Zakaj tako težko shajamo drug z drugim

Si predstavljate demokrata, ki se trudi razumeti republikanca? Si predstavljate Kučana, ki se trudi razumeti Janšo?

Objavljeno
15. november 2013 13.09
Irena Štaudohar, Sobotna priloga
Irena Štaudohar, Sobotna priloga
Kakšnega psa bi si izbrali za hišnega ljubljenčka? Raziskave kažejo, da imajo ljudje radi takšne pasme, ki ustrezajo njihovim moralnim matricam. Liberalci imajo radi mile in dobre pse, neodvisne, ki se do lastnikov obnašajo, kot da so si enaki. Konservativci pri psih najbolj cenijo zvestobo in ubogljivost.

Zveni kot stereotip, ampak dejstvo je, da ljudi v različna politična prepričanja ločuje različna morala. In ko enkrat sprejmemo neko moralo, postanemo slepi za drugo. Kaj sploh je morala? Zakaj nas tako ločuje? So politična prepričanja odvisna od vzgoje ali so morda kemični procesi v možganih tisti, ki nekatere spremenijo v liberalce, druge pa v konservativce? Zakaj ljudje tako redko zamenjamo politično stran?

O tem v knjigi Pravičniški um s podnaslovom Zakaj dobre ljudi ločujeta politika in religija (Založbi UMco in Penca in drugi, prevod Janez Penca) piše ameriški moralni psiholog Jonathan Haidt. Vodilo njegovega razmišljanja je misel Spinoze: »Prizadevam si, da se človeškim dejanjem ne bi smejal, jih ne bi objokoval ne sovražil, temveč bi jih razumel.« Humana in empatična misel, a vendar, če jo apliciramo na politična prepričanja, dejansko zveni kot znanstvena fantastika; si predstavljate demokrata, ki se trudi razumeti republikanca, ali če stvari podomačimo, si predstavljate Kučana, ki se trudi razumeti Janšo, in obratno?

Tema, kako doseči sodelovanje med levičarji in desničarji, je očitno zelo popularna, saj o njej v najnovejši številki revije Atlantic piše tudi Robert Wright, avtor knjige Moralna žival.

Politični svet je vedno bolj polariziran. Namesto da bi se politiki ukvarjali z načrti in vizijami za boljšo prihodnost državljanov, se nasprotna politična pola bojujeta med seboj in onemogočata drug drugega. Spomnimo se le na nedavno proračunsko krizo v ZDA, zaradi katere je gospodarstvo utrpelo na milijarde dolarjev škode, in to samo zato, ker se nasprotna politična pola tako zelo sovražita in si nočeta pomagati. Ali pa pomislimo na stanje stvari pri nas. Dejstvo je, da ko so politične opcije v državi najmanj polarizirane, gre državi najbolje. Haidt nam skuša razložiti, zakaj tako težko shajamo drug z drugim, in si pri tem pomaga z nevroznanostjo, genetiko, socialno psihologijo, evolucijsko biologijo, antropologijo in filozofijo.

In ker je Haidt liberalec, vedno bolj nagnjen k centru, skuša v knjigi razložiti, zakaj so pri nagovarjanju volivcev konservativci veliko bolj uspešni od liberalcev.

Civilizacija v skupinah

Naši daljni predniki so dolgo životarili in se potikali po savanah ter jamah, potem pa se je kar naenkrat začela civilizacija. Poljedelci so se začeli zbirati v manjše skupine, ljudje so si pomagali pri žetvi, razdelili so si pridelek, ga shranili in ohranili za naslednjo setev. Sodelovanje med ljudmi je spremenilo planet. Živali, ki oblikujejo kolonije v superorganizem, združuje sorodstvo – vse čebele v enem panju so sestre –, kako pa se med seboj povezujemo ljudje? Kaj je tisto, kar nas lepi?

Haidt meni, da je to prav morala, ki je del našega evolucijskega ustroja in omogoča, da se v skupine združujejo ljudje, ki niso nujno v sorodu.

Kaj je torej morala? Haidt je ugotovil, da ni nekaj logičnega, kot vedno radi mislimo, saj naši moralni občutki vzniknejo veliko prej, preden racionalno presodimo o neki stvari. Najprej se intuitivno in v trenutku odločimo, ali se nam zdi nekaj prav, potem pa uporabimo našo racionalnost, ki poišče argumente, s katerimi opravičimo našo odločitev.

Haidt je že v knjigi Hipoteza o sreči (prevedena je v slovenščino) razložil, kako je naš um razdeljen v dva nasprotujoča si dela, in ju opisal z naslednjo metaforo: naše nezavedne naklepe in dejanja (ki jih je kar 99 odstotkov) si predstavljajmo kot velikanskega slona. Na njegovem hrbtu sedi krotilec, ki je naš zavestni oziroma razumni del. Krotilec lahko le delno nadzira početje slona, ki ima mnogokrat čisto svoje ideje o tem, kaj je prav. Zato v človeku živi njun večen spopad.

In če se vrnemo k morali: slon je ponavadi tisti, ki se najprej odloči, ali je nekaj prav ali ne, krotilec pa je njegov predstavnik za javnost, ki potem razloži in argumentira njegovo odločitev.

Pojesti psa ali seksati s kuro

Avtor knjige si je izmislil nekaj nenavadnih zgodb, da bi preveril, kaj sproži naše moralne odločitve. Recimo: moški gre vsak teden v trgovino, kupi si piščanca, in preden ga skuha, z njim spolno občuje. Ali pa: psa neke družine povozi avto, člani družine njegovo truplo razkosajo in ga pojedo za večerjo. Kakšna je vaša prva reakcija? Pri obeh zgodbah ni nihče trpel, zato, če ste liberalec, menite, naj ljudje počnejo, kar želijo, če le s svojim ravnanjem komu ne škodujejo. Če ste konservativec ali če niste zahodni liberalec, boste dejanja akterjev v zgodbi označili za moralno oporečna. Morala je lahko različna. Zakaj? Ali je naše mnenje o teh zgodbah oblikoval naš slon ali naš krotilec?

Filozofija se že od nekdaj sprašuje, ali je človekov gospodar um ali mu vladajo čustva. Nevrolog Antonio Damasio, avtor knjige Descartesova zmota, je proučeval bolnike, ki so imeli poškodbo spodnjega sprednjega prefrontalnega korteksa (predel tik za nosnim korenom). Njihova čustvenost je čez noč usahnila; gledali so lahko najbolj grozljive in krute prizore, ne da bi karkoli občutili, nič takega se jim ni zdelo razmišljati o umoru svojih otrok ali staršev. Vedeli so sicer, kaj je prav in kaj narobe, bili so inteligentni kot pred poškodbo, a vendar se niso znali odločiti za nobeno stvar. Edini način, da so se odločili, je bil, da so dolgo in v neskončnost tehtali vsako možnost, preverjali vsako slabost ali prednost z zavestnim, racionalnim razmišljanjem. Njihove odločitve so bile kljub vsemu zelo nespametne. Zato so se odtujili od svojcev in prijateljev. Poškodba je prekinila komunikacijo med razumsko dušo in telesnimi strastmi ali, povedano enostavneje, v sebi niso več imeli angela in hudiča, ki bi jim vsak na svoje uho razlagala, kaj naj storijo. Kot pravi avtor, v njih ni več bilo grozljivega in nujnega nemira, ki ga povzročajo naši notranji nespametni emotivni svetovalci. Hume bi dejal: ko gospodar (strast) umre, sluga (razum) ne zmore niti ne želi več upravljati posestva. Vse je prepuščeno propadu.

Za razsojanje torej potrebujemo strast in glava brez srca ne more upravljati svojih poslov.

Haidt iz rokava znova povleče svoje čudaške zgodbe. Recimo pripoved o eksperimentu, pri katerem so udeležencem ponudili dva dolarja, če bi se podpisali pod dokument, na katerem je pisalo, da s tem podpisom po smrti svojo dušo podarjajo izvajalcu eksperimenta. Čeprav je bilo na papirju napisano, da to ni dokument, temveč psihološki eksperiment, in čeprav jim je bilo dovoljeno, da po podpisu pogodbo uničijo, se je podpisalo le 37 odstotkov ljudi. Celo mnogi ateisti se niso želeli podpisati, saj so priznali, da se samo ob misli, da bi podpisali takšen mefistovski dokument, počutijo zelo nelagodno. Mnogi so dejali, da ne znajo natančno razložiti, zakaj, ampak da zadeve ne bodo podpisali.

Podobno je bilo, ko so udeležencem povedali zgodbo o bratu in sestri, ki sta nekoč na počitnicah spala skupaj in sta pri tem uporabljala kontracepcijo. Je tako dejanje moralno sporno? Tisti, ki so ta odnos obsodili, niso znali natančno pojasniti, zakaj. »Ker se to ne dela« in »Ker smo tako vzgojeni« – sta bila najpogostejša odgovora. Vodja eksperimenta je po pogovoru, v katerem jim je razložil, da brat in sestra nikomur nista škodovala, da sta to naredila le enkrat in da sta bila zaščitena, le nekaj ljudi prepričal o tem, da so priznali, da to dejanje pravzaprav ni bilo tako zelo obsojanja vredno.

Ti primeri kažejo, da ljudje oblikujemo svoje sodbe takoj in zelo čustveno. Vsako naše razmišljanje ter kasnejša razlaga naše odločitve sta namenjena le zagovoru strastem, in če sluga ni našel nobenih dobrih argumentov, si gospodar še vedno ni premislil.

Lahko se samo vprašamo, ali so tudi politična vprašanja tako slabo povezana z objektivnimi dejstvi?

Čistilna sredstva za dušo

Ljudje smo polni afektivnih odzivov, to so drobni prebliski pozitivnih ali negativnih občutij ali pa čustva, kot so sreča, strah ... Ti prebliski se pojavijo pred vsako drugo mislijo. Živalski možgani delujejo podobno; za živali je izredno pomembno, da se takoj odločijo, ali se bodo v neki situaciji približale ali se bodo umaknile. Tega, ali nam je nekaj všeč ali nam ni, se zavedamo v istem trenutku, ko nekaj zagledamo, včasih še preden dojamemo, kaj to sploh je.

Poglejmo primer: na ulici naletimo na človeka, ki ga že dolgo nismo videli. V nekaj sekundah bomo vedeli, ali nam je ta človek všeč ali ne, lahko pa traja malo dlje, da se sploh spomnimo, kdo je ta oseba in od kod jo poznamo.

Znano je, da možgani znane reči ovrednotijo kot pozitivne. Človeški um se intuitivno odziva na vse, kar zaznava, in vsi naš kasnejši odzivi temeljijo prav na prvem vtisu. Ne pravijo kar tako, da je prvi vtis najbolj pravilen.

Najprej je občutek, in ne razum! Naše socialne in politične sodbe zato niso tako zelo racionalne, kot si ponosno mislimo. Lahko so zelo intuitivne; o tem priča spletna stran ProjectImplicit.org, na kateri najdete teste, pri katerih s hitrimi odgovori na asociacije preverite, ali ste rasist, homofob, šovinist. Zna se zgoditi, da vaša stališča v resnici niso takšna, kot mislite.

Haidt opiše nekaj primerov o tem, kako na naše sodbe velikokrat vpliva že vonj. Vonj živali vodi k dobri ali slabi hrani, jim sporoča, ali je neko drugo žival strah, ljudem pa ta pradavni center za obdelavo hrane oblikuje občutek, ali nam je nekdo všeč ali ne. Ko so v eksperimentu ljudi postavili k smrdečim kantam za smeti in jih prosili, naj ocenjujejo nekega drugega človeka, so bili v svojih sodbah veliko strožji kot takrat, kadar njihova okolica ni smrdela. To je afekt – če se dobro počutimo ali če smo dobre volje, nam je neka stvar prej všeč, kot kadar se počutimo slabo.

Naša prepričanja so še bolj poceni: če si ljudje z milom umijejo roke, kasneje na moralna vprašanja v zvezi s pornografijo odgovarjajo veliko bolj čistunsko. Ko so prostovoljce pri nekem poskusu spraševali o umazanih podrobnostih iz njihovega življenja in jih kasneje poslali v trgovino po vsakdanje potrebščine, so poleg drugih stvari kupili sumljivo veliko čistilnih sredstev in čistilnih robčkov.

Shakespeare, ta največji umetniški nevrolog človeških možganov, je vse te stvari vedel že zdavnaj. Kar spomnimo se, kako si zlobna Lady Macbeth po tem, ko je moža nagovorila, naj umori kralja Duncana, ves čas umiva roke, ker misli, da so polne krvi, in si prigovarja: »Malo vode splakne dejanje.«

Ko so ljudi postavili blizu naprave za razkuževanje rok in jih spraševali o njihovih političnih stališčih, so nenadoma postali bolj konservativni.

Kako zmagati v prepiru?

Pojdimo nastanek morale iskat na začetek. Je morala prirojena ali je rezultat vzgoje? Oboje. Dojenčkov um ni nepopisan list, kot so dolgo verjeli. Ko so nekajmesečnim dojenčkom uprizorili igro z lutkama, v kateri ena ves čas nagaja drugi, in ju potem položili pred njih, so vsi izbrali prijazno lutko. Otroci znajo prepoznati, kdo je do njih prijazen in kdo ne – to sicer znajo celo pasji mladički –, vendar že šestmesečni dojenčki znajo opazovati in imajo raje dobre kot zlobne ljudi. »Slon daje moralne sodbe še pred jezikom in logičnim razmišljanjem.«

V kakšnih primerih slon posluša razum? Mnenja o moralnih vprašanjih največkrat spremenimo, če se pogovarjamo z drugimi ljudmi. Kadar neka razprava poteka kot prepir v napetem ozračju, je malo možnosti, da bomo spremenili svoje mnenje. Kako torej zmagati v prepiru? Dale Carnegie, ameriški pionir proučevanja javnega nastopanja in psihologije uspešnih osebnosti, je bil eden največjih mojstrov prišepetavanja slonom. Če želimo nekoga o nečem prepričati, je učil, se moramo izogniti neposrednim napadom; začeti je treba prijazno in s smehljajem na ustih, znati moramo biti dobri poslušalci in ne smemo nekomu takoj reči, da se moti. Tisti, ki prepričuje, mora v pogovor vnesti spoštovanje in toplino ter šele nato predstaviti svoj primer. Ta navodila sicer zvenijo kot priročnik za prodajalce rabljenih avtomobilov, a so učinkovita. Kot je dejal že Henry Ford: »Če obstaja skrivnost uspeha, potem se zagotovo skriva v sposobnosti, da dojamemo vidik drugega človeka ter vidimo stvari iz njegovega in svojega zornega kota.« Prav to je navodilo, ki nam pomaga v sporih o političnih prepričanjih in morali.

Haidt opisuje, da če želimo nekoga pripraviti do tega, da spremeni svoje mnenje o političnem prepričanju, moramo znati zadevo videti iz njegove perspektive. »Empatija je protistrup pravičništvu, če pa med nami obstaja moralni prepad, se je težko vživeti v nekoga drugega.« In kot znova priznava, je cilj te knjige prav to; da bi bralci oziroma liberalci in konservativci, ateisti ali verni, razmišljali o morali ter politiki in drug o drugem.

Resnica ali ugled

Zakaj so človekovi možgani razvili jezik in logično razmišljanje, če ima še vedno najpomembnejšo besedo naš intuitivni notranji odvetnik, se sprašuje Haidt. In si zelo jasno odgovori: ker je bil za preživetje naših prednikov v skupini bolj pomemben ugled kot resnica.

V Platonovi Državi Glavkon (Platonov brat) izziva Sokrata, naj mu dokaže, da je pravičnost prava človekova pot do sreče. Sam namreč verjame, da so ljudje pošteni le zato, ker se bojijo kazni in posledic, saj bi to lahko škodovalo njihovemu ugledu. Ali je pravičen mož s slabim slovesom srečnejši kot krivičen mož, ki ga imajo vsi za dobrega?

Sokrat razloži: pravičen človek je kot pravično mesto, v njem vladata skladnost in sodelovanje, vsak dela svoje delo – vladarji vladajo, kmetje kmetujejo –, vsi prispevajo k skupnem delu. V mestu, kjer vlada krivičnost, pa si dobiček deli le ena skupina, ki ves čas spletkari proti drugi, živijo dobro na račun šibkih in takšen polis se hitro pogrezne v kaos »brezobzirnega koristoljubja«. (Sokrat je v bistvu dobro opisal našo realnost.)

Sokrat, ta dobri mož, je verjel, da bi morali vladati filozofi, ki so morda nekoč res bili pošteni ljudje, ki so znali stremeti k tistemu, kar je bilo dobro za vse ljudi, in ne le zanje. To seveda ne drži; filozofi ali moralni psihologi niso nič boljši od drugih ljudi in prav knjig o morali in etiki ljudje najpogosteje ne vrnejo pravočasno v knjižnice.

Gre razumu res za resnično dobro in ne le za ugled? Haidt je kruto realističen, saj meni, da ni tako in da je razum tukaj le zato, da išče opravičila za naša afektivna dejanja, in ne da išče resnico. Ugled je, kot kaže, ljudem pomembnejši kot resnica, Glavkon je imel prav. Skrb posameznika za ugled je neke vrste etični korektiv v družbi.

V domači dejanskosti žal ni tako, saj ugled ne šteje veliko, resnica pa še manj. Posameznikov, ki so uničili podjetja, si nagrabili denar ali so bili kljub zgražanju in nasprotovanju javnosti imenovani na pomembne direktorske stolčke, ne skrbi njihov ugled, saj bodo ob pomoči svoje leve ali desne politične tovarišije, ki funkcionira enako kot oni, lahko kmalu dobili nove službe, nove priložnosti – pa naj si ljudstvo o njih misli karkoli že.

Če nihče nikomur ne odgovarja, se zgodi kaos.

Moderne in tradicionalne družbe

Preidimo končno na politiko. Dolgo je veljalo, da neko politično stranko volimo zato, ker verjamemo, da nam bo najbolj koristila. Vendar to ne drži; ljudje, ki nimajo otrok v javnih šolah, bodo prav tako podpirali pravico do brezplačnega izobraževanja, in moški, ki so prestari za vpoklic v vojsko, bodo nasprotovali vojaškim napadom.

Ljudem so pomembne njihove politične skupine, saj ko volijo eno stranko, ne sprašujejo, kaj je tu dobro zame, ampak kaj je tu dobrega za mojo skupino.

Kulture na svetu so zelo različne, njihova moralna načela prav tako. Če zahodnjaka prosite, naj napiše dvajset stavkov o sebi, vam bo našteval svoje osebne lastnosti: sem srečen, družaben, rad poslušam džez ... Azijec vam bo najprej naštel svoje družbene vloge: sem sin, mož, delavec v tem podjetju ... Naša družba je individualistična; pomemben je posameznik s svojimi željami in potrebami, ki jih zadovoljuje, kolikor jih pač lahko. V takšnih družbah veljajo pojmi, kot sta svoboda in pravičnost. V drugih delih sveta velja etika skupnosti; ljudje so bolj povezani v družine, plemena in morajo v teh skupnostih igrati vloge, ki so jim bile dodeljene. V takšnih družbah so pomembni pojmi, kot so hierarhija, dolžnost, spoštovanje, ugled, domoljubje. To, da se posameznik žene le za svojim ciljem, se takšnim družbam zdi nevarno in sebično.

Haidt je takšen svet spoznal, ko je odšel proučevat psihologijo v Indijo. Rad je imel ljudi, pri katerih je živel, zbudila se je njegova empatija, skušal je razumeti njihovo življenje. Tem ljudem ni bila toliko pomembna osebna avtonomija kot spoštovanje do starejših, bogov, gostov ... Delali so v korist skupine.

Sam je prišel iz čisto drugačnega sveta; zrastel v judovski družini v newyorškem predmestju. Franklin Roosevelt je v njegovi družini veljal za junaka, saj je pomagal premagati Hitlerja, in vse od tedaj so judje v ZDA zelo zanesljivi volivci demokratov. Njegova moralna matrica se je kasneje oblikovala na Yalu, ki je veljal za elitno liberalno univerzo in kjer so profesorji s svojimi študenti glasno kritizirali Ronalda Reagana in republikance. Biti liberalec je pomenilo biti pravičniški. Korakali so za mir, proti rasizmu, za ženske pravice, za pravice zatiranih. Liberalizem se je zdel etičen. Republikanci so bili stranka biznisa, evangeljskega krščanstva, koristoljubja in Haidt nikakor ni mogel verjeti, da so lahko v svojih prepričanjih tako iskreni, kot je on v svojih.

Edino, kar je premaknilo njegovo moralno matrico, je bilo življenje v Indiji. In ko se je takrat vrnil domov, je s kritično distanco prvič prisluhnil republikancem in nekaterim njihovim idejam o strožjih šolah in celo idejam o tradicionalnejših družinskih vrednotah, ki bi lahko omejile najstniške nosečnosti ali bi prisilile fante ali moške, da bi skrbeli in plačevali za svoje otroke.

Morala liberalcev in morala konservativcev

Moralna matrica ameriških liberalcev temelji na skrbi za sočloveka, svobodi in pravičnosti. Moralna matrica konservativcev vključuje vse te naštete in ji pridodaja še zvestobo, avtoriteto in svetost. Pravičnost sicer pojmujejo različno: liberalcem pomeni enakost, konservativcem pa sorazmernost – ljudje naj bodo plačani glede na to, kar prispevajo k skupnosti, četudi to v družbi ustvarja neenakost. Zvestobo prav tako dojemajo različno: saj se levica nagiba k univerzalnemu, stran od nacionalizma, zato volivce težko nagovarja z besedo zvestoba. Liberalci so odprti za nove izkušnje, medtem ko konservativci raje ostajajo pri tistem, kar je preizkušeno, in radi imajo tradicijo. Tudi na svetost gledajo različno; konservativci govorijo o svetosti življenja, o svetosti zakonske zveze, čistosti telesa, za liberalce je danes sveta zdrava in ekološko pridelana hrana, ki čisti telo. Svobodo konservativci dojemajo kot pravico, da jih oblast pusti pri miru in ne posega v njihove svoboščine. Lastniki podjetij podpirajo republikance, ker želijo sami voditi svoje podjetje in si želijo, da se vlada ne vmešava v njihov posel, zato so v zadnjih letih libertarci stopili na stran republikancev.

Liberalci imajo včasih celo večje težave z razumevanjem konservativcev, ker menijo, da zvestoba, avtoriteta in svetost niso povezane z moralo.

Haidt je leta 2004 pisal govore demokratskemu kandidatu Johnu Kerryju in kasneje je demokratom predaval o tem, da konservativci moralno psihologijo razumejo veliko bolj kot demokrati. Natančno namreč vedo, kako deluje slon in kako je treba nagovarjati volivce, saj gredo naravnost do bistva. Radi govorijo o nedolžnih žrtvah (zaradi demokratske politike), o pravičnosti (nepravičnem davčnem sistemu), zvestobi (domovini), avtoriteti (spoštovanju staršev, učiteljev, krščanskih vrednot). Demokrati so volivcem ponudili manj oziroma so nagovarjali manj ljudi – skrb za soljudi in pravičnost oziroma enakost, kar so lahko zelo abstraktni pojmi, s katerimi se ljudje težko identificirajo, zato jim Haidt očita psihološko naivnost.

Bralec knjige Pravičniški um se včasih vpraša, ali avtor v knjigi govori politikom, kako zmagati na volitvah, ali govori o morali za boljši svet.

Strahopetnost se ne splača

Preden nam Haidt te stvari razjasni, se še večkrat vrne v preteklost in k sodelovanju. Predstavljajmo si dve skupini naših daljnih prednikov. Močnejša je tista, ki ima več pogumnih, sočutnih in zvestih članov ter discipliniranih bojevnikov. Znano je, da sebični in prepirljivi ljudje težko kaj izpeljejo. (Poglejte okoli sebe.) V boju navadno vedno zmaga dobro povezana skupina. Tudi znotraj nje so sebični posamezniki, zajedalci, ki prejemajo skupne koristi, v skupnost pa nič ne prispevajo. Ker so takšni ljudje prav tako strahopetci, imajo več možnosti, da v boju, v katerem najpogumnejši najprej padejo, prej preživijo. Po bitki gredo domov in zaplodijo otroke. To pa se v neki skupnosti, v kateri so zvestoba, pogum in čast veliko vredni, ne more zgoditi, saj bi se takšnega strahopetca sramovali, ga pregnali ali celo ubili. Njegov sloves bi bil slab. Morala čisti.

In ko smo že pri strahopetcih, se ljudje res rodimo sebični? Ali se takrat, ko se vržemo v reko za utapljajočim neznancem, v nas le sproži pradavni instinkt, ki je shranjen v nas še od takrat, ko smo živeli skupaj s svojim sorodstvom? Richard Dawkins verjame, da se sicer rodimo sebični, a je smisel življenja prav v tem, da se ves čas učimo velikodušnosti in nesebične ljubezni. Haidt se z njegovo tezo o sebičnosti ne strinja, saj meni, da smo ljudje ustvarjeni za življenje v skupnosti, ki temelji na sodelovanju. In prav skupnost je po njegovem mnenju tista čarobna sestavina, ki je omogočila nastanek civilizacije na Zemlji. Ljudje v skupini imajo več možnosti za uspešnejši lov, vzgojo otrok in celo ropanje sosedov. Čebele iz voska gradijo panje in se zanje bojujejo, ljudje pa iz pravil, vere in institucij, ki si jih delimo, oblikujemo moralne skupnosti in jih branimo z vsem žarom.

V knjigi Hipoteza o sreči Haidt priznava, da je nekoč verjel tako kot Buda, da je sreča v naši notranjosti. Proti koncu knjige je spoznal, da je sreča nekje vmes: izvira iz naših dobrih odnosov z drugimi ljudmi in iz tega, da imamo radi svoje delo, za srečo je pomembno še nekaj, kar je »večje od nas samih«. Glede slednjega ugotavlja, da so naši možgani ustvarjeni za občutja svetosti, kot je učil že psiholog William James, ki je bil med drugim učitelj Gertrude Stein. Lahko je to religija, lahko pa je to kakšna druga izkušnja – občutja, ki jih včasih doživimo v naravi.

O veličastnih občutjih, ki sta jih doživela v naravi, tako lepo pišeta Darwin in Emerson; naravo opisujeta kot vrata med kraljestvom vsakdanjega in kraljestvom svetega ter v njej doživljata občutja nekakšnega strahospoštovanja, zaradi katerega človek pozabi nase in na svoje skrbi, na svojo banalnost. »Strahospoštovanje nas odpre za nove možnosti in vrednote in cilje v življenju«, počutimo se kot del celote, jaz izgine. Nekateri ta občutja dosežejo z meditacijo, drugi z gorečo molitvijo.

Zakaj imamo vero?

Religija, piše avtor knjige, je tu zato, da ljudi povezuje v moralno skupnost, in njeno evolucijo je gnalo prav tekmovanje med skupinami. Tiste skupine, ki so imele manj učinkovite religije, so prevzele bolj učinkovite. Bogovi lovskih in nabiralskih skupnosti so imeli zelo človeške lastnosti, bili so muhasti, nepredvidljivi, trmasti, zlobni in so včasih kaznovali dobre ljudi. Ko so se skupnosti začele ukvarjati s poljedelstvom, so bogovi postali veliko bolj moralistični in še posebej so postali strogi do stvari in dejanj, ki so skupnost delile in so požigale spore: umor, laganje, prešuštvo, kraja ... Bog, ki vse vidi in vse ve, je za skupnost koristen, saj se ljudje vedejo manj etično, če menijo, da jih nihče ne opazuje. Kot v knjigi (Poštena) resnica o nepoštenosti piše vedenjski ekonomist Dan Ariely, ljudje bolj goljufajo v prostorih, v katerih so luči zasenčene, in manj goljufajo (tudi ateisti), če je v sobi slika z očesom – velikega stvarnika. Bog je odlična kulturna inovacija, razmišlja Haidt, jezni bog spremeni sramoto v učinkovitejšo sredstvo družbenega nadzora in religija je tu zato, da bi ljudje dosegli skupaj nekaj, česar ne more vsak sam.

Knjigo sklene poglavje o tem, da liberalci ali konservativci postanemo zaradi različnih razlogov; predispozicije podedujemo, liberalci imajo na primer v svojih možganih več dopamina, ki je povezan z iskanjem vznemirjenosti in odprtosti. In potem je tu še življenje. Najboljši primer, kako nas izkušnje iz mirnega človeka spremenijo v upornika, je zgodba o kitaristu Rolling Stonesov Keithu Richardsu; kot otrok je bil zelo ubogljiv član pevskega zbora. Pevci so veliko manjkali v šoli, a so vedno imeli privilegije, saj jih je zborovodja srčno podpiral. Ko se je fantom v puberteti začel glas spreminjati, jih je zborovodja zavrgel. Ker je Richards zaradi zbora zamudil veliko šolskih ur, je moral ponavljati letnik in zborovodja mu ni želel pomagati. Razočarani fantje so postali pravi teroristi; zasovražili so vse, kar so predstavljale šola, oblasti, država. Prezirali so avtoriteto. Richards je postal upornik. Če bi učitelj z njim ravnal drugače in če Richards ne bi bil tako temperamenten, bi bilo njegovo življenje lahko zelo mirno in tradicionalno. Danes bi lahko vodil šolski pevski zbor in volil Camerona.

                                                                           * * *

Zakaj v vesolju ni življenja, se sprašuje Haidt? Morda zato, ker so civilizacije omejene, ker sicer nastanejo s sodelovanjem, a morda se med seboj uničijo, ker ne znajo najti miroljubnega načina za sobivanje in ker si ne želijo pomagati.

Morala lepi in slepi, je mantra te knjige. Ljudje smo intuitivna bitja in nagoni so tisti, ki ženejo naše strateško sklepanje; prav to nam zapleta povezovanje z ljudmi, ki živijo v drugih moralnih temeljih. Prepričani smo, da je druga stran slepa za resnico, razum ter zdravo pamet, da je zlobna in škodljiva, in Haidt predlaga, da je zato treba imeti vsaj eno prijateljsko razmerje s pripadnikom z druge strani.

Politikom, kot pravi v enem od intervjujev, pa je treba v kongresu ali parlamentu spremeniti sedežni red – že to, da pripadniki ene politične strani ne bi sedeli skupaj, ampak bi bili premešani, bi bil morda dober spoznavni začetek. Vsako stran sestavljajo tudi dobri ljudje, ki znajo povedati kaj pomembnega; naša morala, ki jo je oblikoval slon, nas pri tem ne sme slepiti.