitno je bilo to Milino javno opozorilo dovolj jasen znak za politike, tako one z leve kot tiste z desne. Ustrašili so se, da bo zahtevala, naj se Tonijeva smrt enkrat razišče. Do takrat je namreč devet let zaman hodila od Poncija do Pilata, od birokrata do birokrata, od politika do politika; marca 2000 so rešili zadevo z vsemi vpletenimi sodišči in ministrstvi od petka popoldne do ponedeljka zjutraj. Po devetih letih so potrebovali le za vikend časa! Samo da se sestrelitev ne bi preiskovala in pojasnjevala zunaj okvirja uradnega: »napake TO«. Takratni ljubljanski javni tožilec Tomaž Miklavčič jo je okvalificiral kot »padec helikopterja«. Sestrelitve, po njegovem »padca« helikopterja, četudi je šlo za krvni delikt, ni raziskoval. Ni ugotavljal niti, za kakšen helikopter je šlo, takratni preiskovalni sodnik Krstič v svojem uradnem poročilu zapiše le, da je bil helikopter »zelen«. Miklavčič ni ugotavljal, ne kdo ne od kod so streljali. Mislim, da je že s tem dovolj povedano.

In sestrelili naj bi ga zato, ker je preletel stavbo predsedstva?

Ja, to naj bi bil glavni razlog za sestrelitev. Začelo se je že dan po njegovi smrti, ko so v sporočilu za javnost navedli, da naj bi helikopter »nizko preletaval stavbe republiških organov«. Kaj takega seveda vsi, ki smo ga poznali, že takrat nismo verjeli. Kmalu smo našli priče, ki so pričali, da je letel striktno nad železniško progo, ki pelje proti Vrhniki. Pa tudi Andrej Lovšin je marca 2000 javno izjavil, da Toni s svojim preletom ni nikogar ogrožal in da helikopter ni bil oborožen. Ko pa sem za potrebe knjige to stvar natančno raziskovala, sem prišla do osupljivih podatkov in spoznanj. Sporočilo za javnost št. 11013, se pravi uradni dokument z dne 28. junija 1991, ki so ga takrat brali in zapisovali v vseh medijih, se v zelo pomembnih detajlih razlikuje od dokumenta Ugotovitve in sklepi 45. seje predsedstva Republike Slovenije z istega dne. V tem, kar je ugotovilo predsedstvo RS v razširjeni sestavi, namreč ni nobenega nizkega preletavanja republiških organov, ki naj bi bilo osnovni razlog za nedopustno sestrelitev gazele nad glavnim mestom Slovenije. To sporočilo za javnost predsedstva Republike Slovenije je po moji oceni potvorjeno, saj so v njem stavki, ki obremenjujejo Tonija, zapisani s popolnoma in vidno drugačnim pisalnim strojem. Oglejte si dokument v knjigi. Neverjetno in nadvse diletantsko! Če gre za potvarjanja, bi jih vsaj opravili profesionalno!

Kasneje sem ugotovila tudi, da ne gre za edino potvorjeno sporočilo za javnost predsedstva RS, s katerim pa predsedstvo dejansko ni imelo nič. Sporočila so bila namenjena medijem in seveda vsem slovenskim prebivalcem, ki s(m)o takrat povsem verjeli slovenski vojni propagandi, prihajajoči iz republiške koordinacije. Sporočila za javnost bi morala sovpadati s sklepi vrhovnega poveljnika, torej predsedstva RS, vendar v ključnih primerih ni tako! Kar pomeni, da je nekdo krepko manipuliral s predsedstvom RS kot najvišjim državnim organom. Upam si reči, da najbrž vodje republiške koordinacijske skupine.

Koliko časa pred junijem 1991 je Toni Mrlak kot častnik JLA že tajno sodeloval s Teritorialno obrambo?

Eden od trinajstih pokrajinskih poveljnikov Manevrske strukture narodne zaščite (MSNZ), Elo Rijavec, tudi Tonijev stric, poroča, da že od avgusta 1990. Druga Tonijeva zveza je bil Jelko Kacin, ki je do sredine maja opravljal službo pomočnika sekretarja za ljudsko obrambo (LO) Janeza Janše, kasneje sekretar oz. tudi minister za informiranje. Toni in Jelko sta že dolgo prijateljevala. Domači smo vedeli, da Kacin pogosto leti s Tonijem, nekaj mesecev pred sestrelitvijo sta na skrivnih poletih izvidovala za slovensko TO. Jelko je decembra 1991 v reviji Obramba zapisal, da sta se Toni in on marca 1991, po pričanju Tonijevih kolegov, ki so bili v ekipi za prelet na stran TO v primeru dneva D, po mojih raziskavah pa že prej, začela dogovarjati o tem, da Toni prevzame nalogo za prelet dveh do treh helikopterjev tipa gazela – v Sloveniji pa so takrat v JLA imeli samo štiri – na slovensko stran.

Torej naj bi se ti preleti zgodili še pred desetdnevno vojno?

Ne, ne. Na dan D! V primeru, ko bi se začel oborožen spopad med slovenskimi obrambnimi silami in TO. Sicer pa je bil prelet dveh do treh gazel JLA hkrati na slovensko stran precej kompleksna naloga. Kacin v Obrambi pravi, da je nalogo prepustil pilotom, kar pa vsaj v primeru zavarovanja družin s strani TO, ki ni bilo dogovorjeno, ni bilo prav pohvalno. Toni si je kot mesto pristanka gazele našel Žilce pod Krimom, ena od možnih lokacij so bile tudi Golte, kjer sta naslednji dan po sestrelitvi, torej 28. junija 1991, z brniško gazelo 660 tudi zares pristala ter tako preletela na slovensko stran Tonijeva kolega, pilot Jože Kalan in tehnik letalec Bogomir Šuštar. Bilo je to herojsko dejanje, ki je potrjevalo tudi Tonijevo dogovarjanje s TO, vendar Kalan in Šuštar nikdar nista bila deležna kakšnih posebnih časti zaradi tega.

V knjigi Skrito povelje zelo nadrobno opišete Tonijev zadnji dan življenja.

Zadnjo noč je prespal v vojašnici Šentvid. Tri dni prej so gazele pod poveljstvom Staniše Mika Stamenkovića, ki je prišel iz Zagreba in je bil nadrejen helikopterski eskadrilji na Brniku, prebazirali v šentviško kasarno, ker naj bi bile tam manj izpostavljene nevarnosti. To je bil zadnji znak, da JLA pripravlja vojaško akcijo. Tudi sicer so bili v eskadrilji že nekaj mesecev v bojni pripravljenosti. Ko so drugi letalci iz t. i. slovenske ekipe zjutraj prišli v službo v šentviško vojašnico – tam je bilo tudi nekaj sto niških specialcev, ki so bili najbolj izurjeni vojaki v nekdanji Jugoslaviji –, je Toni naročil radijskemu tehniku Josipu Volfu, naj v tri gazele, v 660, 664 in 718 – četrta gazela je bila takrat na Plitvicah –, nastavi tajno frekvenco, za katero so vedeli samo ti, ki naj bi preleteli na stran TO.

Te frekvence naj bi jim omogočile, da bi se v zraku uskladili za prebeg?

Omogočile bi jim, da se piloti v zraku povežejo med seboj in hkrati preletijo na našo stran. Kajti če bi ena gazela prešla na drugo stran pred drugimi, bi to dejanje lahko ogrozilo tiste, ki bi v JLA še ostali. Ta naloga je bila bolj zapletena, kot se zdi. Toniju je, najmanj od marca 1991, sledila armadna varnostna služba, ki jo tako radi narobe imenujemo KOS. Ko je zanj že postalo prenevarno, je šel na sestanek s Kacinom pilot Jože Kalan. Enkrat je sestanek varovala slovenska vojaška varnostna služba. Lovšin je bil takrat tam! Naši so bili torej natančno obveščeni o dogovorih za prelet brniških gazel k nam.

Kdo je torej na slovenski strani vedel za prelet in danes ne zanika, da je vedel?

Janez Janša, Jelko Kacin, Andrej Lovšin, Elo Rijavec ... Ti zagotovo. Mislim pa, da je vedel tudi Bavčar. General Janez Slapar, takratni v. d. načelnika republiškega štaba TO, zanika, da bi vedel. Po zanesljivih podatkih je bil 25. junija o Kacinovih in Rijavčevih dogovorih s Tonijem in slovenskimi letalci seznanjen celoten ožji politični vrh. Nekateri so vedeli, da akcijo vodi Toni. Drugi z imeni niso bili seznanjeni. Mnogi so kasneje to pozabili.

Vrniva se v jutro 27. junija 1991.

Toni je bil tistega dne na treh daljših izvidniških poletih z generalom Marjanom Vidmarjem, načelnikom generalštaba 14. ljubljanske garnizije. Leteli so nad Primorsko, Goriško, na Gorenjsko, na Jezersko, Ljubelj …, videli so tanke na cestah. Bilo je jasno, da gredo osvajat slovenske državne meje … Vendar kjer so leteli, takrat še ni bilo spopadov. Na Brniku so se streljali kasneje, tudi na Karavankah in Jezerskem. Ko je Toni še zadnjič odložil generala Vidmarja, okrog šeste ure zvečer, je poletel še na Brnik, po najmlajšega pilota, Makedonca Sandevskega. Tudi njega je Toni, kot je kasneje izpričal Sandevski, verjetno pripravljal na prelet na drugo stran. Kalan in Šuštar sta letela na Dolenjsko, Celjsko, v Maribor. Kalan je večkrat klical Tonija. Za Tonija podatkov nimamo. General Vidmar pravi, da Toni v gazeli nikdar ni bil sam, z njim je bil on, pa tudi mehanik Sibinovski se ga je ves čas držal. Treba je vedeti, da je helikopter vezan na mehanika. Pilote se menja. Na gazeli 660 sta se večinoma menjala Šuštar in Sibinovski.

Trije piloti in mehanik so predvidevali, da bodo lahko preleteli na slovensko stran 27. junija?

Zagotovo pilota Toni in Jože Kalan, letalski tehnik Bogomir Šuštar, šef tehnike brniške eskadrilje Vojko Urlep, radijski tehnik Josip Volf in najverjetneje Ljubomir Sandevski. Toni je kot poveljujoči čutil odgovornost, da to naredijo sočasno. Kalan in Šuštar sta se po sestrelitvi Tonija in Bojančeta dogovorila, da če ne bo šlo drugače, bosta JLA zapustila peš.

Okrog šestih zvečer je torej Toni Mrlak pristal v vojašnici Šentvid.

Toni je, potem ko je pristal v Šentvidu, vrgel titovko v prah in Stamenkoviću rekel, da prekinja sodelovanje z JLA in ne bo več letel. Vmes so po medijih objavili, da bo na vse, kar je v zraku, TO streljala. Tega povelja, če mu lahko tako rečemo, nisem nikjer našla. Morda ga še bom? Mediji so sporočili, da bo TO odgovorila z vsemi sredstvi na izzive JLA in da bo streljala na vse, kar bo v zraku. Svojci smo se ustrašili za Tonija. Slutili smo, da ima neko posebno nalogo. Nekaj dni pred tem, v soboto, je namreč moj nekdanji mož govoril z njim in mu rekel, da je zadnji čas, da zapusti JLA. Toni mu je na neki način povedal, da ima posebno nalogo za slovensko stran in da zato ne more zapustiti JLA. Rekel je tudi, da se naši obnašajo kot kavbojci in indijanci, ker hočejo samo helikopterje, nič pa jim ni mar za družine letalcev. Ni jim mar niti, kam naj preletijo s helikopterji. Pritožil se je, da so prepuščeni sami sebi. In da si naši očitno ne predstavljajo, kaj se zgodi, ko se začne vojna … Zelo natančno sem raziskala in vsaj desetkratno potrdila, da Toni in slovenski letalci v vojašnici Šentvid niso slišali za prepoved letenja oz. nameravano streljanje TO. Veljalo naj bi po enih podatkih od 18. ure zvečer, po drugih pa od 19. ure. Po vseh indicih pa sta vedela poveljnik šentviške kasarne polkovnik Tomislav Šipčić in podpolkovnik Stamenković (kar potrjuje tudi intervju, ki ga hranim v osebnem arhivu, v katerem Stamenković reče, da je poslušal radio).

Okrog pol sedmih je Stamenković prišel k pilotu Sandevskemu, ki se je pogovarjal s Tonijem v vojaški kantini o tem, da ne bosta več letela za JLA, ter mu rekel, naj gre v pekarno na Kodeljevo po kruh in ga odpelje v vojašnico na Vrhniki. Kar je precej nenavadno, kajti gazela je zelo majhen helikopter … Vojašnice so bile namreč obkoljene s slovenskimi teritorialci, brez običajne dostave hrane.

Usodno gazelo bi torej moral pilotirati Mrlakov kolega Sandevski?

Ja, a ker je že dva dni zapored dežural na Brniku in je bil mlad pilot, Toni pa se je kot poveljnik čutil odgovornega zanj, je rekel, da bo sam peljal namesto njega – da sicer v bojno akcijo ne bi šel, kruh pa da bo vseeno peljal. Zdi se, da se je Toni javil tudi zato, ker je Vrhnika blizu Žilcam, bila je idealna priložnost za prelet k našim. Na travniku zdaj že pokojnega Avgusta Koprivnikarja, ki je bil družinski prijatelj Mrlakov, je hrast, ki je v resnici tako velik, da bi lahko skrili gazelo pod njega. Z Avgustom sta bila dogovorjena, obenem pa je imel Toni tudi dogovor s stricem Elom Rijavcem, da ga bo v primeru dneva D ob travniku čakal vlačilec, na katerega bodo naložili gazelo in jo odpeljali, kamor bo treba.

Od Kodeljevega do Rožne doline, kjer so ga sestrelili, je gazela torej potrebovala tri minute.

Sestrelili so jo ob 19.19. S Kodeljevega je Toni letel čez Vodmat, nad Potrčevo, tam je za trenutek zalebdel, tako da ga je moja mama, ki stanuje v osmem nadstropju, natančno videla. Iz kabine je stegnil roko in pomahala sta drug drugemu. Ob moji mami je bila tudi soseda. Takrat so se že slišali rešilci, ob pol sedmih se je namreč začela trzinska bitka. Mama stanuje blizu reševalne postaje. Nato je Toni poletel nad Bohoričevo, na križišču z Njegoševo zavil proti železniški postaji, preletel železniško progo mimo Delove stolpnice – njegov let natančno popisuje tudi Janez J. Švajncer v knjigi Obranili domovino in v knjigah Pomlad in Poletje. Ko je priletel mimo kopališča Ilirija, so s križišča na gazelo streljali vojaki TO in iz strojnice browning s platoja med dvema blokoma na Prežihovi, kjer je bil takrat RŠTO. Strojnice je dal, kot kaže na lastno pest, postaviti Krkovič, poveljnik takrat še 30. razvojne skupine (kasneje Moris), ki je bila pod neposrednim poveljstvom republiškega štaba oz. Janeza Slaparja. Ki pa ga Krkovič, kot pišeta Slapar in Lesjak, ni upošteval. Upošteval je le Janšo. Postavitev na platoju, kot so povedali strokovnjaki, ni bila najbolj pametna – s streljanjem so teritorialci namreč ogrožali okoliške prebivalce. Pravijo, da naj bi na Tonija s Prežihove streljali že enkrat prej, ker naj bi v tistem dnevu že enkrat letel nad predsedstvom, o čemer dvomim … Vprašala sem namreč, kako vedo, da bi to lahko bil on, pa so odgovorili, da ne vedo, da je lahko šlo tudi za drugo gazelo.

Opišite njegov let od kopališča Ilirije naprej.

Po podatkih prič je letel nad progo blizu Ilirije oziroma med Ilirijo in pravoslavno cerkvijo – takrat so s strehe TR3 izstrelili prvo raketo strela 2M, a se ni aktivirala in je padla v liniji pravoslavne cerkve …

Lahko samo ugibamo, kaj bi se zgodilo, če bi poškodovala objekt pravoslavne cerkve …

Se strinjam, v zelo kratkem času bi se lahko zgodilo nekaj, kar ne bi bilo dobro za Slovenijo … Streljanju nad mestom, ki močno ogroža mestno prebivalstvo, se je treba izogibati tudi po ženevski konvenciji. Iz Janševih Premikov, ki so izšli ob prvi obletnici osamosvojitve, leta 1992, izvemo, da je Janša dal namig Krkoviču in njegovim enotam, citiram: »Ta učinek je mogoče premagati samo tako, da ljudje na lastne oči vidijo (tu je televizija odigrala nezamenljivo vlogo) goreči tank ali sestreljeni helikopter. /…/ Poklical sem Toneta Krkoviča – njegova enota je imela poleg protiletalskih mitraljezov na strehah v Ljubljani tudi nekaj protiletalskih raket – in ga vprašal, kaj vendar počnejo njegove posadke. Obljubil je, da se bo osebno pozanimal.« In se je! Saj je Krkovič leta 2011 sam zapisal v Vojnozgodovinskem zborniku št. 43, ki je izhajal pri Vojnem muzeju v Logatcu, da je osebno izdal povelje za sestrelitev gazele nad Rožno dolino. Če daste oba zapisa skupaj, ne pomenita nič dobrega, ne za enega ne za drugega akterja!

Kdaj naj bi bil izrečen namig, »skrito povelje«, kot ga vi imenujete, koliko časa pred sestrelitvijo Mrlakove gazele?

Težko rečem, v tistem popoldnevu pred sestrelitvijo, domnevam, da v uri ali dveh, preden je Toni umrl. Janez Janša je podpisal tudi dokument, ki je verodostojen, na njem je tudi podpis Janeza Slaparja in Igorja Bavčarja. Gre za dokument republiške koordinacijske skupine. Vendar pa ta skupina ni imela pristojnosti poveljevanja, na dokumentu piše: »V zvezi s tem ukazujem: 1. Odpirajte ogenj iz vsega orožja na vse helikopterje JA ne glede na njihov položaj.« Ta dokument je sporen in ne prav pozitiven za tistega, ki je vedel za dogovor o tem, da naj bi v primeru dneva D dve do tri gazele z Brnika preletele na slovensko stran. Iz povelja, ki ga ne bi smel Janša niti podpisati, bi vsekakor moral izločiti brniške gazele! Vprašati ga je treba, zakaj tega ni storil?! Jelko Kacin v reviji Obramba kasneje zapiše: »Skrbno smo spremljali letenje gazel, zlasti iz šentviške vojašnice, proti Primorski in Toškemu čelu.« Obakrat je letel Toni! Če so sledili letenju gazel dopoldne, so morda tudi zvečer?!

S tal se gotovo ne vidi številka gazele?

Ne, ne vidi se. Morda z daljnogledom. Toda s TR3 so zelo natančno spremljali let gazele iz Šentvida. Ljubljana je od tam kot na dlani. Tudi če niso videli številk gazel, je jasno, da so iz Šentvida letele samo gazele – ni bilo drugih gazel, bile so samo brniške gazele, ki so bile dogovorjene za prelet na slovensko stran. Videli so, da gre gazela iz Šentvida na Kodeljevo …

V knjigi zapišete, da so gazele neoborožene in neoborožljive.

Gre za osnovni tip, za šolske gazele. Gazeli 660 in 664 sta bili neoborožljivi, enako hera, št. 718, medtem ko ima gama posebne nosilce za oborožitev, ki jih tovarniško nastavijo. Helikopterji mi 8 imajo nosilce za rakete, a so bili v tistem obdobju neoboroženi. Te podatke sem preverila. Nobeden od helikopterjev, ki so v času desetdnevne vojne leteli nad Slovenijo, ni bil oborožen.

Zakaj so potem streljali nanje?

Zagovarjam stališče, ki ga v knjigi natančno opisujem, da zato, ker so jastrebi na naši strani hoteli začeti vojno. Janez Janša je, po moji oceni, s tem, ko je dal namig za sestrelitev helikopterja nad mestom Krkoviču, čigar enote so bile postavljene na točkah v Ljubljani, hudo izzival JLA. Z ustnim poveljem napada na tri največje vojašnice JLA v Ljubljani je hotel izzvati v Sloveniji večjo vojno, kot je bila. Naši so vedeli, da poveljnik vojašnice v Šentvidu grozi, da bo razstrelil tovarno Helios, Belinko, plinarno, nekaj bencinskih črpalk – Ljubljana bi gorela.

Vrniva se na stolpnico TR3 – oziroma še nekaj trenutkov prej: pilot Toni Mrlak ni mogel slišati strelov iz križišča in strojnice s Prežihove, ko so streljali nanj?

Ne, helikopter zelo bučno brni, obenem imajo piloti še slušalke … Kasneje so na gazelo Kalana in Šuštarja s tal streljali v Slovenj Gradcu, pa tudi nista slišala strelov.

Toni je od Ilirije nad progo v smeri Vrhnike letel na višini od 50 do 70 metrov s hitrostjo od 80 do 100 km na uro, kar je zelo počasi. Nad nadvozom železnice proti Vrhniki, pod njo gre cesta proti živalskemu vrtu, je za trenutek zalebdel, o čemer poročajo priče.

Zakaj?

Blizu je bil sekretariat, kasneje ministrstvo za informiranje, kjer je bil njegova zveza, Jelko Kacin, tri hiše stran pa sva stanovala tudi jaz in moj nekdanji mož. Zato so kasneje mislili, da se je poslavljal od naše mame in se je hotel posloviti še od nas. Takrat smo bili z družino doma – in kar je zelo nenavadno, Tonija nismo slišali. Kasneje sem razmišljala, zakaj. Ni priletel kot ponavadi. Toni je vedno priletel tako, da smo ga slišali in vsi tekli na balkon. Tokrat ni bilo tako. Naši hiši se ni približal.

Za trenutek je torej zalebdel nad nadvozom …

Jelko Kacin je mojemu nekdanjemu možu Igorju Koršiču in Mili, ko sta še med oboroženim spopadom šla k njemu po razlago sestrelitve, rekel, da je prepozno prišel do telefona …

Kaj naj bi to pomenilo?

O tem na dolgo in široko pišem v knjigi; morda je hotel obvestiti, naj ne streljajo, čeprav so morali vedeti, glede na dogovor o preletu, da v helikopterju sedi njihov človek. Hranim podatek, da naj bi tudi Anton Krkovič vedel za dogovore o preletih na slovensko stran. Vendar bi ga vsaj še enkrat preverila, da bi ga zapisala brez pogojnika.

Hočete reči, da pri sestrelitvi gazele ni šlo za napako, tako kot so vse od tragičnega dogodka dalje poročalo mediji in TO?

Ja, o tem pišem v knjigi – ni šlo za »napako«. Z gotovostjo trdim, da je bila sestrelitev namerna, povelje izdano premišljeno. Nekateri od tistih, ki so izdali povelje za sestrelitev ali tudi, če hočete, »namig« za sestrelitev, so tudi vedeli, da gre (lahko) za gazelo, ki je bila predvidena za prelet na slovensko stran. Imam tudi tajne podatke, za katere nimam materialnega dokaza – zato se lahko samo vprašam, ali je res, da je Krkovič po svojih zvezah dobil obvestilo, da nad Ljubljano leti poveljnik helikopterske eskadrilje z Brnika. Če bi tožilstvo to raziskovalo, bi moralo odgovoriti tudi na to vprašanje. Verjamem pa, da se bom tudi sama dokopala do teh in še drugih ključnih informacij.

Rekli ste mi, da niste nikoli stopili v stik z Janezom Janšo in Antonom Krkovičem in ju direktno vprašali, kaj se je v resnici zgodilo.

Saj je bila moja sestra Mila velikokrat z njima v stiku na srečanju svojcev žrtev vojne za Slovenijo, pa nista nikdar govorila resnice! Predvidevala sem torej, da ne bom dobila odgovora, poleg tega smo člani Tonijeve družine prosili Janeza Janšo, da v drugi izdaji Premikov popravi, da vsaj omeni, da je Toni Mrlak delal za slovensko stran. Tega ni storil, zato ker bi potem sestrelitev postala še bolj sporna in bi sum o odgovornosti za sestrelitev lahko padel tudi nanj. Popravil svojega teksta ni, žal, niti v tretji izdaji Premikov, ki so bili predstavljeni novinarjem na isti dan kot moja knjiga. To je ne le žalostno, ampak nedopustno. Zakaj Janša ne piše o tem, o čemer ima vse podatke?! Zakaj z besedo ne omeni, da je Toni delal za TO?! Nisem hotela priti v stik z njima tudi zato, da sem se zavarovala. Človek, ki na prvi dan svojega mandata predsednika vlade zamenja direktorja Sove, mi, oprostite, ne vliva najmanjšega zaupanja. Zdaj že kar vem, za kaj gre v tej državi, na vse mogoče načine sem pridobivala podatke, dobivala sem se s civilisti, vojaki, nekdanjimi vojaki in častniki TO in JLA, piloti, obveščevalci, kontraobveščevalci, z zdajšnjimi obveščevalci, politiki, zgodovinarji … Večino v knjigi omenjam, a ne vseh. Zakaj se nisem dobila s Krkovičem in Janšo? Bala sem se obveščevalnih služb. Bila sem nezaščitena. Jaz delam v gledališču. Sem zgolj pisateljica in igralka.

Kdo je sestrelil gazelo?

Vem, kdo jo je. Čeprav s tem človekom nisem govorila. V knjigi navajam imena – in po principu izločanja ostane samo eden. Strelca naj bi bila dva – oba sta dobila medaljo za hrabrost. Vendar obstajajo podatki, ki zanikajo dejstvo, da sta bila dva – in govorijo o tem, da je strelec bil samo eden.

Vam je kdorkoli med pisanjem knjige grozil ali vam dal namig, da je bolje, če odnehate?

Ne. Sem pa dobivala namige z vseh strani, naj odneham. Tudi pravniki so mi to svetovali. Da me bo ta knjiga preveč stala, da me bo zlomila ... Toda vsa družina je imela jasno zavezo, da moram to narediti. Nisem več mogla spati. Zelo težko je namreč gledati ljudi, ki se trkajo po prsih, ko veš, da se ne bi smeli. Na drugi strani pa trpljenja svojih najdražjih, ki je bilo povzročeno z objestnostjo drugih. In hkrati še gledati propad države, za katerega so odgovorni prav tisti, ki se najbolj trkajo po prsih. Največji slovenski osamosvojitelji so vodili vojno iz bunkerjev. Sloveniji so reševali kožo tisti, ki so bili na terenu. Pravijo, da se potvarja in krade zgodovina … To je res! Premnoga bojna akcija, ki sem jo začela nadrobneje raziskovati, je bila drugačna od tega, kar je zapisano o njej. To je neverjetno! Razen morda trzinske bitke.

V zadnji četrtini raziskujete preostale vojaške akcije v desetdnevni vojni, obenem pa vpeljete tudi že zgodbo o trgovini z orožjem in njihove akterje.

Nedovoljena trgovina z orožjem je v knjigi ves čas prisotna. Spremno besedo knjige je napisal Matej Šurc; spoznala sva se leta 2011, ko sta z Blažem Zgago predstavljala svojo prvo knjigo V imenu države. V njunem delu naj bi bilo tudi poglavje o Toniju. Matej mi je hotel predati ta tekst, a v knjigo ni bil uvrščen, saj sta ugotovila, da ne sodi vanjo. Kot je rekel Šurc na predstavitvi moje knjige, zato, ker sta z Zgago pisala o trgovcih s smrtjo, ne pa o smrti. Že ob prvem srečanju s Šurcem se mi je zdelo, kot da se od vedno poznava. Lahko sva le ugotavljala, da imajo negativni junaki iz moje knjige ista imena kot negativni junaki iz knjig o orožarskih aferah brez epiloga: Krkovič, Janša, Bavčar …