Slavoj Žižek, filozof
V zadnjih tednih se pri nas veliko piše o medijskih linčih: desnica se pritožuje, da je Janša žrtev nezaslišanega linča; čim se je Virant odločil nastopiti na volitvah samostojno, je sama organizirala njegov linč; za levico je Janković očitno naslednja žrtev podobnega linča itd. Pri vsem tem smo napol pozabili na zares uspešen medijski linč oziroma umor: na politično smrt Gregorja Golobiča. Sama ta pozaba je najboljši dokaz uspešnosti linča.
Na umoru Golobiča je marsikaj čudnega. V štirih letih Janševe vladavine je bila razvpita Ultra bržkone najbolj preverjeno slovensko podjetje, ne da bi preiskave našle karkoli spornega. Golobič je bil povzdignjen v simbol laži in korupcije, čeprav je njegov greh smešno zanemarljiv v primerjavi s škandali, v katere so vpleteni ostali, pri katerih gre za milijonske vsote in sum velikopoteznih zločinov – kot da bi se veliki mafijski botri združili in skupaj žrtvovali kot simbol zločina nekoga, ki je enkrat samkrat nekaj utajil javnosti. Nemara je v tem skrivnost uspeha tega umora: iskanje krivca mora potekati tako kot v Umoru na Orient ekspresu Agathe Christie, kjer na koncu Hercule Poirot ugotovi, da je morilec celotna skupina osumljencev. Se ni nekaj podobnega zgodilo Golobiču? Njegova slika ni bila pred mesci skoraj teden za tednom le na naslovnicah Reporterja in Demokracije; v gonji proti njemu so sodelovali tudi drugi, od TV pa do SD in LDS. Vsem je naenkrat šel na jetra.
Zakaj? Ker je dregnil v zares občutljive interese, ki so se prepletali daleč preko strankarskih meja. Spomnimo se začetka njegovega zatona: on sam osebno je bil tisti, ki je bil najbolj zaslužen za padec pivovarskih tajkunov – zaradi nasprotovanja tajkunskim kreditom se je zapletel v konflikt z vodstvom NLB, povezanim, kot kažejo indici, z LDS. Zaradi njegovega načelnega nasprotovanja izsiljeni gradnji TEŠ 6 se je proti njemu skovala prava levo-desna koalicija SD in SDS.
Nikakor ne gre za to, da bi Golobiča idealizirali. Včasih je neznosno samozadovoljen, zaljubljen v lastno sofisticirano dlakocepsko argumentacijo, ki nikogar ne prepriča. (V tem smislu je bil tup: slep za to, kako njegova argumentacija zgreši zaželeni učinek.) Vse prevečkrat je v svoji preteklosti igral zakulisnega maherja in se spustil v sumljive oportunistične koalicije. Toda ob vsem tem ne smemo pozabiti, da je bil – kljub spornim ali nespretnim posameznim potezam – preprosto zelo dober minister, ki je v težkih časih zvišal denar za znanost in visoko šolstvo. Poleg tega ne smemo pozabiti, da se je v nizu ključnih dilem postavil na pravo načelno stališče: proti tajkunom (in NLB v njihovi službi, za kar vsi že drago plačujemo), proti izsiljevanju z gradnjo TEŠ, za spremembo kazenskega zakonika, tako da so premožneži dolžni dokazati zakoniti izvor svojega premoženja (proti čemur so, zanimivo, nekateri »levičarji« protestirali, češ da gre za kršitev človekovih pravic...), in ne nazadnje za članstvo Palestine v Združenih narodih, kjer se je celo »leva« SD sramotno postavila na ameriško stališče.
Predvsem pa gre za nekaj bolj temeljnega. Vsi vemo, da smo sredi krize, ki je globalna in se bo še dolgo zaostrovala. V takšnem času potrebujemo politike, ki so hkrati zmožni poglobljenega razmišljanja, pa ne v slogu Drnovškovega smešnega newagerstva. In tu se je z Golobičem zgodilo nekaj, kar je presenetilo celo mene. Kot da bi ga dolga moreča gonja, katere tarča je bil, streznila – ne v smislu maščevalnosti, ampak v smislu odmika od dnevnopolitičnega pragmatizma nazaj k filozofiji, kot da bi se v trenutku zagate njegove politične kariere Golobiču vrnilo njegovo potlačeno. Preberite njegove zadnje daljše intervjuje in se vprašajte: je katerikoli med našimi politiki zmožen tovrstnega razmisleka? Preprosto dejstvo je, da je Golobič edini resni intelektualec, z zavestjo o globini sistemske krize ne le pri nas, ampak v Evropi in svetu.
Jekleni možje zlatega srca
Zato se mi zdi edini primeren hommage Golobiču povzeti in nadaljevati to njegovo razmišljanje. Golobič je de facto veliko storil proti institucionalizirani tajkunski korupciji, hkrati pa se je, v nasprotju s hitrimi kritiki osebne pokvarjenosti, zmerom zavedal, da je problem sistemski. Danes, v dobi posplošene humanitarne dobrodelnosti, je začetek eseja Oscarja Wilda Človekova duša v socializmu bolj aktualen kot kdaj prej: »Obdani so z ostudno revščino in grdobijo in ostudnim stradanjem. Neizogibno je, da jih vse to živo pretresa. /.../ Zato se ljudje z občudovanja vrednimi, a napačno usmerjenimi nagibi zelo resno in zelo čustveno lotevajo zdravljenja zla, ki ga vidijo okoli sebe. Toda njihova zdravila bolezni ne zdravijo, ampak jo podaljšujejo. V resnici so del te bolezni. Problem revščine, na primer, skušajo reševati tako, da reveže ohranjajo pri življenju, ko gre za zelo napredno šolo, pa tako, da jih zabavajo. Toda to problema ne rešuje, ampak ga le zaostruje. Pravi cilj je v prizadevanju za prenovo družbe na takšnih temeljih, da bo revščina nemogoča. Prav altruistične vrline pa so preprečile, da se izpelje ta namera. Prav tako so bili najslabši lastniki sužnjev tisti, ki so bili do svojih sužnjev prijazni in so s tem preprečili, da bi grozovitost sistema doumeli tisti, ki so zaradi njega trpeli, razumeli pa tisti, ki so se vanj poglabljali. /.../ Usmiljenje poraja množico pregreh. /.../ Nemoralno je uporabljati zasebno lastnino za lajšanje strašnega zla, ki izhaja prav iz institucije zasebne lastnine.«
V Wildovem času je bila dobrodelnost prej izjema (a spet ne toliko, kot se morda zdi). Andrew Carnegie je zaposloval celo zasebno vojsko, da je v njegovih jeklarnah brutalno zatirala organizirano delavstvo, nato pa velike dele svojega bogastva namenjal za vzgojne, umetniške in človekoljubne namene – kot pravijo, bil je jeklen mož zlatega srca. Danes je takšne drže vse več in več: novi megabogataši z eno roko dajejo tisto, kar so prej z drugo vzeli. Vzemite Billa Gatesa, ki uniči ali pokupi konkurenco, cilja na virtualni monopol, uporablja vse trgovske trike, da bi dosegel svoje cilje; vmes pa se, kot največji filantrop v zgodovini človeštva, sprenevedavo sprašuje: »Čemu imeti računalnike, če ljudje nimajo za jesti ali umirajo od griže?« Videti je, da današnje potrošništvo sledi enaki logiki, kot priča primer nedavnega oglasa za Starbucks:
»Ko kupite Starbucks, pa če se tega zavedate ali ne, kupite nekaj več kot le skodelico kave. Kupite kavno etiko. S pomočjo programa Starbucks Shared Planet nabavimo več pošteno pridelane kave kot katerakoli družba na svetu, kar kmetom, ki pridelujejo zrnje, zagotavlja pošteno ceno za njihovo težko delo. Z vlaganji izboljšujemo načine pridelave kave in skupnosti po vsem svetu. To je karma dobre kave. /.../ Aja, majhen delež cene skodelice kave Starbucks pomaga opremiti prostor z udobnimi sedežnimi, dobro glasbo in pravim vzdušjem za sanjarjenje, delo in klepet. Te dni vsi potrebujemo takšne kraje. / Ko izberete Starbucks, kupite skodelico kave družbe, ki ji ni vseeno. Ni čudno, da je tako okusna.«
Cena je torej višja kot drugje, saj je tisto, kar v resnici kupujete, »kavna etika«, ki vsebuje skrb za okolje, družbeno odgovornost do proizvajalcev, zapovrh pa še prostor, kjer ste soudeleženi v skupnostnem življenju (od samega začetka Starbucks predstavlja svoje prostore kot ersatz, kot surogat skupnosti).
Tako je kapitalizem, na potrošniški ravni, integriral zapuščino leta 1968, kritike odtujene potrošnje: avtentična izkušnja šteje. Mar ni to tudi vzrok, da kupujemo organsko, biohrano? Le kdo zares verjame, da so napol gnila in draga »organska« jabolka res bolj zdrava? Ko jih kupujemo, ne kupujemo in porabimo le proizvoda – ampak hkrati naredimo tudi nekaj pomembnega, pokažemo svojo skrb in globalno zavedanje, soudeleženi smo v večjem, kolektivnem projektu...
Ne razmišljaj, ne politiziraj, pozabi
Kadar torej vidimo oglas s stradajočimi afriškimi otroki, ob njem pa poziv, naj vendar kaj storimo in jim pomagamo (»Za ceno par kapučinov lahko rešite njihovo življenje«), je resnično sporočilo približno tako: »Ne razmišljaj, ne politiziraj, pozabi na resnične vzroke njihove revščine, le ukrepaj, prispevaj denar, da ti ne bo treba misliti!« Skratka, resnica tega sporočila je: »Za ceno par kapučinov lahko nadaljujete vaše nevedno in uživaško življenje: ne le, da vas ne bo pekla vest, še dobro se boste počutili, saj vendar sodelujete v boju proti trpljenju!« Avtentični levičar bi tu vsekakor moral imeti raje brezobzirni egoizem Ayn Rand kot takšno svetohlinsko ideologijo – zrno resnice je v sloviti »himni denarju« v njenem Atlas Shrugged: »Dokler ne ugotovite, da je denar korenina vsega dobrega, kličete po samouničenju. Ko denar neha biti sredstvo, s pomočjo katerega imajo ljudje opraviti drug z drugim, takrat ljudje postanejo orodje drugih ljudi. Kri, jok in puške – ali dolarji? Sami izberite, a druge izbire ni.«
Mar ni Marx povedal nekaj podobnega v svoji sloviti formuli o tem, kako v blagovni ekonomiji »razmerja med ljudmi zadobijo videz razmerij med rečmi«? V tržni ekonomiji lahko razmerja med ljudmi nastopijo kot razmerja vzajemno prepoznanih svobode in enakosti: gospostvo ni več neposredno udejanjeno in vidno kot tako. Kar je problematično z Randovo, je njena predpostavka, da je edina izbira med neposrednimi in posrednimi razmerji gospostva in izkoriščanja, sleherna druga alternativa pa je opuščena kot utopična.
Pa vendar velja prepoznati trenutek resnice v njeni sicer smešno-ideološki trditvi: velika lekcija državnega socializma je resnično bila, da neposredna odprava zasebne lastnine in tržne menjave, ki ji umanjkajo konkretne oblike neposredne družbene regulacije proizvodnega procesa, nujno povzroči vrnitev neposrednih razmerij suženjstva in gospostva.
Kako demokracijo razširiti?
To je potemtakem surova lekcija, ki jo moramo vzeti: če neposredno odpravimo odtujitev, izgubimo z njo tudi razsežnost, od katere smo odtujeni. Odpravi formalno svobodo – in izgubil boš samo svobodo! Ta zagata je v samem osrčju protestov na Wall Streetu, kar je jasno videla (in hkrati že tudi zameglila) Anne Applebaum v komentarju, ki ga je najprej objavila v Washington Postu. Njeno izhodišče je ugotovitev, da so si protesti po svetu »podobni v pomanjkanju fokusa, po svoji nedokončani naravi, predvsem pa v zavračanju, da bi se povezali z obstoječimi demokratičnimi ustanovami. V New Yorku so protestniki peli 'Tako je videti demokracija', a v resnici demokracija ni videti tako. Tako je videti svoboda govora. Demokracija zgleda veliko bolj dolgočasno. Demokracija zahteva ustanove, volitve, politične stranke, pravila, zakone, pravosodje in veliko neglamuroznih, čas jemajočih dejavnosti. /.../ Pa vendar je neuspeh mednarodnega gibanja Occupy, da bi proizvedlo zdrave zakonodajne predloge, razumljiv: tako vzroki globalne gospodarske krize kot rešitve zanjo po definiciji ležijo onstran kompetenc lokalnih ali nacionalnih politikov.
Pojav mednarodnega protestnega gibanja brez koherentnega programa zato ni naključje: odraža globljo krizo, krizo brez očitne rešitve. Demokracija temelji na vladavini zakona. Demokracija deluje le znotraj razločnih meja in med ljudmi, ki se čutijo deli istega naroda. 'Globalna skupnost' ne more biti nacionalna demokracija. In nacionalna demokracija ne more ukazovati zvestobe igri milijardnega globalnega sklada hedge, s sedežem v davčni oazi in zaposlenimi, razpršenimi po vsem svetu.
V nasprotju z Egipčani s trga Tahrir, s katerimi so se londonski in newyorški protestniki odkrito (in smešno) sami primerjali, imamo v zahodnem svetu demokratične ustanove. Oblikovane so zato, da odsevajo, vsaj v grobem, željo po politični spremembi znotraj določenega naroda. Ne zmorejo pa se soočiti z željo po globalni politični spremembi, niti ne morejo nadzorovati zadev, ki se dogajajo onstran njihovih meja. Čeprav še vedno verjamem v ekonomske in duhovne koristi globalizacije – kot so odprte meje, svoboda gibanja in prosta trgovina –, je globalizacija začela vidno spodnašati legitimnost zahodnih demokracij.
Če ne bodo pozorni, bodo 'globalni aktivisti' pospešili ta propad. Protestniki v Londonu kričijo, 'Hočemo proces!'. Saj ga imajo, proces: reče se mu britanski politični sistem. In če ne odkrijejo, kako ga kar najbolje uporabiti, ga bodo le še bolj oslabili.«
Prvo, kar opazimo, je, kako Applebaumova zvede proteste na trgu Tahrir na prizivanje zahodnjaške demokracije – ko enkrat storimo to, je seveda smešno primerjati proteste na Wall Streetu z egiptovskim dogodkom: kako lahko protestniki tu, pri nas, zahtevajo nekaj, kar že itak imamo, namreč demokratične ustanove? Kar se tako izgubi, je splošno nezadovoljstvo nad globalnim kapitalističnim sistemom, ki očitno privzema različne oblike tu in tam.
Najbolj šokanten del njene argumentacije, prav nenavadna vrzel v argumentaciji, pa se pojavi ob koncu. Po tem, ko prizna, da so se nezaslužene ekonomske posledice globalnih kapitalističnih financ zaradi svoje mednarodne dimenzije izmuznile nadzoru demokratičnih mehanizmov, ki so po definiciji omejeni na nacionalne države, potegne nujen sklep, da je »globalizacija začela vidno spodnašati legitimnost zahodnih demokracij«. Do tod vse lepo in prav, bi lahko rekli. To je vendar točno tisto, na kar opozarjajo protestniki: da globalni kapitalizem spodnaša demokracijo. A namesto tega, da bi potegnila edini logičen sklep – da moramo začeti misliti, kako razširiti demokracijo onstran njenih državnih večstranskarskih političnih form, ki očitno povzročajo rušilne posledice gospodarskega življenja –, izvede nenavaden obrat in pripiše krivdo kar samim protestnikom, ki so prvi zastavili ta vprašanja: ker je globalna ekonomija zunaj dosega demokratične politike, bi vsak poskus širitve demokracije nanjo pospešil propad demokracije. Kaj torej lahko storimo? Naj se angažiramo v obstoječem političnem sistemu, ki – kakor nam zatrjuje sama Applebaumova – ravno ne more opraviti tega dela...
Protest na Wall Streetu je začetek
Tu ostaja veljaven Marxov ključni vpogled, danes morda bolj kot kdaj prej: zanj vprašanja svobode ne gre locirati najprej v čisto politično sfero (Ali ima država svobodne volitve? So sodniki neodvisni? Je tisk varen pred prikritimi pritiski? So človekove pravice spoštovane? – in seznam podobnih vprašanj, ki jih različne »neodvisne« – in ne tako neodvisne – zahodne ustanove uporabljajo, kadar hočejo izreči sodbo o kakšni državi). Ključ do resnične svobode prej leži v »nepolitični« mreži socialnih relacij, od trga do družine, kjer potrebna sprememba, če hočemo resnično izboljšavo, ni politična reforma, ampak sprememba v »nepolitičnih« socialnih produkcijskih razmerjih. Ne volimo o tem, kdo je lastnik česa, o razmerjih v tovarni itd. – vse to je prepuščeno procesom zunaj sfere političnega, zato je iluzorno pričakovati, da bi kdo lahko spremenil zadeve s tem, da bi »razširil« demokracijo v to sfero, na primer, z organizacijo »demokratičnih« bank pod nadzorom ljudstva. Radikalne spremembe na tem področju je treba narediti zunaj sfere legalnih »pravic«: v »demokratičnih« procedurah (ki seveda lahko odigrajo tudi pozitivno vlogo), pa naj bo naš antikapitalizem še tako radikalen, se vedno išče rešitve v uporabi demokratičnih mehanizmov – ki so, in tega ne gre nikoli pozabiti, del državnega aparata »buržoazne« države, ki zagotavlja nemoteno funkcioniranje kapitalistične reprodukcije. Natančno v tem pomenu ima Badiou prav, ko trdi, da danes vrhovnemu sovražniku ni ime kapitalizem, imperij, izkoriščanje ali karkoli podobnega, ampak demokracija: prav »demokratična iluzija«, sprejemanje demokratičnih mehanizmov kot skrajnega okvirja vsake spremembe, je tisto, kar preprečuje radikalno spremembo kapitalističnih razmerij.
Protesti na Wall Streetu so zato le začetek. In tako je tudi treba začeti: s formalno gesto zavrnitve, ki je pomembnejša od pozitivne vsebine – edino taka gesta odpre prostor za novo vsebino. To seveda še ne pomeni, da je treba protestnike le trepljati in hvaliti. Če kdaj, morajo danes intelektualci kombinirati polno podporo protestnikom z nepokroviteljsko hladno analitično distanco. Za začetek s preizkusom protestniške samooznake, da jih je 99 % proti pohlepnemu enemu odstotku: vprašajmo se, koliko od teh 99 % jih je pripravljenih sprejeti protestnike za svoj glas in do katere mere?
Izogniti se moramo skušnjavi narcizma izgubljene Reči, občudovanja sublimne lepote vstaj, ki jim je usojeno, da (pro)padejo. Današnji levici se maščuje problem »določne negacije«: kateri je tisti nov, pozitiven red, ki naj nadomesti starega dan po tem, ko bo sublimno navdušenje vstaje mimo? Če si podrobneje ogledamo razvpiti manifest španskih indignados (ogorčenih), bomo neprijetno presenečeni...
Najprej zbode v oči izrazito apolitičen ton: »Nekateri se imamo za progresivne, drugi za konservativne. Nekateri od nas so verujoči, drugi ne. Nekateri imamo jasno določene ideologije, drugi so apolitični, vsi pa smo zaskrbljeni in jezni glede političnega, ekonomskega in socialnega okolja, ki ga gledamo okrog sebe: korupcija med politiki, poslovneži in bankirji nas pušča nemočne, brez glasu.« Dvigajo glas protesta v imenu »neodtujljivih pravic, ki bi morale pripadati vsem v družbi: pravice do bivališča, zaposlitve, kulture, zdravja, vzgoje, politične participacije, svobodnega osebnega razvoja in pravic potrošnika do zdravega in srečnega življenja«. Ko zavračajo nasilje, pozivajo k »etični revoluciji. Namesto da postavljamo denar nad ljudi, ga moramo vpreči nazaj v našo službo. Smo ljudje, ne proizvodi. Nisem proizvod tistega, kar kupujem, zakaj kupujem in od kogar kupujem.«
Zlahka si predstavljamo poštenega fašista, ki bi se v celoti strinjal z vsemi temi zahtevami: »postavljajo denar nad človeška bitja« – ja, točno to počno židovski bankirji; »korupcija med politiki, poslovneži in bankirji nas pušča nemočne« – ja, potrebujemo poštenega kapitalista z vizijo, da bo služil narodu, ne pa finančnim dobičkarjem; »smo ljudje, ne proizvodi« – ja, smo ljudje, katerih prostor je živa vez enega ljudstva, ne pa trg itd. In kdo bo agent te etične revolucije? Če je že ves politični razred, Desni in Levi, odpuščen kot korumpiran in nadzorovan le še s slo po moči, na koga se potemtakem naslavljajo serije zahtev iz manifesta? Gotovo ne na ljudi same: indignados (še) ne trdijo, da zanje nihče ni dovolj dober, temveč (če parafraziram Gandhija) morajo oni sami postati sprememba, ki jo pričakujejo. Videti je, da je Lacanova oznaka protestnikov leta 1968, ki je bila tedaj vse prelahkotna in slabšalna, našla svojo pravo tarčo v indignados: »Kar si želite kot revolucionarji, je novi gospodar. In dobili ga boste.«
Prve prebliske tega novega gospodarja smo že videli v Grčiji in Italiji, Španija pa bo verjetno sledila. Kot da bi hoteli ironično odgovarjati na odsotnost ekspertnih programov pri protestnikih, je zdaj trend, da se politike v vladi zamenja z »nevtralno« vlado depolitiziranih tehnokratov (povečini bankirjev, kakor v Grčiji in Italiji). Pisani »politiki« so out, sivi strokovnjaki so in. Ta trend jasno kaže v smer trajne policijske države in suspenzije politične demokracije (se spomnite, kako se je Bruselj odzval na politične dogodke v Grčiji? – s paniko na samo omembo referenduma, z olajšanjem na nominacijo novega ekspertnega premiera).
Kaj je korupcija?
Prva stvar, ki bi jo bilo treba prepovedati, je preozka kritika finančne korupcije. Ne krivimo le ljudi in njihovih drž: problem ni korupcija ali pohlep, problem je sistem, ki te potiska v to, da si korumpiran. Javne osebnosti od papeža navzdol nas bombardirajo z uredbami, naj se borimo proti kulturi prevelikega pohlepa in potrošništva. Če je kaj ideološka operacija, potem je to ta odvraten spektakel poceni moraliziranja: sistemska skušnjava (ekspanzija), vpisana v sam sistem, se skuša predstavljati kot zasebni greh, kot zasebni psihološki nagib, ali, kot je dejal neki teolog, ki je papežu blizu: »Sedanje kriza ni kriza kapitalizma, temveč kriza moralnosti.«
Spomnimo se slavne šale iz filma Ninočka: junak obišče kavarno in naroči kavo brez smetane; natakar odgovori: »Oprostite, zmanjkalo nam je smetane, imamo samo mleko. Vam lahko prinesem kavo brez mleka?« Mar ni bil podoben trik na delu ob razpadu vzhodnoevropskih komunističnih režimov leta 1990? Ljudje, ki so protestirali, so zahtevali svobodo in demokracijo brez korupcije in izkoriščanja, dobili pa so svobodo in demokracijo brez solidarnosti in pravice. Podobno tudi papežu bližnji katoliški teolog previdno poudarja, da bi se morali protestniki lotiti moralnih krivic, pohlepa, potrošništva itd. brez kapitalizma. Treba je čestitati poštenosti tega teologa, ki je odkrito formuliral negacijo, vsebovano v moralizirajoči kritiki: funkcija poudarjanja moralnosti je ravno ta, da prepreči kritiko kapitalizma.
Kroženje kapitala na lastni pogon ostaja bolj kot kadarkoli vrhovno Realno naših življenj, pošast, ki se je po definiciji ne da nadzorovati... in kakšno zvezo ima vse to z Golobičem? Preprosto povedano, tako se pogovarjava, ko se z njim dobim.