Tiskane izdaje
Koga ščiti zakonodaja?
K pisanju tega prispevka me je vzpodbudil zadnji pogovor z g. Komatom v Sobotni prilogi Dela . Ne zdi se mi prav, da bi bralci o dogajanjih v žlahtnjenju rastlin dobili tako izkrivljeno sliko. Morda začnemo pri tezah o korporacijah, ki vsiljujejo le patentirana semena. Resnica o tem, koga ščiti zakonodaja, je namreč močno drugačna. Zakonodaja s področja trženja s sortami kmetijskih rastlin izvira iz prve polovice 20. stoletja. Uvedle so jo države, da bi pred goljufivimi semenarskimi podjetji zaščitile pridelovalce. Na trgu so se že takrat začela pojavljati semenarska podjetja, nekatera so v svojih oglasih močno zavajala kupce. Od tod izvirajo zakonske ureditve, ki s potrjevanjem sort zagotavljajo kakovost semena in sadik na trgu. Pristopov kako to doseči je bilo v razvitih državah več in se še danes precej razlikujejo. Bistvo je bilo vseeno podobno, zakonodajalci so zahtevali, da se sme tržiti le potrjene sorte, ki so pred tem prestale predpisane teste, s katerimi je bila njihova kakovost preizkušena. Kot zanimivost: tudi v času Jugoslavije so pri nas veljali strožji predpisi, kot veljajo zdaj. Po tedanji zakonodaji za novo sorto ni bilo dovolj, da se loči od vseh, ki že obstajajo, ampak je bilo zahtevano, da je vsaj v eni lastnosti tudi boljša od vseh dosedanjih. Tega seveda ni bilo lahko doseči. V sedanji zakonodaji je ta vidik (uporabna vrednost) bolj v ozadju, dominira le vidik originalnosti. Sorta mora biti torej nova, ni pa več nujno, da je boljša od prejšnjih. To funkcijo, kakovosti, EU namreč prepušča semenarskim podjetjem, saj je jasno, da vsaj večji pridelovalci ne bodo posegali po manjvrednih sortah, tako podjetje bi trg hitro izgubilo. V skladu z zakonodajo danes v Evropi žlahtnitelj morebitno novo sorto odda v preizkušanje državnim organom, ti pa izvedejo testiranje. Poljski poskusi trajajo tri leta, opišejo se lastnosti sorte, v specializiranih centrih pa se izvede RIN-test. Z njim pooblaščene ustanove preverijo, ali se nova sorta res v zadostni meri razlikuje od doslej registriranih in ali se njene lastnosti ne spreminjajo. Če je testiranje zadovoljivo, žlahtnitelj oziroma njegovo podjetje s tem dobi pravico do trženja te nove sorte. V Evropski uniji je tako dovoljenje poenoteno in velja za celotno območje.
Ko so države s sortno zakonodajo zaščitile pridelovalce pred goljufivimi semenarji, se je postopno pojavila potreba po zaščiti semenarjev pred konkurenčnimi podjetji. Žlahtnitelju seveda ni bilo vseeno, ker bi po največkrat vsaj desetletnem delu njegovo sorto zdaj lahko tržil kdor koli. Združenje evropskih žlahtniteljev, znano s kratico UPOV, je postopno uvedlo pravila, ki so jih mnoge države vključile v svojo zakonodajo, namenjena pa so zaščiti intelektualne lastnine žlahtnitelja. Jugoslavija ni bila članica UPOV, Slovenija pa je leta 1999 to postala. Pravila UPOV so se zgledovala po patentni zakonodaji, zato je nove sorte tako kot nov izum danes mogoče zaščititi za 20 let. V tem času sme novo sorto tržiti le lastnik sorte ali seveda tudi drugo podjetje, če z lastnikom sklene ustrezen dogovor. Podobno, kot velja za izume, je zaščiteno tako seme ali sadika kot tudi njegov proizvod, denimo jabolko.
Žlahtniteljeva izjema
Izjem v zakonodaji je še več. Omenimo recimo še kmetovo pravico, ki pravi, da sme kmet na svoji (ponekod tudi sosedovi) njivi sejati lastno seme mnogih poljščin več generacij. Ta pravica izvira iz tradicije shranjevanja lastnega semena in ima nekaj omejitev, predvsem pa se pri marsikateri vrsti v praksi ne obnese. Povsem neprimerno je ponovno sejati hibridno seme, saj je F2-generacija povsem neizenačena. Doma pridelano seme mnogokrat tudi nima ustrezne kakovosti in ni dobro razkuženo, krompir postane okužen z virusi in podobno. Poseben del zakonodaje govori še o tradicionalnih sortah, ki so prav tako izvzete, torej dovoljene za pridelavo z manj strogo regulativo. Sicer pa velja, da se mora nakup semena splačati obema: semenarju in pridelovalcu. Če se nekdo s pridelavo ukvarja le ljubiteljsko, je seveda le od njega odvisno, kaj želi imeti v svojem vrtu, za tržno proizvodnjo pa je prav primerna izbira ustrezne sorte ključna za tržni uspeh.
S prej omenjeno evropsko sortno listo je dejansko nastala potreba po še dodatnem testiranju sortimenta, kajti iz ogromnega števila sort, ki imajo dovoljenje za trženje, je smiselno vedeti, katere je primerno pridelovati v določenem okolišu. Od tod izvira opisna sortna lista. Sorta čebule, primerna za Skandinavijo, denimo v Sloveniji niti ne tvori čebul, slovenska sorta pa v Skandinaviji ne bi dozorela. Za pomembnejše kmetijske rastline državne strokovne službe testirajo tuje sorte in rezultate sporočijo pridelovalcem.
Oče genskih bank
Kako pravzaprav potekajo žlahtniteljski postopki in od kod žlahtniteljem genski viri, je težko kratko razložiti. Zgodbe z genskimi viri so še posebno zanimive in vsaj od postavitve semenskega depozitorija v Svalbardu nekoliko bolj znane širši javnosti. Začetnik sistematičnega zbiranja semen kmetijskih rastlin in njihovih ožjih sorodnikov je bil, presenetljivo, sovjetski znanstvenik Nikolaj Ivanovič Vavilov (1887–1943). Organiziral je ekspedicije, ki so po vsem svetu zbirale semena in sadike. Prvi je oblikoval tezo o genskih centrih, območjih sveta, kjer je genska variabilnost določene vrste mnogo večja in od koder neka kmetijska vrsta zvečine izvira. Do leta 1940 mu je uspelo zbrati kolekcijo 250.000 akcesij. Del teh je med drugo svetovno vojno padel v roke enotam SS, večinska kolekcija pa je nedotaknjena ostala v Leningradu. Zgodba o tem, da so ljudje umirali od lakote, semen v genski banki pa se niso dotaknili, je ganljiva. V času lisenkizma je Vavilov postal žrtev Stalinovih čistk, torej s tem dejansko eden prvih mučencev sodobne genetske znanosti. Na zahodu so šele po drugi svetovni vojni dojeli pomen genskih virov in ustanovili podobne centre, ki jim danes pravimo genske banke. Sodobne genske banke, organizirane na državni ali mednarodni ravni, so ogromne ustanove, ki skupaj hranijo skoraj sedem milijonov akcesij, od tega okoli en ali dva milijona »različnih« v 1400 genskih bankah. To delo je že kmalu po drugi svetovni vojni sovpadlo s pojavom genske erozije. Z uveljavitvijo sodobnih visokorodnih sort so kmetje po vsem svetu namreč začeli opuščati svoje tradicionalne populacijske sorte, zato jih je bilo treba pred izgubo na neki način ohraniti. Prav to je centralni namen teh velikih kolekcij, številna zbiranja po vsem svetu, opravljena od 50. let dalje, so to nalogo dejansko zelo učinkovito opravila. Zbrane akcesije so postale last vsega človeštva, za njihovo ohranitev pa si genske banke vzorce izmenjujejo, tako da se nevarnost izgube močno zmanjša. Dodatna varovalka pa je prej omenjena genska banka v Svalbardu, postavljena v trajno naravno ohlajeno arktično območje. Upam, da se ji bo Slovenija pridružila.
Kar se tiče uporabe akcesij, zbranih v genskih bankah, je dolgo veljalo pravilo, da genske banke vsakemu zainteresiranemu žlahtnitelju brezplačno pošljejo zahtevane vzorce. Dilema, da razvite države kradejo gene nerazvitim in jim po požlahtnitvi »njihove« gene skozi sodobne sorte ponovno prodajajo, je stara vsaj 30 let. Razvite države se seveda branijo, denimo s trditvijo, da bi bili številni genski viri brez njihovih aktivnosti že davno izgubljeni ter da ima prav skozi sistem genskih bank vsak pravico do njihove uporabe. S sprejetjem mednarodne pogodbe, dosežene na pogajanjih pod okriljem FAO, je leta 2004 na tem področju nastala sprememba, genski viri so bili razglašeni za lastnino držav, zbiranje pa dovoljeno le z ustreznim soglasjem. Mednarodno pogodbo o rastlinskih genskih virih za prehrano in kmetijstvo je tudi Slovenija ratificirana leta 2005. V skladu s sedanjo zakonodajo se prejemnik teh genskih virov obveže, da bo v primeru komercializiranja končnega proizvoda – nove sorte – del dobička vrnil državi prejemnici. Seveda se je v praksi kmalu izkazalo, da so ta določila sprta s prej omenjeno žlahtniteljevo izjemo in iz mnogih razlogov mnogokrat le mrtva črka na papirju.
Kako poteka sodobno
Presenetljivo, prej omenjenih genskih virov, zbranih v genskih bankah, se številni žlahtnitelji pravzaprav mnogokrat izogibajo. Razlog je preprost, napredek je veliko hitrejši, če za starše v križanjih vzamejo najsodobnejše sorte, kot če vključijo nepožlahtnjene vire, ki vsebujejo mnogo povsem nezaželenih lastnosti. Akcesije iz genskih bank pridejo do veljave le, če je neka lastnost močno zaželena, ne vsebuje pa jo katera sorta, ki že obstaja.
Današnji poslovni svet žlahtniteljev je zelo zapleten. V zadnjih dveh desetletjih se je trend agregacije manjših podjetij v večja seveda dogodil in mnogokrat rezultat ni bil več, ampak manj žlahtniteljskih programov. Nekateri prevzemi so bili tudi sovražni, podjetje je kupilo konkurenco in jo po prevzemu zaprlo. Dejansko imamo danes v Evropi dvoje modelov: velika mednarodna podjetja in okleščeno število malih semenarskih podjetij ter državne neprofitne organizacije, izhajajoče s fakultet in inštitutov. Vse naše sosednje države imajo lastna uspešna semenarska podjetja. Izjema je pravzaprav le Slovenija. O tem sem že javno pisal, vendar so bili vsi dosedanji pozivi ministrstvu, pristojnemu za kmetijstvo, naj vendarle podpre tudi to vejo kmetijstva, vselej negativni. Nasprotno, vse od ministra Ostrca dalje Slovenija selekciji namenja znatna sredstva, a le za živinorejsko proizvodnjo. Davkoplačevalci torej podpiramo tudi selekcijo dirkalnih konj, selekcija rastlin ministrstva ne zanima. Še največ za oživitev žlahtnjenja je nameraval storiti minister Pogačnik, a je njegov naslednik minister Židan že pripravljene programe žlahtnjenja ustavil. To je razlog, da v Sloveniji nimamo več nobene nove sorte sadnih rastlin, čeprav smo jih nekoč imeli, imamo zelo zastarel sortiment lastnih zelenjadnic in le nekaj lastnih poljščin.
Sadovi žlahtnjenja na Slovenskem
Kljub nerazumljivo majhnim vlaganjem določeni uspehi lastnega žlahtnjenja vendarle so. Skoraj vse sorte hmelja, ki jih pridelujemo v Sloveniji, so rezultat desetletij dela žlahtniteljev z Inštituta za hmeljarstvo in pivovarstvo Žalec, Kmetijski inštitut Slovenije je ustvaril vrhunske sorte krompirja, ki so več kot le konkurenčne tujim. Precej manjših projektov je že ali bo kmalu »rodilo« nove sorte, omenimo denimo hibride koruze, sorte trav in detelj, fižola in hibride zelja. Nekaj aktivnosti pa je v prvih fazah razvoja, sem bi uvrstil zlasti čebulo in oljne buče. Ne držimo križem rok niti, kar se tiče zdravilnih rastlin, profesor Ivančič z mariborske univerze ima vrhunsko kolekcijo križancev bezga, raziskave novih sort šentjanževke potekajo na naši fakulteti.
Edini v javnosti odmevni postopki žlahtnjenja se seveda nanašajo na vnos posamičnih genov v sodobne sorte s postopki genskega inženiringa. Ne glede na splošno prepričanje, povzročeno s stalnim negativističnim bombardiranjem bralcev, je nedvomno dejstvo, da površine, zasejane z gensko spremenjenimi poljščinami, stalno naraščajo in so že krepko presegle celotne obdelovalne površine EU 27. Vpliv velikih podjetij, tako evropskih kot tudi ameriških, je tu seveda zelo izražen, za kar pa smo krivi kar sami. Zakonodaja tem sortam namreč predpisuje izjemno drage postopke sproščanja, ki za vse druge sorte ne veljajo. Edina prava pot bi bila, glede na izjemno pozitivne izkušnje dveh desetletij, močna deregulacija področja in s tem sprostitev konkurence. Izrecno podpiramo denimo poziv švedskih znanstvenikov, ki so se o tem odločno izrekli (http://blogg.slu.se/forskarbloggen/?p=433).
Da konkurenca deluje tudi na tem področju, kaže primer iz Indije. Ko je na trg GS-bombaža vstopilo kitajsko podjetje, se je cena semena za polovico zmanjšala. Do nedavna so na poljih, posejanih z GS-sortami, prevladovale sorte z izključno za pridelovalca pomembnimi lastnostmi, kot so odpornost na izbran herbicid, škodljive insekte ali virusne bolezni. Čeprav se ne strinjam s trditvami, da je sedanje stanje kakorkoli slabo, saj so dejstva o ogromnih prihrankih pesticidov nesporna, se zavedam, da ob medijski antipropagandi potrošnika težave pridelovalca neposredno ne zanimajo.
Opozoriti pa želim, da je drugih potrošniku neposredno zanimivih proizvodov je vse več, prvi takšni pa pravkar prihajajo na trge. Na voljo je sojino olje, po sestavi močno podobno oljčnemu, namenjeno je zlasti cvrtju, saj brez potrebe po kemijski obdelavi doseže vrhunsko stabilnost. Enako je v ZDA pravkar sproščena soja, ki proizvaja stearidonsko kislino – vir maščob omega 3. Za oba dosežka lahko pričakujemo, da bosta v večjih količinah na voljo v dveh letih. Enako velja za prizadevanja, da z novimi sortami varujemo okolje. Koruza, ki za polovico zmanjša sproščanje fosforja iz odplak svinjskih farm, bo kmalu na trgu Kitajske, razvoj sort, ki zmanjšujejo potrebo po dušičnih gnojilih, se uspešno nadaljuje. Lastnost, ki jo zadnja slovenska sorta jablan ( Majda ) ima, da meso po razrezu ne porjavi, sproščajo v Kanadi in ZDA. V žlahtnjenju se namreč mnogokrat dogodi, da je cilj mogoče doseči z različnimi postopki. V času, ko še ne vemo, ali bo transgena sorta jablan zaradi njenega GS-statusa sprejeta na trgu, so podobne modifikacije, nastale z mutacijami, del vsakdana. Denimo, ko namesto rjavih kupite rumene rozine, ste kupili rezultat genske mutacije istega gena (polifenol oksidaze), kot so ga zdaj vgradili v jablano. V primeru grozdja se je mutacija spontano zgodila v sorti Sultana leta 1962.
* * *
Žlahtnjenje rastlin je zapletena, a vznemirljiva dejavnost človeštva, njeni rezultati so nas prehranjevali in razveseljevali od nekdaj. Prav na tem področju je stopnja inovativnosti najvišja, ne mine leto, ko ne bi bilo številnih novih odkritij. Zelo prav bi bilo, da zainteresirana javnost dobi več informacij o tem področju, upam, da bo ta članek k razumevanju tematike vsaj malo prispeval. Z nekaj preudarnosti je mogoče to dejavnost tudi pri nas močno okrepiti in ji povrniti nekdanji sloves. Kot sem omenil, so v Sloveniji žlahtniteljska prizadevanja zapostavljena, brezbrižnost uradnikov na ministrstvu, pristojnem za kmetijstvo, je težko razumljiva. Le v primeru lastnih sort se bomo lahko pohvalili, da je denimo slovenski paradižnik tudi v resnici slovenski, za zdaj ga pridelujemo iz tujega semena. Ko postaja tovrstna izbira vse bolj domena javnosti, verjamem, da je to tudi edini način za razkritje lobizma skritih akterjev kmetijske politike. Prvi pogoj za uspešen javni pritisk pa je korektna obveščenost.
