Že med prvo svetovno vojno smrt milijonov ni bila zgolj statistika

O vojnah vemo veliko premalo. Tistim, ki preživljajo vsakdanjik daleč od bojišč, besede v časopisih ali podobe na televizijskih ekranih ne zmorejo verodostojno predstaviti trpljenja prebivalcev na vojnih območjih. Ali sploh vemo, da v vojni umirajo ljudje, se je že med prvo svetovno vojno spraševala ena prvih vojnih dopisnic v monarhiji, avstrijska Judinja Alice ­Schalek. Tudi danes predvsem vojni dopisniki vsak dan znova prispevajo pomembne kamenčke k dojemanju vojnih zgodb.

Ob stoletnici začetka velike vojne poskuša množica člankov, razstav, filmov, publikacij in drugega gradiva ustvariti celovito podobo prve morije svetovnih razsežnosti. Proučevalci vojne vihre se ne osredotočajo več samo na vojne zgodbe, ampak poskušajo tudi razumeti, kako je prva svetovna vojna spremenila mentaliteto ljudi. Eno je gotovo: v drugo vojno Evropejci niso vstopili s takim navdušenjem kot v prvo. A dejstvo je tudi, da ne prva ne druga svetovna vojna nista dosegli svetovnega miru.

Vojni poročevalci iz slovenskih dežel

Vojni dopisniki se danes na krizna žarišča odpravljajo s kamerami, v času prve svetovne vojne pa so večinoma imeli na voljo samo pisano besedo. Fotografije so se v medijih pojavljale izjemoma; slikovno gradivo so sestavljale predvsem ilustracije. Ker je bila med prvo svetovno vojno razglašena splošna mobilizacija, so bili v vojaške formacije vključeni vsi za vojskovanje sposobni moški. Prvi vojni poročevalki iz slovenskih dežel sta tako bili Alice Schalek, edina ženska, ki je pisala za avstrijski vojaški tiskovni urad in je svoje vtise in izkušnje kasneje zapisala tudi v knjigi Posočje, in prva slovenska profesionalna novinarka Ivanka Anžič Klemenčič, avtorica brošure Zločin v Sarajevu in številnih prispevkov o vojnih ujetnikih v Slovencu in Edinosti.

V vojskujočih se državah je bilo vojaški zmagi podrejeno tudi poročanje v časopisju in časopisi na slovenskih ozemljih niso odstopali od medijev v tujini. Strankarsko ali idejno so bili različni, čeprav se je v prvih letih vojne ta raznolikost nekoliko zabrisala. Vodilna dnevnika Slovenec in Slovenski narod sta – tako kot njuna posebna tedenska ilustrirana časopisa Ilustrirani glasnik in Tedenske slike – objavljala uradne zapise vojnega tiskovnega urada ali povzetke iz tujega tiska.

Vodilni pisci tistega časa so bili bodisi zaprti (Izidor Cankar, denimo, na Ljubljanskem gradu) bodisi na fronti. Prežihov Voranc je – podobno kot legendarni ameriški pisatelj Ernest Hemingway v romanu Zbogom orožje – izkušnjo vojne in razmere na soški fronti opisal v romanu Doberdob, ki je izšel na predvečer druge svetovne vojne. Tako se danes zdi, da bi dandanašnji za najboljšega moškega dopisnika z bojišč, ki je objavljal svoje zapise še med vojno, lahko razglasili vojaškega kurata Januša Golca, ki je svoje spomine objavljal v štajerskem tedniku Slovenski gospodar. Duhovnikovi zapisi niso suhoparni in ne zvenijo uradniško, zato lahko tudi sodobnemu bralcu pomagajo občutiti, kako je bilo nekoč vojakom in prebivalcem zaledja.

Inteligentni opazovalec in opisovalec sveta

»Mene je nekdo glasno poklical: 'Gospod kaplan!' Preril sem se skozi množico in pred menoj je stal cesarski človek in mi tiščal v roke v življenju – prvo brzojavko. Nje vsebina je tudi meni prav na kratko povedala, da sem od danes naprej podvržen vojaški postavi in moram takoj v Trst. [...] Toliko, se še spominjam danes, ko pišem te vrste minulih spominov, da sem si po kratkem prevdarku povezal nekaj perila v culico in ono noč pred odhodom nisem zatisnil očesa,« je zapisal na koncu prvega poglavja listka Vojni spomini, ki je začel izhajati 23. novembra 1916.

»Njegova vloga na fronti ni bila prvenstveno dopisniška. Novinar in urednik je postal šele po koncu prve svetovne vojne, ko se je kot invalid brez roke preselil v Maribor,« je pojasnila zgodovinarka dr. Mateja Ratej, znanstvena sodelavka Inštituta za kulturno zgodovino ZRC SAZU, ki je začela proučevati Golčeva besedila, ker je bil kot artikuliran, pozoren in inteligenten opazovalec in opisovalec sveta in ljudi okrog sebe dragocen vir za kulturnega zgodovinarja.

»Kot urednik časnikov katoliške usmeritve med svetovnima vojnama je bil pomembna figura v katoliškem političnem taboru na Štajerskem. Hkrati je kot avtor obsežnih spominskih zapisov, v katerih je natančno in pozorno reflektiral čas, v katerem je živel, privlačna figura tudi za področje kulturne zgodovine,« je poudarila Mateja Ratej, ki je svoje raziskovanje Golčevega dela med drugim predstavila na mednarodnem znanstvenem simpoziju Velika vojna in mali ljudje, ki so ga ob 100. obletnici začetka prve svetovne vojne pripravili v Šentjurju.

Golčevi zapisi s fronte so bili zelo patriotski. Nastopili smo pohod v prvo bitko. Solnce, gališko žareče, nas je žgalo. Mogočen, temnosiv oblak prahu je zakolobaril s ceste, ko se je začela viti in v koraku zibati dolga črta vojakov našega polka. A ponosno lep je bil ta pogled na v prahu in solncu krepko stopajoče vojaštvo. Saj je odsevalo v vsakem bojevniku zdravje, moška moč in avstrijska hrabrost z obraza. To so vam bili tedaj vojaki, da, govorimo resnico, junaki, od prvega do zadnjega! Hodili smo dolgo v vročini in grizečem prahu v kratkih oddihih do večera. Nikdo ni omagal na potu, nikdo stopil brez povelja iz vrste.

To je razumljivo, je dodala Mateja Ratej, saj je objavljal spomine v času, ko je bila država še v vojni. »Iz zapisov med drugim odseva tendenca dviganja morale skozi njegovo veliko občudovanje avstrijske vojske.«

Slikoviti, dinamični, zaokroženi zapisi z bojišč

Januš Golec je, kot je v prispevku Januš Golec – vojni kurat 97. avstrijskega pešpolka na vzhodni fronti v letih 1914–1916, ki bo izšel v zborniku simpozija, zapisala Mateja Ratej, v Galiciji ostal do 16. junija 1916. Bil je trikrat ranjen in devetkrat odlikovan. Granata ga je ranila v levo roko, nogo in obraz, zato se je zdravil v različnih bolnišnicah. Težko se je spopadal z invalidnostjo, natančneje s popolno ohromelostjo leve roke, a se je med trimesečno rehabilitacijo v Rogaški Slatini psihično okrepil. Nekaj časa je delal v graški vojaški pisarni, nato pa se je po ponovni operaciji zaradi ostanka drobca granate v prsnem košu leta 1917 upokojil. Na očetovi domačiji je dočakal konec vojne in oblikovanje Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev.

Za dnevnik Slovenec in tednik Slovenski gospodar, glasilo SLS za štajersko podeželje, je začel poročati že leta 1915; v letih 1916, 1917 in 1918 pa je vojne spomine na bojišče v Galiciji objavil še v časopisnem podlistku. Bralcem je približal dogajanje za bojno črto veliko bolj, kot so to lahko naredila suhoparna poročila vojnega tiskovnega urada. »Imel je veselje do pisanja in znal je pisati, zato so njegovi zapisi za razliko od tistih, ki so postali na fronti priložnostni dopisniki, slikoviti, dinamični, zaokroženi,« je pojasnila Mateja Ratej.

Med obema vojnama je novinarsko kariero nadaljeval kot glavni urednik političnih časnikov, ki so jih izdajali v Tiskarni sv. Cirila v Mariboru. Ta je bila aprila 1941 po nemškem vdoru v Maribor likvidirana, po koncu vojne pa njeni preostanki nacionalizirani. Leta 1941 se je nameraval upokojiti in uresničiti željo po potovanjih, a ga je prehitela vojna. Po okupaciji Maribora ga je aretiral gestapo. V vojaškem zaporu v Gradcu je bil eno leto, nato pa so ga do konca vojne izselili v Zagreb, kjer se je ukvarjal s prekupčevanjem živil in drugih potrebščin, celo ženskih nogavic. Dve leti po vrnitvi v Maribor je bil zaradi sodelovanja pri tihotapljenju ljudi v Avstrijo obsojen na sedem let zapora s prisilnim delom. Leta 1953 je bil pomiloščen. Po vrnitvi je v Mariboru maševal v Alojzijevi cerkvi. Umrl je maja 1965.

»Od leta 2007 je na Golčevi rojstni hiši v Polju ob Sotli vzidana spominska plošča, kar je v novejšem času redek poskus iztrganja Golčeve osebnosti iz pozabe,« je poudarila Mateja Ratej, ki je z raziskovanjem Golčevega življenja in dela pripomogla, da se ni uveljavil le kot pisec povesti, temveč tudi kot vojni poročevalec, ki sicer ni šel na fronto, da bi z nje poročal, a zato niso njegovi zapisi nič manj dragocen dokument časa, ki ga je kasneje zasenčila neka druga vojna vihra.

Romantični pogled na vojno

Prav prva svetovna vojna dokazuje, kako pomemben dejavnik je kolektivni spomin na vojne grozote. Pred njenim izbruhom je bilo namreč dolgo časa stanje miru, zato so množice živele v iluziji, da je vojna lahko nekaj dobrega. Na slovenskih tleh ni bilo spopadov že od napoleonskih vojn; drugod po Evropi pa najmanj 40 let. Izmenjale so se generacije in nihče več ni dobro vedel, kaj vojna sploh je.

»Nekateri znameniti umi – na primer Thomas Mann ali Fjodor Mihajlovič Dostojevski – so razlagali, da je vojna potrebna, ker gre za mehanizem samoočiščevanja družbe. Družba je polna zablod in pregreh, vojna pa kot vihar odplakne 'umazanijo' in je naraven pojav, ki se mora občasno zgoditi,« je v intervjuju za Delo De facto dejal arhivist in zgodovinar dr. Dragan Matić, ki je s sodelavci iz Zgodovinskega arhiva Ljubljana pripravil razstavo o vsakdanjiku v Ljubljani pred in med prvo svetovno vojno.

Ljudje so menili, da je vojna dobra, če je pravična in vsiljena. Ko se je začela, so se je ljudske množice veselile v Berlinu, na Dunaju, v Parizu, tudi v Ljubljani. Nekdanji župan Ljubljane Ivan Hribar je z grozo opazoval množice, ki so korakale po Ljubljani in prepevale, vzklikale, se radostile, bile vzhičene, zmagoslavne. Ljudje so bili prepričani, da je Avstrija na pravi strani, ker je bil cesar prisiljen poslati vojno napoved.

»Predstavljali so si, da gre v vojni za romantične juriše na konjih in da tiste, ki umrejo, zadenejo točno skozi srce, zato nič ne trpijo. Nihče ni imel pred očmi, da so ti romantični junaki dejansko lahko ljudje brez okončin, brez osnovnih življenjskih funkcij, fizično oziroma psihično pohabljeni. Da bodo skoraj vsi, ki gredo na fronto in so se tedaj pripravljali na mobilizacijo, prišli živi in srečni nazaj. Kar se je potem zgodilo z vsemi temi ljudmi, je popolnoma nasprotno od tistega, kar so pričakovali,« je pojasnil ­Dragan Matić.

Z razstavo, ki so jo pripravili v zgodovinskem arhivu, so hoteli današnjim obiskovalcem prikazati, kaj pomeni vojna za slehernika. Vojna se je dotaknila vsakogar, ne glede na to, ali je bil na fronti ali v zaledju. Stvari so bile iz meseca v mesec bolj krute. Standard ljudi se je nižal, stiske povečevale. »Prej je bila eno od 'orodij' za doseganje političnih ciljev, ki so ga po pravilu po določenem času zamenjala diplomatska pogajanja; zdaj pa se je izkazala kot nekaj neobvladljivega, predvsem pa nekaj tako zelo krutega, nekaj, česar ni nihče pričakoval,« je pojasnil Dragan Matić.

Prva svetovna vojna je tako postala pomembna prelomnica. Znižala je standarde, kaj je sprejemljivo. Začeli so uporabljati sredstva za množično uničevanje in bojne pline, zgodili so se prvi masakri in postavili so prva koncentracijska taborišča.

Smrt med tragedijo in statistiko

Ko je nastopila druga svetovna vojna, ni bilo nikjer več takega navdušenja. Ljudje so si zapomnili, kaj je vojna, vanjo so šli tiho, vdani v usodo. Čeprav so se je takrat že povsod blazno bali, saj so se pred kratkim soočili z njeno krutostjo, tudi ta ni izučila človeštva. Vojne se niso končale, a vsaj navdušenja, kot so ga izkazovali pred prvo svetovno vojno, ni več bilo.

Smrt enega človeka je tragedija, smrt milijonov pa le še statistika, je kasneje hladnokrvno navrgel Stalin. Redki novinarji so našli način, po katerem bi bila tudi smrt milijonov tragedija. Ker neosebno faktografsko poročanje ne more opisati okoliščin, ki so same po sebi neverjetne, poročanje o vojni, ki ne zmore prikazati resničnosti, pa je za številne vojne dopisnike nesmiselno, so se posamezniki tudi v naslednjih vojnah odločali, da bodo pisali o svojih spominih nanjo.

Michael Herr je vojno v Vietnamu popisal v knjigi Dispatches, Philip Gourevitch pa tisto v Ruandi v delu We Wish to Inform You That Tomorrow We Will Be Killed With Our Families. Američana sta poskušala preseči golo popisovanje, saj realnost po njunem ni mogla biti razumljiva za tiste, ki se je niso udeležili.

Tudi med prvo svetovno vojno so največ profesionalne drznosti v poročanju pokazali ameriški mediji oziroma posamezni novinarji. »Moj favorit v absolutni konkurenci je novinar in aktivist John Reed, ki ga je v začetku prve svetovne vojne v Evropo poslala revija Metropolitan. Zapisi o vojni na Balkanu tega do kraja angažiranega pisca izjemno prožnega duha so zbrani v knjigi War in Eastern Europe: Travels Through the Balkans. Delo žal ni prevedeno v slovenščino, čeprav je Reedov pogled na Balkan kot 'pogled drugega' za slovenski prostor zelo dragocen,« je poudarila Mateja Ratej.

V slovenskem jeziku tako poleg Prežihovega romana Doberdob in Hemingwayevega romana Zbogom orožje izkušnjo prve svetovne vojne v knjižni obliki ponuja le knjiga Posočje Alice Schalek (Karantanija, 2005, prevod Albin Trobec). Tudi ona se je na soško fronto odpravila z mislijo, da ne bo pisala le o častniku, ampak tudi o posameznih vojakih. Skupaj z Janušom Golcem sta bila tako prva v seriji tistih, ki skrbijo, da tudi na Slovenskem smrt milijonov ne postane zgolj statistika.