Tiskane izdaje
Uporabljal je posebno temno modro črnilo, vendar ne zaradi vraževerja, ampak zato, ker je zelo hitro pisal, in to črnilo se je sušilo hitreje od drugih. Imel je nadčloveško energijo. Oliverja Twista in Nicholasa Nicklebyja je pisal hkrati. Imel je pogodbo s kar štirimi založniki. Njegovi romani so izhajali kot podlistki v revijah in časopisih, nastajali so sproti, zato so bili roki ubijajoči. Kadar ni pisal, je hodil, tudi štirideset kilometrov na dan. Večkrat je dejal, da se njegove misli ne premaknejo, če se ne premikajo tudi njegove noge. Kot vsi veliki pisci, od Balzaca in Dumasa do Tolstoja in Flauberta, se je fizično povsem izčrpal, ko je ure in ure sedel pred pisalno mizo in se utapljal v svet svojih junakov. Tako kot njegovi pisateljski kolegi je imel neverjetno fizično moč, silo, apetit po uspehu in slavi.
Napisal je petnajst romanov, urejal več revij (včasih je vse članke v njih napisal kar sam), režiral in igral je v predstavah, sestavljal socialne reforme, prirejal je dobrodelne večerje, na katerih so zbirali denar za reveže, vodil je več zatočišč za matere z otroki ali bivše prostitutke, odpiral je javne šole, v sirotišnice prinašal hrano in obleko. Obiskoval je zapore in norišnice. Prepotoval je vso Evropo, bil je neusmiljeno radoveden; ko je obiskal Vezuv, se je priplazil vse do roba kraterja, da bi le videl gorečo lavo v globini, in komaj se je rešil na varno, saj se mu je od vročine vnela obleka.
Najslavnejši med pisatelji
Hodil je na večmesečne turneje po Evropi in Ameriki, na katerih je večtisočglavi množici bral svoje romane; v Brooklynu je nastopil kar v cerkvi in bral s prižnice, saj so bile vse druge dvorane premajhne za preštevilne navdušene oboževalce. V sredini 19. stoletja je bil najbolj slaven mož na svetu. Ko se je v New Yorku sprehajal po ulicah, se je za njim valila množica, natakarji so drago prodajali jedilni pribor, s katerim je jedel, vsi so se želeli rokovati z njim. Na vstopnice za njegova javna branja so oboževalci v vrsti čakali tudi po več dni, s sabo so prinesli žimnice, natakarji iz sosednjih restavracij pa so jim nosili hrano.
Oliverja Twista, Davida Copperfielda, Pickwickovce, Cvrčka na ognjišču in druge njegove romane je brala kraljica Viktorija, in to tako navdušeno, kot so jih poslušale množice nepismenih revežev v takratnih blatnih in meglenih londonskih predelih, ki so se takoj po izidu revij, v katerih so bili objavljeni, zbrali okoli kakšnega redkega beročega med njimi in z velikimi očmi poslušali zgodbe o Copperfieldu in njegovih dogodivščinah, o Micawberu, ki je še največje težave rešil z veliko dobre volje in vročim punčem, o mali plavooki Nell, nesrečnem Oliverju Twistu. Na podeželju so tako težko pričakovali modre zvezke z nadaljevanji romanov, da niso mogli dočakati poštarja in so mu že navsezgodaj prihajali naproti ali pa so se kar sami še pred sončnim vzhodom odpravili ponje na pošto. Poštarji so zaradi Dickensa skoraj ostajali brez dela. Prvi zvezek Pickwickovcev so natisnili v štiristo izvodih, petnajstega že v štirideset tisoč.
Dickens je bil velik zagovornik revnih in nemočnih. Preziral je ignoranco in brezsrčnost bogatašev. V svojih govorih je ostro kot z bičem napadal korupcijo v politiki, šolstvu, na sodiščih. Nespečnež se je cele noči sprehajal po najbolj bednih predelih Londona, od blizu je videl bolne sirote, mladoletne prostitutke, garjave žeparje in njihove zvite gospodarje.
Leninu je menda šel Dickens strašno na živce, zdel se mu je malomeščanski sentimentalnež. Če bi Lenin imel vsaj pol Dickensovega sentimenta in humanizma, bi morda ruska revolucija tekla drugače, kot je.
Nevidna skrivnost
Claire Tomalin najnovejšo biografijo o Dickensu začne z zgodbo o mladoletni služabnici, ki se znajde na sodišču, ker naj bi bila umorila svoje novorojeno dete. Pisatelj je bil med poroto in je pretresen poslušal zgodbo o deklici, ki je v temačni kuhinji gosposke hiše rodila, prerezala popkovino in se je morala že naslednji trenutek odzvati zvonjenju svojih gospodarjev. Medtem ko je ni bilo, je dojenček umrl. Gospodarica hiše je takoj poklicala policijo in odpustila dekle; grozila ji je smrt z obešanjem. Dickens je vse porotnike prepričal o njeni nedolžnosti in najel odvetnika, ki je poskrbel za dekle. Avtorica biografije je želela tako orisati njegovo divjo osebnost – krivica ga je vedno razjezila in ga pognala v akcijo. Bil je očarljiv šarmantnež, je zapisala ena od njegovih oboževalk. Soba, v katero je stopil, je vedno zažarela. Rad je zabaval prijatelje, plesal, se veliko smejal, njegove oči so bile dva žareča žarometa, ki sta ves čas opazovala ljudi, situacije, geste, obleke in hranila genialne pisateljske možgane.
Na margini vsega tega ustvarjanja in družabnega življenja je bila njegova družina. Dickens je imel deset otrok in bolehno nevrotično ženo Catherine, ki je ni nikoli ljubil. In imel je veliko skrivnost. Angleški igralec Ralph Fiennes je o tej skrivnosti posnel film Nevidna ženska.
Ime ji je bilo Ellen Ternan, vsi so jo klicali Nelly. Ko jo je Dickens prvič srečal, ji je bilo osemnajst let, on jih je imel oseminštirideset. Bila je igralka, tako kot njena mama in obe sestri. Zaljubil se je v mlado, pametno in muhasto lepotico in začel vedno bolj prezirati od neskončnih porodov izmučeno ter vedno bolj depresivno ženo Catherine. Tudi svojih otrok ni maral kaj preveč, še posebej sinov. Enemu od prijateljev je napisal: »Ne veš, kako grozno je gledati njihove prazne izraze, ko sedijo ob obedu za mizo.« Ali pa: »Ne vem, kako je lahko moj jaz njihov in njihov jaz moj.«
Zdelo se mu je, da zamuja najpomembnejšo stvar v življenju: iskren ljubezenski odnos z žensko. Ralph Fiennes o tem pravi: »Mislim, da je nekega dne zagledal Ellen Ternan – in ta je bila ideal, o katerem je vedno pisal. Stala je tam pred njim. In moral jo je imeti.«
Žene in ljubice
Vedno več časa je preživel z Nelly, seveda v tajnosti; viktorijanska Anglija ne bi prenesla, da bi se njen največji mož zapletel v škandal. To bi bilo tako, je zapisal eden izmed biografov, kot če bi Božiček priznal, da obiskuje bordel. A ker je bil Dickens človek, ki je želel ves čas imeti vse pod nadzorom, je naredil za tisti čas nekaj nepojemljivega: v London Timesu je objavil pismo, v katerem je oznanil, da sta se z ženo sporazumno odločila, da bosta živela ločeno življenje. Žena je o tej njegovi odločitvi, tako kot bralci, izvedela iz časopisa. Prijateljem je Catherine opisoval kot duševno bolno, zamorjeno, leno, kot slabo gospodinjo in še slabšo mater. Pustil ji je hišo in kočijo, ji namenil letno rento in dobil skrbništvo nad otroki. Ko je odkorakal iz njune skupne hiše, ni nikoli več videl ženske, s katero je bil poročen od svojega štiriindvajsetega leta in je imel z njo deset otrok. Otroci so jo sicer lahko obiskovali, ni pa smela prihajati na družinska praznovanja ali se udeleževati porok svojih sinov in hčera.
Skupaj z otroki se je iz hiše izselila tudi Catherinina mlajša sestra Georgina, ki je že od nekdaj živela z družino. Georgina, ki je z Dickensom ostala do konca njegovega življenja, je odtlej skrbela za otroke in Dickensa ter menda prijateljevala z Nelly. Svojo ljubico je Dickens skrival po različnih hišah v predmestju Londona in v Franciji. Imela sta otroka, ki je ob rojstvu umrl. Nelly ni več igrala v gledališču, Dickens ji ni dovolil, zato je bila povsem odvisna od njegovega denarja. Finančno je pomagal tudi njeni materi in sestram. Prav tako je moral ves čas pokrivati velikanske dolgove svojih sinov, ki so denar zapravljali tako brezglavo kot nekoč njegov oče. Dickens je bil v tistem času izjemno bogat. Milijonar.
Po njegovi smrti je Nelly spremenila ime, se odselila na podeželje, se še enkrat poročila in imela otroke. Svojo veliko skrivnost je nekoč zaupala tamkajšnjemu pastorju.
Čas, ki ga je preživela z Dickensom, je bil kot neke vrste fiktivni roman, ki ji je ugrabil pravo in resnično življenje. Kljub ljubezni, ki jo je očitno čutila do velikega moža, po njegovi smrti ni mogla nikoli zadihati s polnimi pljuči, dokler, kot prikazuje film, svoje skrivnosti ni delila z nekim drugim bitjem. Od vse ljubezni z njim so ji ostali le Dickensovi romani, katerih hrbtov se je v knjižnici dotikala s tako nežnostjo, kot se je nekoč njegovega.
Velika tišina
Film je posnet po biografskem romanu Nevidna ženska, ki ga je leta 1990 napisala prav Claire Tomalin. Abi Morgan, ki velja za eno najboljših angleških scenaristk (Sramota, Železna lady, nadaljevanka Ura ...), je napisala izjemno dobro predlogo za film, ki ga trenutno vrtijo v Kinodvoru. V scenarij je natančno vpletla vse resnične detajle iz Dickensovega življenja in ustvarila občutljivo dramaturgijo o skritem življenju velikega pisatelja. Ralph Fiennes se mi sprva ni zdel prava izbira za dinamičnega Dickensa, vendar je ustvaril izjemno vlogo in posnel zelo lep film.
Nevidna ženska včasih spominja na kakšno dramo Čehova, saj so junaki v filmu velikokrat tiho in horizonti angleške pokrajine so mnogokrat kot nekakšna scenografija njihove samote, žalosti in sreče. V filmu ni veliko strasti, Nelly in Dickens se komaj kdaj poljubita. Njuna skrivnost ni toliko telesna, kot je psihološka. Nelly je odigrala mlada Felicity Jones, ki jo je Fiennes vedno snemal iz profila, zaljubljen v njene polne ustnice – trmaste, nesrečne, otroške. To niso Nevarna razmerja, iz katerih sevajo erotika, sla po maščevanju, utripanje telesa. Ljubezenski trikotnik Dickens, Catherine in Nelly je drugačen, a prav tako nevaren. Catherine (Joanna Scanlan) je v filmu prikazana kot debela statična figura iz porcelana, z večnimi glavoboli, zapuščena in skorajda brez teksta. Kot pozabljena in nedokončana karikatura iz kakšnega Dickensovega romana.
Ko ji zlatar po pomoti prinese dragoceno broško, ki jo je Dickens namenil Nelly za rojstni dan, ji pisatelj zaukaže, da jo mora sama dostaviti svoji mladi tekmici. Ta krutost Nelly povsem pretrese, Dickens pa ji razloži, da je to storil zato, da bi Catherine, ko bo zagledala čudovito mlado žensko, končno lahko razumela, zakaj se je tako silno zaljubil. Na tem srečanju Catherine pove Nelly, da največja Dickensova ljubezen ni ženska, ampak njegova publika. In ko nekoč doživita nesrečo z vlakom in Nelly poškodovana leži v grmovju, ji Dickens zaskrbljeno pomaga, a ko ga prepoznajo, jo mora zapustiti, da ne bi ugotovili, da sta potovala skupaj. Nelly pa s kotičkom očesa vidi, da Dickens, še preden odhiti pomagat drugim ponesrečencem, v travi poišče rokopis romana, ki ga je pisal na vlaku in se je raztresel med nesrečo. Takrat razume Catherinine besede.
Otroštvo in Anglija
»Čudovito in razmišljanja vredno je dejstvo, da je vsako človeško bitje tako urejeno, da je vsakemu drugemu globoka skrivnost in tajna,« napiše Dickens v Povesti o dveh mestih. Nelly ni bila njegova edina skrivnost. Ko je bil star dvanajst let, so njegovega očeta zaprli zaradi dolgov, in takrat ga je mati poslala delat v tovarno globina, kar je kasneje povedal le najbolj intimnim prijateljem in Nelly. Nikoli ni mogel pozabil tega, kako je bila zaradi očetove brezbrižnosti družina srednjega razreda pahnjena na družbeno dno. Prikrajšan je bil za šolanje, še kot otrok je moral sam služiti denar za družino. Kasneje se je zaljubil v dekle, a ga je zavrnilo prav zato, ker je bil reven. Kot menijo biografi, ga je prav ta zavrnitev naredila za še bolj ambicioznega in prepričanega o tem, da bo nekoč slaven pisatelj. Nihče tega ne bi mogel opisati bolje kot Stefan Zweig v čudovitem in kratkem eseju v Dickensu, v katerem romantično napiše, da se je prav v tem tragičnem otroštvu rodilo seme njegove ustvarjalnosti, ki se je pogreznilo v rodovitna tla zamolkle bolečine, in njegov globok namen je bil, da se po tem, ko so njegove zmožnosti že dosegle širok uspeh, to otroštvo maščuje. Malcolm Gladwell, avtor knjige David in Goljat, ki govori o tem, da težke preizkušnje v otroštvu ljudi utrdijo in jih usmerijo k ambiciji in želji po uspehu, se s tem ne bi mogel bolj strinjati.
Zweig ugotavlja, da je bil Dickens genialec, ki se je združil z angleško tradicijo. Njegovi romani so ustrezali okusu tedanje Anglije. Ni bil kot nekaj svetovljanskih in nadarjenih aristokratov: Byron, Shelley, Oscar Wilde, ki so hlepeli po svobodi in želeli uničiti Angleža v sebi, a so uničili le svoje življenje. Dickens ni bil revolucionar. Ljudem je dal umetnost, ki greje srce kot topel čaj. Balzacovi junaki si želijo osvojiti svet, pohlepni so, željni oblasti. Junaki Dostojevskega so ognjeviti in samodestruktivni. Dickensovi junaki so skromni. Kaj hočejo? »Sto funtov na leto, čedno ženo, ducat otrok, prijazno pogrnjeno mizo za dobre prijatelje, svoj dvorec pri Londonu s pogledom na zelenje pred oknom, z vrtičkom in polnim prgiščem sreče.«
Orwell se prav tako razburja nad Dickensom, ki ga sicer ljubi in sovraži hkrati, saj pravi, da je poroka največja pomiritev v njegovih romanih. »Živeti mirno in tiho ter prijazno. Med nogami se ti motajo otroci, na mizi je obilna večerja, prav tako hladen punč, perje v žimnici je mehko in nikoli več se nič ne zgodi, le kakšno novo rojstvo otroka.« In vendar Orwell prizna, da je Dickens v romanih angleške inštitucije bičal s takšnim besom kot pred njim še nihče. A mu visoka družba tega ni zamerila, celo razglasila ga je za nacionalno inštitucijo. Vedno je želel napisati tragedijo, a je ustvaril le melodramo.
Kot kaže film Nevidna ženska, Dickensov realni svet ni bil tako preprost kot sentimentalni konci v njegovih romanih. V resnici si ni želel mirnega in tihega družinskega življenja. Želel si je strasti in zaljubljenosti. Že kmalu po njegovi smrti so na dan prišle govorice o njegovi skrivnostni Nelly, a so jih njegovi oboževalci, tako imenovani dickensovci, hitro utišali. Ko je Thomas Wright leta 1913 v biografiji o Dickensu Nelly le omenil, je bil grobo napaden. Tomalinova je bila prva, ki je v svoji biografiji Nevidna ženska mlado igralko potegnila iz skrbno varovane sence in jo postavila na sonce.
Dickens se je hitro in prezgodaj postaral, zaradi slave in dvojnega življenja je bil ves čas pod stresom. Že od petnajstega leta je bil strasten kadilec, rad je tudi veliko pil, čeprav ni bil alkoholik. Na javnih branjih je bil v zadnjih letih življenja včasih tako šibek, da so mu morali pomagati na oder. Umrl je leta 1870 zaradi možganske kapi. Nelly je bila ves čas ob njem in ga je že nezavestnega odpeljala k njegovim hčerkam in Georgini. Kjer je potem izdihnil. Star je bil 58 let, njegov roman Skrivnost Edwina Drooda je ostal nedokončan.
Rojeni za zgodbe
Dickensovi romani so filmični. Ni čudno, da so po njih posneli tako izvrstne filme in televizijske nadaljevanke. Liki, ki jih je ustvaril, so ponarodeli. Natančno je znal opisati drobne eksistence, polovil jih je iz gneče. Kot pravi Zweig, je njegovih nepomembnih in velikih junakov na stotine, dovolj, da bi z njimi naselil majhno mesto. Dickensove knjige nimajo mrtvih točk, dinamične so, polne pustolovščin. »Kdo bi mogel prešteti vse te ljudi, vse te zmedene, dobrodušne, rahlo se smehljajoče in zmeraj tako zabavne ljudi?« Dickens si jih ni izmislil, radovedno jih je opazoval in opisal. Bil je izjemen vizualec, junake je opisoval do zadnjega detajla, bralcu ni puščal veliko svobode – imel je namreč hladno angleško oko sokola, ki opazi drobne človeške stvari. Zweig se cinično vpraša, ali je zato morda postal tako idealen avtor naroda brez fantazije.
Znal je pripovedovati zgodbe. Odlične zgodbe. In zato je »pomnožil radosti tega sveta«: bogatašem je odkril nevidni svet neprivilegiranih (otroci so, ko se je pojavil Oliver Twist, dobili več miloščine na cestah), revežem je opisoval upanje. Vsi njegovi romani so zgodbe o odraščanju, o tem, kako stare generacije zlorabljajo mlajše generacije, da pozdravijo svoja stara srca, o ljudeh, ki največkrat prizadenejo tiste, ki jih najbolj ljubijo.
Presenetilo me je, da Dickens ni ravno priljubljen med Slovenci; Delov arhiv s članki o njem je skoraj prazen, prevodi njegovih romanov v slovenščino zastareli, velika večina jih je še iz 50. in 60. let prejšnjega stoletja. Bi potrebovali nove prevode? Časi so vedno bolj dickensovski.
* * *
Bil je velika inspiracija za mnoge pisatelje. Sofija Tolstoj je v svoj dnevnik zapisala, da kadar je njen Lev začel brati Dickensa, je bil to znak, da bo kmalu začel pisati nov roman. Njegova dela je oboževal tudi Hans Christian Andersen, ki je nekoč prišel na obisk in ostal kar pet tednov – in Dickens mu nikakor ni znal dopovedati, da bi bil že čas, da se vrne v svojo Dansko. Andersen namreč ni znal govoriti angleško.
Leta 1862 ga je obiskal tudi Dostojevski, Pickwickovce in Davida Copperfielda je bral v zaporu. Veliko sta se pogovarjala o pisateljevanju, pozneje je Dostojevski opisal njun pogovor. Dickens mu je povedal, da so vsi njegovi dobri junaki, od Little Nell do Barnabyja Rudgea, nekaj, k čemur stremi, takšen si želi biti tudi sam, negativni junaki pa imajo nekaj njegovega, to so njegove krutosti, sovražnosti. V pisatelju sta dva človeka: eden, ki razmišlja, kakšen bi moral biti, in drugi, ki razmišlja obratno od tega.
Morda je v Velikem pričakovanju združil oboje. Roman je nastal v času, ko je že bil z Nelly. Pipova ljubezen do Estelle je nekaj najbolj nežnega in liričnega, kar je kdaj napisal. To je boleča ljubezen. Pip prizna, da se je zaljubil v Estello, preprosto zato, ker se ji ni mogel upreti. »Enkrat za vselej: na svojo nesrečo sem pogosto in prepogosto, čeprav ne zmerom, vedel, da jo ljubim zoper zdravo pamet, saj mi ni nič obljubila, da jo ljubim kljub izgubljenemu miru, obupu, nesreči, kljub vsem izjalovljenim upom. Enkrat za vselej: zaradi vsega tega je nisem nič manj ljubil in ni to nič bolj vplivalo na moja čustva, kakor če bi bil zvesto verjel, da je najpopolnejše človeško bitje.«
Zaljubljeni Dickens
Bil je najbolj slaven človek 19. stoletja. Kot pop zvezdnik je nastopal pred množicami ljudmi. In imel je veliko skrivnost.
Objavljeno
06. junij 2014 12.06
TIW-04099.NEF
