Tiskane izdaje
Sredi oktobra se je dogodil manjši znotrajkulturniški potres, ki že zaradi svoje ekskluzivne narave ni mogel naleteti na širšo radovednost. Morda bi je bil deležen več v »mirnodobnejših« okoliščinah z manj socialnopolitičnimi konflikti. Zelo je to minipolemiko zunaj ozkega literarnega kroga, pravzaprav gredice, najbrž opazil le malokdo od neposvečenih.
Vendar gre za stvar, ki nedvomno premore določen družbeni naboj. Njegova moč ni toliko usmerjena v razburkano realnost, kakor poraja vprašanja, povezana s stanjem duha; o njem sicer kar naprej govorimo kot o problematični, toda kolikor toliko razpoložljivi in razložljivi substanci, v tem primeru pa se je morda izkazalo, da ima tudi svoje prikrite, le redkim evidentne plasti. Glavno vprašanje, ki poraja vsa druga, nekaterih se bomo skušali dotakniti, se glasi: ali je ženska ustvarjalnost, najprej literarna, nato pa morda umetniška ustvarjalnost sploh, res podrejena principu »patriarhalnega diskurza«, kakor je zapisala ena od udeleženk te male, a zajedljive razprave. Rečeno enostavneje: so pri nas ženske ustvarjalke v primerjavi z moškimi zapostavljene?
Osnovna dejstva v zvezi s polemiko so naslednja, nanašajo pa se na vsakoletno Jenkovo nagrado za poezijo. Podeljuje jo pisateljsko društvo, ki sestavi tudi petčlansko žirijo; ta najprej izbere pet nominiranih pesniških zbirk, nato sledi odločitev za najboljšo. In ob predstavitvi nominacij je bila tokrat izrečena tudi naslednja misel, ki je vsega »kriva«: »Letošnja pesniška bera je zelo pestra – ne samo po generacijah, tudi po spolu. Med nominiranci sta namreč tudi dve pesnici, kar po mojem mnenju kaže na uveljavljanje dveh ali treh izjemno močnih generacij pesnic s svojskimi poetikami.« Izrekel jo je predsednik žirije (hkrati aktualni predsednik društva pisateljev), pesnik Veno Taufer. Izjava je najprej ogorčila nekatere pesnice, nato pa je prerasla v skupno protestno sporočilo, naslovljeno z Odprto pismo proti dvoumnosti govora, ki ga je podpisalo trinajst pesnic in štirje pesniki.
Jedro tega zdaj že skupinskega ogorčenja je najbrž tole: »Simbolno nasilje dominantnega diskurza nas postavlja na nivo, ko se znova in znova postavljajo vprašanja, ki bi morala biti vprašanja nekega preteklega sveta. Ne pristajamo več na pozicijo dobrohotnega ali celo gospodovalnega dialoga s strani žirij, krovnega društva in vseh drugih akterjev, ki nadaljujejo v tej maniri in se ob tem še globlje spotikajo. Smo proti dvoumnosti govora, ki pod krinko enakopravnosti avtoric in avtorjev ohranja diskriminatoren odnos do avtoric. Zahtevamo politiko enakopravnosti in enakosti.«
To seveda ni vse, kar je bilo v zvezi s tem »predmetom« javno izrečeno, a za bistveno poanto je dovolj, če tej izjavi (objavljeni v Dnevniku) dodamo le še besede letošnje nagrajenke Kristine Hočevar, ki prvo pomembno dopolnjujejo. V intervjuju za isti časopis je na vprašanje »Je naše literarno okolje nenaklonjeno ženskim avtoricam?« namreč odgovorila: »Literarno okolje se boji, da bi imele avtorice enake pozicije moči, kot jih imajo moški kolegi. Je pa zelo močnih avtoric dovolj, da se jih ne da zanemariti. Se pa prav na primeru nagrad še vedno vidi, da še zdaleč ni izenačenosti. Še vedno se poskuša zelo kontrolirati poznavanje mnoštva kvalitetnih ženskih opusov.«
Če te besede, ene in druge, držijo, moramo biti zaskrbljeni. Z njimi je rečeno, prevedeno v manj sofisticiran jezik, da je v navidezno »dobrohotnost«, a tudi odkrito »gospodovalnost« zavito »nasilje dominantnega diskurza«, ki ga izvajajo moški ustvarjalci nad ženskami. Določeno razlikovanje – zagotovo ni bilo mišljeno, da kar vsi pisatelji nad vsemi pisateljicami? – se seveda predpostavlja, toda najprej premislimo, ali se je z osnovno trditvijo o spregledovanju in hkrati celo kontroliranju »mnoštva kvalitetnih ženskih opusov« mogoče strinjati. So literatke na Slovenskem res manj cenjene od literatov? In jih slednji celo diskriminirajo?
Za začetek je treba priznati, da je Tauferjeva formulacija o »pestrosti« spolov med nominiranci za Jenkovo nagrado res ujeta v horizont »nekega preteklega sveta«, kakor se glasi očitek, če jo pač merimo s senzorji postmoderne občutljivosti za digniteto družbenih spolov. Argument, da je Veno Taufer, eden vodilnih pesniških modernistov šestdesetih in sedemdesetih let, svojo misel izrekel prav toliko kot nepremišljeno tudi resnično dobronamerno, najbrž ne bi zalegel nič. Pravo vprašanje pa je, kaj je temeljni razlog, da se je, prvič, nasprotovanje »diskriminatornemu odnosu do avtoric« akumuliralo s takšno ihto, in drugič, zakaj se je aktiviralo ob povsem miroljubnem primeru.
So bile slovenske literarne avtorice v preteklosti izključevane zaradi spola? Je bila naša literarna zgodovina prežeta z moškim šovinizmom, zavitim v akademsko maziljenost? Čas pred drugo svetovno vojno je, tako kot v vseh starih meščanskih družbah, prav gotovo poznal kompletno patriarhalno logiko. In prav tako kot drugod tudi bojevit feministični ugovor, ki je bil v naših skromnih družbenih razmerah na začetku 20. stoletja najbolj vezan na pogumno Zofko Kveder (njena nesprejetost je docela primerljiva s tisto pri Virginiji Woolf, le da v veliko bolj surovih okoliščinah), v približno enakem, a daljšem časovnem obdobju pa tudi na precej bolj spravljivo, a v samosvojem umetniškem prizadevanju vztrajno slikarko Ivano Kobilco.
Kaj pa po vojni? Socializem je na deklarativni ravni družbeno vlogo žensk izenačil z vlogo moških. Na pragmatični ravni je bila ta »enakost« seveda marsikdaj in marsikje poteptana, morda še najbolj v znanstveni sferi – toda prav področje umetniškega ustvarjanja je bilo tisto, kjer se je ideološka deklarativnost najbolje prelila v brisanje tradicionalne vrednostne razlike med spoloma. Težko bi v vsej drugi polovici prejšnjega stoletja našli primer, ko je bila očitna ustvarjalna moč določene umetnice ovirana ali celo ustavljena. Največja krivica se je najbrž zgodila pesnici Adi Škerl, a v njenem primeru je šlo za ideološko intervencijo; se pravi za poseg, ki so ga bili veliko bolj deležni njeni moški tovariši.
Kaj se je torej zgodilo v demokratični sedanjosti, da mora trinajst in več pesnic in pesnikov zahtevati »politiko enakopravnosti in enakosti«? Ali pa, kar je le druga stran istega pojava, da morajo ženske članice društva PEN ustanoviti svojo lastno literarno nagrado, namenjeno samo ženskim ustvarjalkam? Ta drugi primer je pravzaprav še bolj dramatičen, saj namiguje na to, da bodo literarne nagrade pravično razdeljene še takrat, ko bodo spolno getoizirane. Glede na to, da tudi letošnja Jenkova nagrajenka meni, da se prav ob primeru nagrad »še vedno vidi«, da v razmerju med moškimi in ženskami »še zdaleč ni izenačenosti«, je seveda mogoče sklepati, da je problem »patriarhalne paradigme« bistveno povezan z nezadovoljstvom zaradi krivičnega, spolno diskriminatornega podeljevanja literarnih nagrad. Empirično preverjanje z navajanjem podatkov, ki si ga na tem mestu ne moremo privoščiti, bi hitro pokazalo, da ženske pri nagrajevanju niso nič manj slavljene ali prikrajšane kot moški, glede na število in tehtnost posameznih opusov seveda, od Prešernovih nagrad do Stritarjeve (za mlade literarne kritike), pri kateri ženske sploh dominirajo. – A ker so ti podatki splošno znani in ker vemo, kako zelo prizadete pesnice in pesniki nasprotujejo »dvoumnosti govora«, smemo upati, da ima protest proti »patriarhalni paradigmi« višji smoter, kot ga prinaša zadovoljenost nagrajevanja.
A kakšen je ta višji smoter? Zakaj so nekatere ženske hude? So kritične zaradi premajhne pozornosti do drugačnih spolnih, etničnih, kulturnih orientacij; do ranljivih skupin, ki res doživljajo (politično) diskriminacijo? In če je res tako, ali so potemtakem moški premalo hudi in je bila ta žensko intonirana akcija namenjena doseganju višjih kulturnih in političnih standardov, ki jim ženske sledijo bolje kot moški? Recimo in upajmo, da je tako. V tem primeru je trditev letošnje Jenkove nagrajenke, da je »zelo močnih avtoric dovolj, da se jih ne da zanemariti«, spodbudna. Ampak kaj: nadaljevanje te misli, da se »literarno okolje boji, da bi imele avtorice enake pozicije moči, kot jih imajo moški kolegi«, je namreč nekaj, kar je prav toliko smešno, kot je stvar »nekega preteklega sveta«.
