Zanesljiva pot iz krize k blaginji

Prvič, Slovenija nima svoje vizije razvoja, in drugič, zanemarjamo svoje posebnosti.

sob, 01.02.2014, 06:00
Ko smo dosegli srednjeročni cilj, članstvo v EU, je zmanjkalo idej, kako naprej. Ker dolgoročnega cilja nismo imeli, smo se razvijali nenačrtno, in ni čudno, da smo zavili v slepo ulico razvoja.

Konec poletja 2002 je Slovenijo obiskal generalni sekretar Svetovne meteorološke organizacije prof. G. O. P. Obasi. V programu obiska je bilo tudi srečanje s tedanjim predsednikom vlade dr. Janezom Drnovškom. Pogovor se je sukal okrog podnebnih sprememb. Drnovšek je odkrito priznal, da ni zadovoljen s svojim razumevanjem problema. Zato je prosil gosta, naj mu po šolsko razloži podnebne spremembe.

Profesor mu je odvrnil, da problem ni tako zapleten, kot se zdi, in pojasnil s primerom iz vsakdanjega življenja – s primerom pijanca. Pijanec zaužije preveč alkohola. Iz želodca pride alkohol v kri in s krvjo v glavo. Pijan človek izgublja ravnotežje in začne se nepredvidljivo ali celo nevarno obnašati. S podnebnimi spremembami je podobno. Razlika je, da ne gre za alkohol, temveč za toplogredne pline. Človeštvo proizvaja preveč toplogrednih plinov. Ti se širijo v ozračje in vržejo podnebni sistem iz ravnotežja, zato se začne nepredvidljivo ali celo nevarno obnašati. Sicer vedno resen predsednik se je ob razlagi od srca nasmejal in dejal, da zdaj razume, za kaj gre.

Brez cilja ni napredka

Ko sem kmalu po prelomu tisočletja odšel na delo v tujino in gledal na Slovenijo od zunaj kot vodja enega od uradov za Evropo v sistemu OZN, ki se je ukvarjal med drugim tudi s trajnostnim razvojem, sta mi postali očitni dve pomanjkljivosti, na kateri prej nisem bil pozoren: prvič, Slovenija nima svoje vizije razvoja, in drugič, zanemarjamo svoje posebnosti. Pravzaprav sta obe pomanjkljivosti med seboj tesno povezani, zato je smiselno, da to pri odpravljanju pomanjkljivosti upoštevamo.

V Sloveniji smo imeli skozi stoletja nenapisano vizijo razvoja – sonaravni razvoj ali, kot mu danes rečemo, trajnostni razvoj. Kultura trajnostnega razvoja je prinesla Sloveniji posebno kakovost, ki je redka v evropskem merilu. Imamo naravno pitno vodo, ohranjene zgornje dele vodotokov, zdrave gozdove, ohranjeno biotsko raznovrstnost, značilno kulturno krajino in še kaj. Ta posebna kakovost je takoj očitna pozornemu tujcu, ki obišče Slovenijo. Sami pa se tega tako malo zavedamo, da kulture trajnostnega razvoja ne postavljamo ob druge kulturne dosežke. Z osamosvojitvijo so mnogi dosežki iz preteklosti zbledeli in trajnostni razvoj se je skoraj povsem ustavil.

Ko smo dosegli srednjeročni cilj, članstvo v EU, je zmanjkalo idej, kako naprej. Ker dolgoročnega cilja nismo imeli, smo se razvijali nenačrtno, in ni čudno, da smo zavili v slepo ulico razvoja. Z drugimi besedami, zabredli smo v neravnotežja na mnogih področjih, kar se kaže med drugim v porušenem socialnem ravnotežju, zanemarjanju znanosti in kulture, cehovskem obnašanju strok, neravnotežju v bančnem sektorju in državnem proračunu, okleščeni samopreskrbi z energijo in hrano, težavah v energetiki, negospodarni gradnji avtocestnega križa na račun železnic, negospodarnem ravnanju z gozdovi in vodami ter z denarjem zdravstvene blagajne in v nesmiselnem udejstvovanju slovenske vojske na oddaljenih bojiščih.

Kasneje smo se začeli vračati k trajnostnemu razvoju. Vendar ni šlo za nadaljevanje trajnostnega razvoja, kot ga je začrtal zgodovinski razvoj, ampak večinoma za birokratsko izpolnjevanje obvez države – članice EU. Še vedno pa si nismo postavili jasnega dolgoročnega cilja oziroma vizije: doseči čim več ravnotežja v družbi, zlasti na tistih področjih, kjer je bil trajnostni razvoj v zadnjih dveh desetletjih brezglavo omajan.

Pogosto trajnostni razvoj razlagajo kot razvoj, ki preprečuje izčrpavanje naravnih virov in onesnaževanje okolja. V resnici ne gre le za ekološki vidik, temveč za vzpostavljanje ravnotežja v družbi, kar lahko približno opišemo z ravnotežjem med gospodarstvom, socialo in okoljem. Zgodovina nas torej uči, da je primerna vizija razvoja Slovenije trajnostni razvoj. Da bi se izognili bodočim nespametnim odklonom od tega pomembnega izročila, bi bilo primerno trajnostni razvoj kot vizijo razvoja države zapisati v ustavo. Pripomba v poduk in opozorilo: če bi imeli v ustavi zapisano zavezo za trajnostni razvoj, tako kot jo imajo Švicarji, bi bil projekt Teš 6, tako kot so si ga zamislili njegovi snovalci, protiustaven.

Trajnostni razvoj tudi kratkoročno

Pogosto nas politiki prepričujejo, da dobrih kratkoročnih rešitev za pot iz krize ni. So le manj slabe. Z nekaj primeri iz množice trajnostnih rešitev želim pokazati, da je tako razmišljanje iz trte izvito.

Vzemimo najprej novi nepremičninski davek. Državljani bi ga lažje sprejeli, če bi imeli občutek, da jim prinaša tudi kakšno korist. Nepremičninski davek bi zato moral biti razvojno in socialno naravnan. Ideja je preprosta: občutno olajšavo naj bi imeli lastniki tistih stavb, ki zadoščajo zahtevam učinkovite rabe energije in rabe obnovljivih virov energije. Davek bi s tem pospeševal energetsko obnovo stavbnega fonda, hkrati pa zagotovil veliko dela gospodarstvu (predvsem gradbeništvu) in pozitivno vplival na okolje in zdravje ljudi. Da bi lahko imeli vsi lastniki, tudi najrevnejši, možnost trajnostne prenove stanovanj, bi bilo treba uvesti pogodbeno kreditiranje energetske učinkovitosti (odplačevanje kredita s prihranki energije). Tak nepremičninski davek bi bil izrazito trajnostno naravnan, saj bi pomembno prispeval k ravnotežju med gospodarstvom, socialo in okoljem.

Drugi primer je s področja prometa. Slovenija ima ugodno geografsko lego, vendar te prednosti v samostojni državi nismo znali izkoristiti. Nasprotno, politična prioriteta je bila gradnja avtocestnega križa, zanemarili pa smo železnice. Namesto da bi tranzitni promet prinašal nova delovna mesta na železnici, se soočamo z gostim cestnim tovornim prometom, ki z dajatvami še zdaleč ne pokrije stroškov onesnaževanja zraka in vzdrževanja obremenjenih avtocest. Zastarele železnice pa prinašajo izgubo. Zaradi ozona in drugih škodljivih snovi trpi zdravje državljanov, manjša sta prirast gozdov in pridelek v kmetijstvu, ogrožena pa je tudi biotska raznovrstnost. Razmere še poslabša cestni tovorni promet, ki se vali naprej v Italijo in tam prispeva k že tako velikemu onesnaževanju zraka. Zahodni in jugozahodni vetrovi potem nosijo ta onesnaženi zrak v naše kraje, kjer povzroča škodo zlasti v zahodni Sloveniji. Če bi se politiki zavedali tega problema in trajnostnih rešitev zanj, bi že pred leti sprožili postopke v EU, ki bi pomagali severni Italiji in Sloveniji do čistejšega zraka. Tako pa se ukvarjajo s problemom plinskega terminala v Žaveljskem zalivu, ki je le manjši del istega problema v širši regiji – netrajnostnega prometa in rabe energije.

Tretji primer je trajnostni pristop do naravnih nesreč. S pametno preventivno politiko, ki prispeva k vzpostavljanju ravnotežja v naravi, se da velik del potencialnih škod preprečiti, z usposobljenimi službami zaščite in reševanja pa omiliti škode, ki jih ne moremo preprečiti. Preventivna politika je bila v zadnjih dvajsetih letih pri nas močno zanemarjena. V oči bode zlasti skoraj opuščeno urejanje voda. Na srečo pa se destruktivna politika ni upala lotiti zaščite in reševanja, saj s svojo dolgoletno tradicijo, kot je na primer gasilstvo, seže praktično v vsako slovensko vas. Z zanemarjanjem preventivne politike smo izgubljali človeška življenja in utrpeli velike škode. Vse to je prispevalo tudi k finančni luknji, kakršno imamo. Zdaj ko so prizadevanja za pokritje bančne luknje v zaključni fazi, je primerno, da se politika nemudoma loti trajnostnega pristopa do naravnih nesreč. Pomemben del denarja za ta namen se da dobiti s prerazporeditvijo znotraj obrambnega proračuna. Namesto udejstvovanja na oddaljenih bojiščih bi okrepili sistem zaščite in reševanja ter svojim mednarodnim partnerjem ponudili tovrstno pomoč. Naše sile zaščite in reševanja imajo nesporen mednarodni ugled, o čemer sem se prepričal, ko sem delal pri mednarodnih projektih zmanjševanja tveganj zaradi naravnih nesreč v JV Evropi. Velika potreba za izboljšanje sistema zaščite in reševanja je na primer na Kosovu, kar je bil tudi poudarek poročila, ki sem ga pripravil za potrebe evropske komisije leta 2010.

Četrti primer je povezan s povečevanjem izvoza. Na prvi pogled je logično, da si tako politika kot gospodarstvo prizadevata za krepitev izvoza in da s tem ni nič narobe. Ker pa so svetovna neravnotežja taka, kot so, bodo prej ali slej znova izbruhnile krize. Takrat se lahko pomemben del izvoza spet ustavi, kar pomeni, da ne bomo imeli dovolj svojega denarja za uvoz hrane in energije. Zato bi povečevanju izvoza moralo ustrezno slediti povečevanje samopreskrbe s hrano in energijo.

Škodljivo zanemarjanje posebnosti

Vsaka država v Evropi je nekaj posebnega in Slovenija ni izjema. Nekritično posnemanje rešitev od drugod nam je prineslo precej težav pri prenosu pravnega reda EU, zlasti na področjih, ki so prežeta z našimi posebnostmi. Premalo se zavedamo, na primer, da je naše zelo razpršeno lastništvo stanovanj, gozdov in zemljišč posebnost v evropskem merilu. Za boljše gospodarjenje z razpršeno lastnino je potrebno povezovanje lastnikov. Zakonske rešitve v tej smeri so pomanjkljive, zato se lastniki ponekod povezujejo samoiniciativno. Kaj se da doseči, če se lastniki gozdov povežejo, lepo kaže primer iz Šentruperta. Za povezovanje lastnikov stanovanj v več stanovanjskih stavbah obstaja zakonska rešitev. Pri spodbujanju energetske prenove pa se že pokaže, da je pomanjkljiva, in pogosto je vse odvisno od morebitnega sposobnega prostovoljca, ki je pripravljen organizirati prenovo. Delovanje ekosklada je koristno, vendar državna pomoč v mnogih primerih ni zadostna, da bi se lastniki odločili za prenovo. V občini Jesenice so zato uvedli še občinsko subvencijo. V občini Trzin poskušajo pomagati pri energetski prenovi tipskih hiš. Prenova večjega števila tipskih hiš pomeni nižjo ceno in hkrati večjo kakovost zaradi ustreznega projekta in zagotovljenega nadzora. Vendar tudi občinsko povezovanje lastnikov hiš ne zadostuje, če gre za pogodbeno kreditiranje prenove EU, saj je za ta namen regijsko povezovanje bolj učinkovito.

Prostovoljci zasavskega Eko kroga so opozorili na primer neustreznih predpisov, ki povzročajo zaplete v zvezi z onesnaževanjem zraka iz cementarne Lafarge Cement v Trbovljah. Predpisi, ki so bili nekritično prepisani iz nemške zakonodaje, sploh ne upoštevajo slovenske podnebne posebnosti – zelo nizke povprečne hitrosti vetra, pogostega brezvetrja in pojava temperaturnega obrata. Prvič se je posebnost vetra v Sloveniji pokazala in mednarodno potrdila kot problem ob izdelavi varnostnega poročila za JE Krško sredi 70. let prejšnjega stoletja. Takrat je bilo modeliranje disperzije v ekstremnih vremenskih razmerah še nerešen problem. Čeprav je modeliranje medtem močno napredovalo, na trgu tudi danes ni mogoče kupiti modelov, ki bi bili dejansko preizkušeni v razmerah, ki so v svetu zelo redke, pri nas pa pogoste. Zato je bolje, da se najbolj zahtevnih problemov onesnaženosti zraka pri nas ne lotevamo po nemško z modeliranjem, temveč z razglasitvijo območja z nizkim onesnaževanjem (okoljska cona), kar je sicer praksa v EU za središča velikih mest. In problem bo trajno rešen.

Nekritično prenašanje smernic EU v naš pravni red ni naključno. V 115. členu poslovnika DZ, ki določa način sprejemanja zakonov, ni izrecne zahteve, da se najprej ugotovi, ali so na področju, ki ga ureja zakon, kakšne posebnosti v primerjavi z drugimi državami EU. Treba pa je prikazati zakonske rešitve v najmanj treh članicah EU. Če naj zakon ureja področje, kjer so izrazite posebnosti v primerjavi z drugimi državami, potem tudi zgledovanje po brezhibnih rešitvah v drugih državah ni smiselno.

Pot k ravnotežju je prava pot

Pokojni predsednik Drnovšek si je prizadeval, da bi z ravnotežjem v politiki prispeval k ravnotežju v družbi. Proti koncu svoje življenjske poti pa je spoznal tudi prednosti trajnostnega razvoja za doseganje ravnotežja v družbi. Njegovih naslednikov ravnotežje v družbi ni posebej zanimalo – v besedah še, v dejanjih pa ne. Čas je že, da politiki začnejo nastopati bolj odgovorno.

Pot z dna gospodarske krize naj bi vladna koalicija tlakovala z novo koalicijsko pogodbo. Vsebina še ni znana. Nekateri znaki kažejo, da utegne imeti nova pogodba tudi nekaj trajnostnih poudarkov, zlasti spričo koristnih pobud nevladnih organizacij in vstajnikov. Pomemben zasuk v naslednjih dveh letih bi pomenila dopolnitev poslovnika DZ, ki bi preprečevala zanemarjanje naših posebnosti v zakonodaji. Jasno bi moral biti opredeljen tudi prispevek vsakega novega zakona k trajnostnemu razvoju Slovenije. Podobno bi morali biti pripravljeni tudi podzakonski predpisi.

Vladna koalicija, če je ambiciozna, bi morala v program dela do konca svojega mandata vključiti tudi nastavke dolgoročnejše politike. V tem pogledu je treba prenehati pogosto popravljati ustavo in začeti postopek korenite prenove. Trenutno je na tapeti sprememba volilnega sistema. Dober volilni sistem je kot trdna popotna palica, a ni posebej koristna, če ne vemo, kam gremo. Za državljane je pomembnejše kot sam volilni sistem, da s prenovo ustave krenemo na pot k ravnotežju v družbi, ki je hkrati zanesljiva pot iz krize k blaginji.

Dušan Hrček je bil med letoma 1993 in 2001 direktor Hidrometeorološkega zavoda RS, v letih 2002–2008 pa vodja urada SMO za Evropo.

Povezane novice

Gostujoče pero: Obudimo pozabljeno vizijo razvoja
10. januar ob 06:58
Bremen ne bi smeli prelagati s starejših generacij na mlajše ...
Prijavi sovražni govor