Zapreti oči na počasnem čolnu do Kitajske

Andersonov Gospodar

Objavljeno
05. april 2013 14.19
Irena Štaudohar
Irena Štaudohar
Film Gospodar režiserja Paula Thomasa Andersona so napovedovali, kot da gre za film o nastanku scientologije oziroma za zgodbo o ustanovitelju tega kulta L. Ronu Hubbardu, ki se je v sredini 50. let prejšnjega stoletja iz pisca znanstvenofantastičnih romanov preobrazil v usodnega gospodarja nove religije. Anderson prizna, da je, ko je pisal scenarij, prebral vse o scientologiji, vendarle je bila karizmatičnost Hubbarda le ena od njegovih inspiracij. Druga je bil star dokumentarec Johna Hustona z naslovom Let There Be Light, ki govori o ameriških vojakih, ki so se borili v drugi svetovni vojni in so po prihodu domov, zaradi stvari, ki so jih doživeli in videli, končali v psihiatrični bolnišnici. Hustonov dokumentarec je naročila in financirala ameriška vlada, vendar ga je, ko je bil končan, spravila v bunker, saj naj bi njegova realistična in tragična pripoved demoralizirala ameriške vojake.

Težko je najti dobrega človeka

Gospodar se dogaja v sredini prejšnjega stoletja, v povojni Ameriki. Atmosfera filma spominja na občutja, ki jih imamo, ko beremo romane Johna Steinbecka ali kratke zgodbe ameriške pisateljice Flannery O’Connor, recimo tiste z naslovom Težko je najti dobrega človeka. Glavni junak, mornar Freddie Quell (Joaquin Phoenix) se vrne domov z bojišča na Pacifiku in se v vsakdanjem svetu, ki ga sreča doma, ne znajde. Je živalsko divji marginalec, s čudnimi obraznimi tiki, zvitim telesom in neartikuliranim govorom. Kasneje v filmu izvemo, da je njegov oče mrtev, da je mati v norišnici, da je spal s svojo teto in da je, kot pravi ojdipovec, po nesreči ubil moškega, ki ga je spominjal na njegovega očeta. Ko mu psihiater v bolnišnici kaže Rorschachov test, v vseh madežih vidi samo spolne organe. Najprej dela kot fotograf v veliki veleblagovnici in fotografira srečne in nasmejane družine ter ljubezenske pare, dokler se ne stepe z eno od strank. Izgublja službe in dober je le v nečem: kot nori alkimist spretno meša strupene alkoholne pijače, od katerih je odvisen in ki jih zmeša iz česarkoli strupenega in močnega, kar vidi okoli sebe – kemikalij, ki jih najde v fotografski temnici, terpentina, bencina, čistilnih sredstev, vodic za po britju. Zaradi vseh teh tekočin, ki jih pije, je včasih neprišteven, a vendar njegovo telo čudežno presnovi vse strupe. Na zmenku z manekenko iz veleblagovnice omamljen zadremlje, in ko se kasneje znajde na podeželju med pobiralci zelja, njegov zvarek morda celo ubije enega od delavcev, ki ga malo prej vidimo, nič hudega slutečega, popivati z njim.

Potem se ta bivši mornar nekega večera vtihotapi na ladjo, na kateri poteka družinsko slavje in tam spozna »kapitana« Lancasterja Dodda (Phillip Seymour Hoffman), karizmatičnega vodjo sekte z imenom Cilj, ki verjame, da lahko pozdravi človekovo nesrečo tako, da na seansah ugotavlja, kaj so delali in bili v prejšnjem življenju, da poišče njegove boleče in neprijetne zapise v spominu. Dodd, ki ima veliko družino in novo mlado nosečo ženo, je nastopač, prefinjen igralec, ki zna zabavati družbo in očarati množico. Quell, ki ga Dodd vidi kot izziv, postane gospodarjev poskusni zajček in varovanec, saj bi lahko bil živi primer tega, kako iz neuravnovešenega človeka, ki ga vodijo le instinkti, oblikovati odgovornega moža. Quell ni čisto navaden učenec; je kot pes, ki premlati vsakogar, ki z racionalnimi mislimi vrta v teorijo njegovega gospodarja ali se posmehuje njegovim idejam. Napreduje počasi. Ampak to ni film o tem, kako religija oziroma vera spremeni človeka, saj ima veliko več plasti, ki jih režiser z veliko dramaturško natančnostjo sestavlja in meša kot možganske krivulje in hormone glavnih junakov.

Anderson oblikuje ameriško realnost tistega časa, kot je doslej še nismo videli. Ustvari neki paralelni nezemeljski svet. Ameriška petdeseta, pravi zgodovinar David Halberstam v knjigi The Fifties, so res poseben čas, kot nalašč za razcvet novih religij, saj so bili takrat Američani v novem svetu, ki je začel nastajati okoli njih, zelo dovzetni za vero in nasvete o tem, kako živeti. Halberstam piše, da je šlo za optimističen, svoboden čas; moški, ki so se nekaj let bojevali, so želeli hlastno nadaljevati s svojim življenjem, ženske, ki so jih čakale doma, prav tako. To je bil dober čas za uresničevanje idej, za posel, za službo in kariero. Začel se je rojevati srednji razred. Vendar ta optimizem ni veljal za vse. To je namreč bil tudi čas, ki je izpljunil neprilagojence, kot je to recimo Quell.

A kot nas je učil Foucault, se je vedno treba vprašati, ali ni morda prav »drugačni« Quell najbolj resnična metafora tedanje Amerike? Kajti kot je dejal že Pascal: »Ljudje so tako neizbežno nori, da bi bila le druge vrste norost, če človek ne bi bil nor.«

Obstajala so namreč prikrita petdeseta, polna podob smrti, ki so v času vojne preplavile realnost čisto navadnih fantov iz Amerike. »Pravijo, da je za vzpon duhovnega gibanja ali religije primeren vsak čas, a takoj po vojni je za to še posebej ploden. Po toliko podobah smrti in vsem tem uničenju se ljudje sprašujejo: kako se je to lahko zgodilo in kam gredo mrtvi – dve silno pomembni vprašanji.«

Doddovo duhovno gibanje temelji na spominih, ki so tako ali drugače skriti v človeku, in Anderson meni, da so bili prav spomini po vojni tako zelo pomembni. Ko poslušamo popevke tistega časa (v filmu jih lahko slišimo kar nekaj in so izjemno subtilni podaljšek zgodbe in čustev), govorijo o tem, kako zaljubljenec vidi svojo drago v sanjah, kako jo vidi kot prikazen, ona pa upa, da se bosta nekega dne v nekem drugem svetu nekoč spet srečala ... »Če dobro poslušamo, nam postane jasno, da so te popevke o pravzaprav ljubezenske zgodbe o duhovih. Fantje so prihajali nazaj iz vojne, ljubezen njegovega življenja je bila že poročena in je imela otroke in on ni bil več ista oseba kot takrat, ko je šel.« Zdi se, da so ti fantje le duhovi – še sami niso vedeli, ali so sploh še živi. In potem najdejo gospodarja. Zato bi Andersonov film še najbolj natančno opisali, če bi rekli, da gre za zgodbo o učencu in učitelju, o očetu in sinu.

Moškosti

Tema oče in sin, učitelj in učenec se pojavlja skorajda v vseh Andersonovih filmih: Vroče noči, Magnolija, Tekla bo kri. Njegova filmografija ni toliko obsežna, kot je fascinantna. Gospodar je namreč njegov šesti celovečerec in tako kot vsi je tudi ta zgodba posebna meditacija o ameriškem življenju. Režiserja zanimajo novi začetki, pohlep (»Ne gre za to, kar si zaslužite, ampak to, kar si vzamete,« pravi Jason Robards v Magnoliji), želja po očiščenju, uspehu, mefistovski momenti prodajanja duše, religija, igralci na srečo, pijanci, smrt, skrivnosti življenja, banalnosti življenja. Morda bi lahko rekli, da so to moški filmi, saj vstopajo v dramatične misli in dejanja »prvega spola«, če parafraziramo Simone de Beauvoir. Najboljši predstavnik te teze je lik, ki ga v filmu Tekla bo kri igra Daniel Day-Lewis in je utelešenje kapitalističnega pohlepa, prevarant, ki posvoji sina in ga predstavlja kot svojega, da bi manipuliral, dobil tisto, kar želi – denar in uspeh. Ali pa Tom Cruise, ki je v Magnoliji odigral eno svojih najboljših vlog, ko je utelesil manipulativnega guruja, ki podpihuje moškost in njegov ego – in se na koncu znajde ob očetu na smrtni postelji. Ti junaki so ves čas v vojni s svojimi očeti oziroma sinovi, ves čas se bojujejo proti vesolju, ženskam, nevrotičnosti, občutljivosti. So sanjači, vizionarji, prevaranti, pridigarji. Za vsako ceno želijo uresničiti svojo idejo – in ideje, kot ugotavlja Anderson, so zelo ameriška stvar in te lahko pripeljejo kamorkoli.

Vendar ta neubesedljivi odnos med očetom in sinom ni edini duel v filmu Gospodar; drugi poteka med izvrstnima glavnima igralcema. Kar v bistvu ni dvoboj, ampak virtuoznost. Pravi človek v pravi vlogi, Joaquin Phoenix, s svojo notranjo divjostjo (Za prizor, v katerem ga zaprejo v ječo, je menda proučeval obnašanje živali, ki jih zaprejo v majhen prostor. »Vidiš, da jim takrat možgani prenehajo delovati. Gre zgolj za reakcijo; vse, kar vidiš, so njihove mišice, poškodujejo se, a tega sploh ne opazijo, saj jim nekaj v njihovi notranjosti govori samo eno – pobegni.«), ter Philip Seymour Hoffman, ki je manjkal le v enem od Andersonovih filmov in je popoln v svojem minimalizmu, saj je vlogo guruja odigral brez kakšnega že znanega klišeja, natančno kot vrhunski pianist. Režiser sam priznava, da ga je na snemanju najbolj zanimal prav odnos med glavnima igralcema: »Njuna povezava, njuna ljubezen, to je cement filma.« Presenetljivi so prizori, ki na svet za trenutek pogledajo iz Quellove perspektive: zelene oči gospodarjeve žene (Amy Adams), ki se zaradi njene sugestije spremenijo v črne, ali pa zabava, na kateri Quell nenadoma vse ženske v prostoru, stare in mlade, vidi gole.

Všeč mi je, kako je Anderson razložil, zakaj je film posnel na že pozabljeni 65-milimetrski format. »Film govori o tem, da moramo zapreti oči in bomo sposobni odkriti nove reči, in ta misel je šla tudi vame. Hipi in mistik v meni verjameta, da če bom za snemanje uporabil leče, ki so stare petdeset let in so že marsikaj videle, se bo to videlo v filmu. In mislim, da se je.«

Kako krivično je Gospodar ostal brez letošnjih oskarjev, ki jih je odnesel film z izrazito dvodimenzionalnimi liki in junaki, ki so brez kakršne koli posebnosti, dolgočasni Argo.

                                                                                 * * *

To, kar Andersonove filme dela za mojstrovine, niso le režijski prijemi, temveč tudi zgodbe, dialogi, zapleti, drugačna narativnost. Režiser scenarije piše sam, je pisatelj, saj imajo njegove zgodbe epskost romanov in v sebi nosijo nekaj tolstojanskega. Scenarij za film Magnolija je napisal v štirinajstih dneh v koči v Vermontu; tako hitro je nastal zato, ker je na sprehodu srečal kačo in si potem ni več upal iz hiše.

Anderson ne skriva, da ima na poseben način rad mistiko, realistično in skrivnostno jo vpelje v svoja dela. Vse metafore v filmu (morje, mornar, kapitan ali ženska oziroma Venera, ki jo v mivki naredijo mornarji in je hkrati kurba in, kot vidimo na koncu, mati) so speljane zelo nevidno in neslišno, a se uležejo v gledalčevo podzavest. Ne preseneti nas niti to, da Quellu dva človeka, ki mu pomenita največ v življenju – dekle iz mladosti in gospodar –, ljubezni ne izpovesta, ampak mu jo nežno odpojeta. »Rad bi bil s tabo na počasnem čolnu do Kitajske, čisto sam,« mu hrepeneče poje Dodd in mu pove, da nihče na svetu ne more živeti brez gospodarja. Ki ni vedno le človek, lahko je tudi spomin, Doddov najučinkovitejši medij.

Fellini je nekoč dejal, da smo ob metafiziki vsi marginalci, vsi smo Dodd. Samo včasih znamo potovati po času in iskati duhove.