Tiskane izdaje
Ni veliko filmskih režiserjev, ki bi znali gospodarsko krizo umestiti na platno tako, da ne bi bila banalna. Vsi govorijo o njej, a le malokateremu jo je uspelo prikazati tako neposredno, subverzivno kot grškemu režiserju Jorgosu Lantimosu. In ob tem celo ustvariti specifično, osebno in hkrati precej kompleksno filmsko govorico, morda celo žanr.
Lantimosa lahko brez zadržkov uvrstimo med tiste filmske ustvarjalce, ki so dali glas sodobni družbeni praznini, v katero smo ujeti. Kariero je začel v devetdesetih kot režiser glasbenih videov, reklam in pozneje kratkih filmov. Leta 2001 je skupaj z Lakisom Lazopulosom posnel prvi celovečerec Moj najboljši prijatelj, nekaj let pozneje zdaj že kultno Kinetto in leta 2009 film Dogtooth, ki je na filmskem festivalu v Cannesu prejel nagrado un certain regard ter prix de la jeunesse in se nekaj mesecev kasneje uvrstil med nominirance za oskarja za najboljši tujejezični film. Na letošnjem Kino Otoku so predstavili njegovo najnovejše delo Alpe – na zadnji Mostri je dobil nagrado zlata osella za najboljši scenarij –, film pa je te dni na ogled v ljubljanskem Kinodvoru.
Jorgos Lantimos pravi, da njegovi filmi niso politični, lahko pa bi to rekli za način, kako jih snema. »Alpe smo posneli zastonj. Celotna ekipa, ne samo igralska, se je odrekla honorarju. Poiskali smo lokacije, za katere nam ni bilo treba plačati, in tudi urniki so bili precej 'fleksibilni'.« Smrt, žalovanje, grotesknost in perverznost življenja ob tem – to so niti zgodbe, ki jih mojstrsko prepleta v filmu. Ne zanima ga, da bi povedal zgodbo samo zaradi tega, da bi jo gledalci slišali in videli. »Bolj kot to me zanima, da v filmih ustvarim prostor, ki omogoča gledalcem uporabo njihove domišljije, ki je spet odvisna od njihovih izkušenj, vzgoje, izobrazbe in okolja, v katerem so odrasli. Samo tako bodo lahko bolje razumeli svet, v katerem živijo, predvsem pa svoje obnašanje, odločitve in posledice, ki jih oboje prinaša.«
Posneli ste film o zanimivem fenomenu, ko kdo od bližnjih umre in si želimo, da bi ga nekdo nadomestil.
Drži, vsakdo s to travmo živi po svoje. Nekateri si želijo, da bi pokojne nekdo nadomestil, kdo drug polni praznino drugače, morda s svojim delom ali čim podobnim.
Kako se s tem spopadate sami? Snemate filme?
Ja, delam še več, kot bi sicer. Pri meni je tako; vedno ko se znajdem v težavah, kakršnihkoli psihičnih tegobah, je edina rešitev delo. Še več dela. Ali pa sem s tistimi, ki jih imam rad.
Od kod torej zamisel posneti film o skupini ljudi, ki za plačilo nadomestijo žalujočim njihove pokojne?
S scenaristom sva se pogovarjala o različnih tematikah, ki so naju zanimale. Kaj, na primer, se zgodi, ko umreš? Ali te drugi takoj pozabijo, koliko se te spominjajo, je sploh komu mar ...
S tem se človeška nečimrnost pogosto ukvarja.
Prav hecno, kako pomembno se nam to zdi ... V nekem trenutku mi je omenil, da je spoznal nekoga, ki ga je neka družina prosila, ali bi jih lahko tu in tam poklical in napisal kakšno pismo ter se ob tem pretvarjal, da je njihov pokojni sin. Toda zdelo se mi je premalo filmično, zato smo razmišljali dalje in domislili zgodbo o medicinski sestri, ki ob smrti pacientov njihovim svojcem in prijateljem ponuja čisto posebne usluge. Pretvarja se, da je oseba, ki je preminula. Prevzame gestikulacijo, navade, način govora in oblačenja, skratka vse ... Tako smo zgodbo naredili kompleksnejšo. Medicinski sestri smo dodali še druge like – počnejo iste stvari kot ona –, ki se povežejo v skupino z imenom Alpe. A upam, da film spregovori tudi o tem, kako različne vloge v življenju, v posameznih situacijah, prevzemamo in kako z lahkoto to počnemo.
Je lažje biti to, kar smo, ali nekdo drug?
Ne bi rekel, da je lažje biti nekdo drug. Človek je vsekakor dovolj premeten, da v določeni situaciji po potrebi postane, če ne drugega, vsaj drugačen tip človeka. Ne postaneš ravno nekdo drug, prevzameš pa drugačen način obnašanja, ker tako lažje nekaj dosežeš. Z leti se človek tega priuči. Otroci so edini, ki so večinoma časa to, kar v resnici so. Čeprav se tudi oni zlažejo in določene stvari počnejo zato, da bi nekaj dosegli. Z odraščanjem pa vse skupaj postaja bolj nezavedno, postaja del našega vsakdana ... Otroci se namreč precej bolj zavedajo svojega igranja in laži, pri odraslih pa je to del vsakdanjega repertoarja.
Pri delu z igralci je tako za vas kot za vašo kolegico Athino Rachel Tsangaris značilno, da med igro za kamero ne kažejo emocij.
Pri meni je to odvisno tudi od tega, ali gre za profesionalce ali ne. V mojem prejšnjem filmu je bilo manj profesionalcev in med vajami pred začetkom snemanja se mi je v nekem trenutku posvetilo, da iz njih ne morem narediti pravih igralcev. Zato so igrali tako, kot pač so. In takšni so mi postali všeč. Njihova prezenca je bila zanimiva, prav tako njihova interakcija s preostalimi igralci. Če bi se preveč ukvarjal z njihovo igro, bi to spontanost uničil. Tako je nastalo to, kar ste videli v filmu. In dejansko deluje, kot da imajo delno zamrznjena čustva. Pri filmu Alpe nismo imeli vaj. Zagotovil sem, da imamo dovolj časa med snemanjem, »če se kaj zgodi« ali če bi potrebovali dodatne posnetke. Ali seveda, da bi zamenjali scene. Zdi se mi pomembno, da si med snemanjem vzameš čas, in če je treba, kaj tudi radikalno spremeniš.
V filmu člani skupine Alpe svoje stranke ali tiste, ki naj bi jih nadomestili, pogosto sprašujejo, kateri so njihovi najljubši igralci. Glede na to, da je pogosto odgovor Robert Redford, gre verjeti, da je tudi vaš.
No, ni. Ampak nič ni narobe z njim. Ali z njegovo igro.
Moški ga redkeje uvrščajo na svoje lestvice. Prej se odločijo za Jacka Nicholsona ali danes za Seana Penna.
Ne vem, kdo se je odločil za Redforda, morda celo igralec sam. Počakajte – Robert Redford je kul!
Ja, je. Še vedno vas, tako kot v prejšnjem filmu, zanima odnos med otroki in straši, predvsem v smislu seksualnosti.
Ne morem reči, da me ravno zanima, ampak v scenariju sva s kolegom naletela tudi na to (smeh).
Kako sta s soscenaristom določila reakcijo lika junaka v trenutku, ko se njegova hči začne pretvarjati, da je svoja mati oziroma da igra pokojno ženo svojemu očetu – ga prime za mednožje, ta pa ji primaže klofuto?
Kako pa naj bi po vašem reagiral?
Ne vem, ampak reakcija je precej emocionalno prečiščena, skoraj neverjetna – če bi človek prijel svojega starša za mednožje, bi seveda padale klofute, a sledile bi tudi družinske drame...
(smeh) Imate prav. Ampak s filmi nočem odražati resničnosti. Niti nočem, da bi bili realistični. Klofuta je na mestu – v našem in filmskem svetu. Ko se zgodi kaj takega, so diskusije pogosto nepotrebne …
Koliko vaše biografije je v celovečercu Dogtooth?
Ne veliko.
Film ni ravno poklon idiličnemu življenju v predmestju.
To je bil tudi moj cilj. V igranih filmih, ki jih snemam, je vsekakor tudi moje življenje. V blagih obrisih. Toda moja zgodba je drugačna, kot ste jo videli na platnu: odraščal sem z mamo, z očetom sta se razšla, ko sem bil še zelo majhen. Umrla je pri mojih sedemnajstih. Od takrat sem po svetu hodil sam, zaslužil sem si za študij in se preživljal sam. Na moje predmestne junake torej gledam iz popolnoma drugačnega vidika. Ne vem, kako bi na stvari gledal, če bi bil starš. V tem trenutku bi vam zagotavljal, da bi jih porinil v svet, v metropole, v svet umetnosti, naj izkusijo čim več svobode in izzivov. Meni se je to obrestovalo. Ko in če bom dejansko imel otroke, se utegne zgoditi, da bom popolnoma drugače razmišljal. O podeželski hišici in bazenu.
Obstaja kakšna povezava med filmoma Dogtooth in Alpe, bi drugega lahko razumeli kot nadaljevanje prvega?
O teh primerjavah so me že spraševali. Toda v resnici gre za postavitev zgodb, ki sta si diametralno nasprotni. V filmu Dogtooth skušam prikazati posameznika, ki želi pobegniti iz fiktivnega sveta, v Alpah pa tistega, ki skuša vstopiti v že izoblikovano celoto. Obema filmoma sta skupna samo scenarista.
Kako pomemben dejavnik v vaših filmih je torej resničnost?
To, kar ste videli v Alpah, se dogaja tudi v življenju.
Da v zameno za plačilo nadomeščamo svojcem njihove umrle žene, matere, sinove, hčere in očete?
Bom pojasnil. Film je fikcija, toda svet, ki ga ustvarimo v filmu, je lahko zelo podoben kontekstu, ki ga sicer živimo. Ko gre za zgodbo Alp, je ločnica med resničnim in fiktivnim precej jasna: medicinska sestra živi s svojim očetom, za katerega skrbi. Potem se ji nekaj zgodi in izgubi stik z resničnostjo. Ni mi mar, zakaj. Navzven živi normalno življenje kot mi vsi. Tisto, kar ni normalno, se dogaja v njeni glavi. In ne dogaja se nič dobrega.
Bi lahko bile Alpe metafora za sedanji grški svet?
Nobene prave povezave med filmom in situacijo v sedanji Grčiji ne vidim. Morda samo to, da moji junaki želijo priti do denarja na vse mogoče načine. Ampak to je skupno ljudem po vsem planetu.
Verjetno je za vas moteče, da vaše filme vsepoprek primerjajo s stanjem stvari v vaši domovini …
Včasih že. Potem pa si rečem, da je s filmi tako: vsak gledalec si v zvezi z njimi glavi ustvari svojo projekcijo. Prepričan sem, da je pri gledanju filmov vse odvisno od tega, v kakšnem čustvenem stanju smo takrat. V tem smislu lahko gledamo isti film, a vsak vidi svojega.
Eden od vaših filmov je bil nominiran za oskarja, za svoje delo prejemate eno nagrado za drugo. Kako doma razumejo vaš uspeh? Kdo vas najbolj podpira?
Ha, ha, vsekakor me nihče ne podpira. Toda Grčija je neverjetna dežela: Dogtooth je bil nominiran za oskarja, prej in potem je prejel ogromno nagrad – ne jemljem si vseh zaslug za to –, ampak še vedno moram prositi ljudi, da zame delajo zastonj. In to po tistem, ko sem v film vložil svoj denar in denar prijateljev, nekaj deset tisoč evrov … Šele ko se vse to zgodi, se grški filmski center odloči, da bo vložil nekaj denarja, ampak spet šele takrat, ko imam zagotovljeno, da bo film prikazan na festivalih v Benetkah, Torontu in Londonu … Kakšna beda. S takšnim obnašanjem človek vsekakor ne more dobiti občutka, da ga njegova država pri ustvarjanju podpira.
Res žalostno.
Rad imam svojo deželo, a ugotavljam, da me življenje in delo v njej vedno bolj izčrpavata. Alpe sem posnel z minimalnimi finančnimi sredstvi, kar je nezamisljivo. Še pred začetkom snemanja sem producentki, Athini Rachel Tsangari, rekel, da je bolje, če opustiva projekt. Bila sva brez ficka. Ona pa me je priganjala, naj vendar začnem, da bo že nekako napraskala denar. In ga je. Ujeli smo zadnji vlak za beneški festival. Potem pa se je kar odprlo ...
Dobili ste celo ponudbo angleškega Channel Four.
Ja, in to po tistem, ko sem nekega večera rahlo okajen razlagal prijateljem, da bi bil že čas, da si najdem službo drugje, kjer bi utegnili celo ceniti moje delo. Bil sem na londonskem filmskem festivalu in nekomu s Channel Four sem omenil, da hitim nazaj v Grčijo, kjer me čaka snemanje reklam – moj edini vir preživetja. Potem so me poklicali in rekli, naj pridem delat zanje, da me je škoda za reklame. Živim dvojno življenje, doma prosjačim, na tujem mi ponujajo službe.
Slišim, da vam ni povšeči, da vas uvrščajo med avtorje »novega grškega filma«.
Ljudem pa tudi filmskim kritikom je gotovo lažje, če ustvarijo kategorije, v katere potem tlačijo druge. V zadnjih letih je uspelo veliko mlajšim grškim filmskim ustvarjalcem, kljub zelo težkim razmeram. Toda med seboj smo si zelo različni in tudi naši filmi nimajo veliko skupnega. Sam sem še najbliže Athini Rachel Tsangari.
Nameravate svoje naslednje projekte snemati v domovini?
V Grčiji sem posnel tri filme v izredno težkih razmerah.
To je gotovo pripomoglo k ustvarjanju vašega (po)sebnega stila?
Če sem iskren, bo nekaj resnice v tem. V prihodnje se bom prepustil življenju ... Snemal bom tam, kamor me bo odneslo. In kjer bo kaj denarja (smeh).
Kaj bi lahko rekli o sedanji grški filmski industriji?
Grki niso ravno ljubitelji filma, vsaj zdi se tako. Ker ni denarja, v zadnjih letih ni bilo veliko snemanj. A vseeno nas je nekaj, ki vztrajamo. Ni jih malo po svetu, ki se jim zdijo naši filmi zanimivi. Obenem nimamo prave filmske šole in mladi se nimajo kje izobraževati. Toda osrednja težava je pomanjkanje denarja, zato snemam reklame.
S težkim srcem?
Včasih. A takrat pomislim na denar, ki mi bo omogočil, da bom uresničil še ene svoje sanje, in potem mi je lažje. Ni lepšega občutka kot to, da si ljudje želijo videti tvoj naslednji film.
