Boštjan Videmšek, zunanja politika
Srebrenica je bila umorjena. Njenih osem tisoč moških je bilo iztrebljenih. Zločin človeštva nikoli ni bil zares kaznovan. Nasprotno – mednarodna skupnost je klavce v Daytonu nagradila z ozemljem in, posledično, občutkom zmagoslavja. Radovan Karadžić, arhitekt genocida, je na mednarodnem sodišču za zločine, storjene v nekdanji Jugoslaviji, v Haagu postal pop zvezdnik. Njegovemu prvemu podizvajalcu, generalu Ratku Mladiću, krvniku tisočih, je bilo omogočeno, da se vživi v vlogo žrtve.
»Nož, žica, Sre-bre-ni-ca!« je preteklo soboto, skoraj sedemnajst let po holokavstu v Podrinju, odmevalo s tribun mariborske dvorane Tabor, kjer je gostoval rokometno moštvo iz bošnjaškega Gradačca, za katerega igra tudi Srebreničan Rašid Osmanović. V genocidu je izgubil večino svojih moških sorodnikov. Kar so pred tednom dni vzklikale mariborske tribune, so 11. in 12. julija 1995 vzklikali klavci, ki so se iz planin spuščali proti Srebrenici, proti »zaščitenemu območju« pod nadzorom Združenih narodov. Vzklik je tudi del besedila ene izmed pesmi obskurnega srbskega hiphop benda, katerega pevec je pred leti oblikoval profil na facebooku »Nož, žica, Srebrenica!« Dokler ga administratorji niso zaprli, je bil profil zelo priljubljen, namenjen pa je bil vsem tistim, kot je bilo zapisano na spletni strani, »ki so proti islamu, islamskemu fundamentalizmu, mudžahidom; vsem, ki spoštujejo delo generala Mladića, ter vsem, ki mislijo, da je muslimane najbolje postreči pečene in namočene v žvepleno kislino«. Tako je mislil tudi Franc Kos, slovenski klavec iz Srebrenice, proti kateremu se je 14. decembra lani v Sarajevu začel sodni proces.
Aleksandar Hemon, v Združenih državah živeči bošnjaški pisatelj, pravi, da definicije genocida ni težko razumeti. »Razen v Republiki gozdni in bradatih delih Srbije in Črne gore. Posledice genocida so nepojmljive. Vse, kar je življenje bilo in kar bi lahko postalo, izgine, uničeni so celotni svetovi,« razmišlja Hemon. Očitno je težko razumeti tudi precej bliže in precej kasneje. Precej bliže in precej kasneje, kjer je zgodovinski spomin v zelo slabi formi. Precej bliže in precej kasneje, kjer je bila Huda jama označena za »drugorazredno politično temo« in kjer je bilo v birokratskem etničnem čiščenju s seznama državljanov izbrisanih 23.747 ljudi.
* * *
Srebrenica je žalostno in tiho mesto. Spomenik človeškega zla. Na prizorišče najhujšega zločina v Evropi po drugi svetovni vojni se je vrnilo zelo malo Bošnjakov. Ena od njih je gospa Ćamila Omanović. Z lastnim denarjem je obnovila hišo v svojem rojstnem mestu. Dvanajstega julija 1995, ko je bilo klanje na vrhuncu, je bila navzoča na zloglasnem sestanku z Ratkom Mladićem v bratunškem hotelu Fontana. Ratko Mladić je zbranim Muslimanom dejal, da bodo ženske preživele le, če se bodo moški vdali. »Na trgu, v središču mesta, sem videla tisoče žensk, otrok, dojenčkov, starih ljudi. Želeli smo se zateči v bazo Združenih narodov v Potočarih. Mislili smo, da bomo tam varni.« Kolono so srbske sile napadle takoj, ko je krenila iz mesta, se je pred časom v Srebrenici spominjala Ćamila. Skupaj z otroki se je vkrcala na tovornjake, ki so vozili (ne)znano kam. »Srbski vojak je dejal, da bomo zdaj videli, kaj nas čaka v Bratuncu.« Skočila je s tovornjaka in stekla proti modrim čeladam. Opozorila o pobijanju niso zalegla. Takrat, med vsesplošno morijo, je Ćamila izgubila upanje. Odločila se je, da si vzame življenje. Poiskala je brata in ga zaprosila, da ji pomaga. »Bala sem se za otroke. Bili so v srbskih rokah.« Brat ji je pokazal vrv, ki jo je pripravil zase. Stopila je na vrh police, zategnila vrv in skočila s police. Čez nekaj dni se je zbudila v Unproforjevi bolnišnici in ob pomoči Rdečega križa skupaj z ranjenci prispela v Tuzlo. Moževo truplo so našli v enem izmed množičnih grobišč in ga 11. julija 2004 na dženazi, skupinskem pogrebnem obredu, pokopali.
* * *
Srbske enote, sestavljene iz pripadnikov vojske Republike srbske, ostankov JLA, paravojaških enot (škorpijoni, arkanovci, orli …) in skupine grških plačancev, so kolono beguncev razdelile na dva dela. Moške, starejše od 16 let, so peš nagnali proti Bratuncu in Tuzli. Ženske, starce in otroke so po pretepanju, posilstvih in ropanju zbasali na avtobuse in tovornjake. Med pobojem je izginilo 700 dečkov. Redki so pomislili, da jih čaka le še nekaj ur življenja. Na kolono 12.000 ljudi se je kmalu usulo z vseh strani. »Nekaj časa smo se branili. Potem ni šlo več … Gazil sem prek trupel. Tri leta so na nas padale granate. Bili smo izčrpani, lačni, pol mrtvi. Mesto je branilo desetkrat manj mož, kot ga je napadalo. Srbi so nas stisnili v kot. Skupaj z modrimi čeladami so nam obljubili, da bomo Srebrenico lahko varno zapustili. Preživeli smo se razbežali po gozdovih. Tam so nas čakali rablji. In množična grobišča. Nekako sem se prebil do Tuzle,« mi je pred leti v zakajenih prostorih tovarne, kjer so potekala najhujša mučenja, povedal Abdulah Majstorović - Avdo, strokovni svetovalec Fondacije Srebrenica, ki upravlja s spominskim centrom in pokopališčem, ki ležita čez cesto. Šest mesecev Avdo ni spregovoril niti besede. V genocidu je izgubil očeta in dva brata. Svoje življenje je posvetil iskanju njihovih trupel: »Zaprl sem se v sobo. Spal in jedel nisem skoraj nič. Odločil sem se, da umrem. Vseeno mi je bilo, saj nisem obstajal. Naslednja leta sem sanjal o smrti, granatah, truplih, neznosnem hrupu. Mrtev sem. Ne morem ljubiti. Moj smeh je čarovniški. Trebuh je gnil. Telo otopelo. Tudi žive so nas ubili. Izgubil sem trideset moških sorodnikov. Tako je vsak dan. Tu se nikoli več ne bodo rojevali bošnjaški otroci. Tisti Srebreničani, ki so se vrnili, so prišli umret na rodno grudo. Tako kot so tu umirali njihovi sinovi, bratje, prijatelji. Srebrenica je boleč spomin. Toda le za nas žrtve.«
Francoski senat je pred dvema mesecema izglasoval predlog zakona, ki določa, da je zanikanje turškega genocida nad Armenci kaznivo dejanje. V Nemčiji je kaznivo dejanje zanikanje holokavsta nad judovskim prebivalstvom. Kaj bi bilo treba storiti, da bi zanikanje genocida v Srebrenici postalo kaznivo dejanje v Sloveniji?