Zlata zora: politiki z ulice

Sedmega junija je na televizijskem soočenju pred drugim krogom parlamentarnih volitev poslanec Zlate zore Ilias Kasidiaris trikrat oklofutal poslanko komunistične partije Liano Kanelli. Prepričana sem bila, da si je sicer popularni 32-letni Kasidiaris s tem zaprl vrata v parlament, odločilno bo pa vplival tudi na upad popularnosti njegove ultradesničarske stranke Zlata zora, ki je v prvem krogu dobila skrb zbujajočo podporo, skoraj 7-odstotno.

Sedemnajstega junija 2012 je v drugem krogu parlamentarnih volitev Zlata zora dobila podobno podporo kot v prvem krogu in 18 poslanskih sedežev.

Simbolno dejanje: klofuta nekdanjim političnim elitam, ki so dolga leta vladale Grčiji, bo za vedno spremenila pogled na Zlato zoro.

Kasidiaris je s svojo akcijo na stežaj odprl vrata politiki Zlate zore. Legitimacija nasilja ter obračunavanje z nasprotniki brez kakršnikoli posledic, ostra protiimigrantska politika in rasistični diskurz so postali del grškega političnega, družbenega in cestnega vsakdana.

Glavni oder je ulica

Mlada moška v črnem sedita pri mizi, gledoč v kamero. Za njima sta belo-modra zastava in simbol »antične svastike«. Oba sta pobrita, mišičastih teles in delujeta urejeno. Začenjata svoj govor, mlajši govori nekajkrat več od starejšega kolega: »Prepovedujejo nas na vseh spletnih straneh, zapirajo nam linke, a mi se ne damo. Seveda, resnica boli – in mi govorimo samo resnico, zato smo prepovedani,« dodaja, smejoč se. Obširno se lotita komentiranja dejanj drugih strank, tako levih kot desnih. Odkrito se posmehujeta iz njih. Napove: »Naša moč raste. Vsak dan nas je več.« Starejši prikima. »Ulica je naša moč. Tam je Zlata zora res aktivna. Tam smo vsak dan. Ja, tudi člani Pasoka so aktivni na ulici. S svojimi beemveji! Mi govorimo ljudem, mi pomagamo, mi smo tam. Naša moč je resnica in ljubezen do svojega naroda. Mi smo novi obrazi. Ponujamo nov koncept. Smo domoljubi,« dodajata. Mimogrede še omenita, koliko je stal avto nekdanjega ministra za finance Venizelosa. Njuni stavki so kratki in odrezavi. Opozorita gledalce, da se lahko vključijo v pogovor. Sprejmeta klic in odgovorita na nekaj vprašanj po spletu. Po eni uri prenosa se poslovita in napovesta naslednje srečanje.

Govorca sta oba poslanca Zlate zore: Ilias Kasidiaris, slavni »klofutar«, in Panajotis Iliopulos, znan po svoji tetovaži Sieg Heil. Oba se redno pojavljata v grških medijih in oba sta srhljivo popularna. Posnetek je del kampanje, s katero Zlata zora prek svoje spletne strani poskuša v živo nagovarjati volivce.

Posledice incidenta s klofuto, ki ga je Kasidiaris izvedel junija 2012, so bile naslednje: v 24 urah je fotografija incidenta požela 6000 »FB-lajkov«. Popularnost se mu je izjemno dvignila in v parlament je čez deset dni vstopil z večjo podporo, kot jo je imela njegova stranka v volilni bazi, kjer je kandidiral. Kasidiaris se je odločil, da bo tožil poslanko komunistične stranke, ker ga je provocirala. Zaradi svojega videza je ljubitelj medijev in v rumenem tisku se pojavlja kot loverboj.

Zlata zora se dobro zaveda, da Grkov ne zanima, kaj se dogaja v parlamentu, ki je zanje oddaljen in jim predstavlja prostor zločina za »ekonomsko krizo« ter nepriljubljene varčevalne ukrepe. Občasno ga izkoristijo in izvedejo kakšnega svojih cirkusantskih šovov, kot je bil na primer tisti 5. oktobra 2012 po objavi slavne liste Lagard (kjer so bila objavljena imena 2056 davčnih neplačnikov, ki so svoje premoženje skrivali v švicarskih bankah): poslanci Zlate zore so začeli kričati na poslance propadlega Pasoka (vpletenega v incident): »Kje imate listo? Lopovi! Ljudstvo vam bo sodilo!« Poskrbeli so, da je bilo njihovo dejanje posneto z amatersko kamero in se je kmalu pojavilo na spletu.

Zlata zora svoje politike ne izvaja v parlamentu, ampak na ulici, kjer so državljani, kjer so podporniki in volivci. Njihov oder je ulica.

Georgios Germenis, obritoglavi kontroverzni basist metalne skupine Near Marathon, je septembra 2012 s skupino podpornikov vodil agresivno kampanjo proti imigrantskim trgovcem in sodeloval pri uničevanju njihovih izdelkov. Letos je med velikonočnimi prazniki sodeloval pri razdeljevanju hrane v slavni akciji Grško hrano Grkom in ob prihodu atenskega župana, ki je hotel akcijo preprečiti, udaril 12-letno deklico.

Barbarusis Konstantinos s svojim imidžem spominja na grškega generala iz grško-turških vojn. Tudi on vseskozi sodeluje pri napadih na imigrante, grozi lokalnim novinarjem in veselo poplesuje na lokalnih veselicah. Za politika stranke, ki je odkrito naperjena proti tujcem, je nenavadno, da si je za ženo izbral – Mehičanko.

Ilias Panagiotaros se dobro zaveda, kaj pomeni ulično novačenje članov: leta 2000 je ustanovil navijaško skupino Modra armija. Svoje navijaško navdušenje nad grško reprezentanco je kmalu aktivno razširil v politično delovanje. Izjemno preračunljiva poteza Panagiotarosa, lastnika atenske trgovine za podpornike Zlate zore (opremljene z navijaškimi rekviziti, vojaško opremo, majicami Zlate zore in fotografijo srbskega »bojevnika« Arkana).

»Konec je. Me slišite, homiči?! Ja, le glej me, ti kurba!« je besno kričal oktobra 2012 v vojni za zaprtje gledališča Chyterio, v kateri je sodeloval tudi poslanec Jannis Lagos, in ženski, ki se ni strinjala z zaprtjem gledališča, grobo odsekal: »Odjebi domov!«

Največji preračunljivec stranke pa je Nikos Mihaloliakos, 56-letni glavni mož Zlate zore, ideološki voditelj. Leta aktivnega »uličenja« je začel takoj, ko se je pridružil nacionalistični stranki pri rosnih šestnajstih letih. Danes žanje, kar je sejal 40 let. Matematik, povezan z napadi na novinarje in imigrante, vsaj trikrat aretiran zaradi posedovanja orožja. Leta zaporniškega staža v 70. letih so mu omogočala, da se je seznanil s propadlimi vodji vojaške diktature in izpilil svojo ideologijo. Bil je poveljnik specialnih enot. Leta 1993 je sam ustanovil Ljudsko nacionalno gibanje – Zlata zora (člane se povezuje s sodelovanjem v balkanski vojni in z genocidom v Srebrenici.) Njegova žena Eleni Zarulia je edina poslanka Zlate zore.

Štirideset let aktivnega političnega, cestnega, kriminalnega, vojaškega delovanja se je Mihaloliakosu vsekakor obrestovalo.

Leta 2013 je vodja tretje največje stranke v Grčiji.

Poslanci Zlate zore brez kančka treme odigrajo svojo vlogo loverbojev, navijačev, plesalcev, glasbenikov, narodnih herojev ipd. So režiserji, scenaristi in igralci lastnega šova. Aplavz dobijo v obliki nenehne podpore.

Komunicirajo z ulico: brezposelnimi, mladimi, manj izobraženimi, glavne sovražnike so našli v imigrantih in starih političnih elitah. Njihov jezik je nasilje. Zajetna volilna podpora policije, poslanska imuniteta ter revščina, nasilje in vsesplošen obup grške ulice jim omogočajo, da pridobivajo moč. Pod ideologijo patriotizma poskušajo državo očistiti »nesnage«, kot pravi njihov politični slogan.

Netipičen videz in agresiven besedni zaklad za poslance, kriminalna preteklost, posedovanje orožja, agresija in nenehna promocija so značilnosti poslancev Zlate zore. Nedvomno svežina na ostarelem političnem grškem odru!

Politična stranka, ki to ni. Kriminalna združba posameznikov, ki to je.

Kletka je odprta

Mlad par sedi na kavi v pristaniškem mestu Patra. Dan je prijeten in sončen. Pogovor med njima je topel, zaljubljeno si strmita v oči in si prepletata prste. Moški je oblečen v črno majico, dobro grajen, desno roko mu krasijo tatuji. Ženska nosi kavbojke in belo majico. Pogovarjata se v angleščini.

Do njiju pristopi mlad Afričan, ki prodaja piratske devedeje. Fant ima morda 20 let. Paru ponudi nakup svojega blaga.

Prej mirna, idilična slika se v trenutku spremeni: moški vstane in se prelevi v besno pošast: »Odjebi, nesnaga! Kaj delaš tukaj?!« Suhljat mlad fant povesi glavo in odide do druge kavarne. »Kaj govoriš, Janis?« reče mlada tujka, ki toliko razume grško, da razume tudi besede svojega izvoljenca. »Nočemo teh izmečkov v naši državi. Ali so to ljudje!?« besen utemeljuje svoje dejanje. »Naj se vrnejo, od koder so prišli. Živali!«

Mlada ženska se upre zadnji izjavi: »Janis, tudi jaz sem tujka v tvoji državi, pa si se poročil z mano.« Janis še vedno besen pogleda v oči svoji izvoljenki. »Zate je drugače. Pri tebi naredimo izjemo,« skuša omehčati svoj bes. Ženska se rahlo nasmehne, zadovoljna z odgovorom, in spet srka kavo.

Janis je s Kefalonije, idiličnega Jonskega otoka, in je aktiven član Zlate zore tam. Je lastnik lokala, ki je odprt samo v poletnih mesecih: njegove stranke so večinoma tujci. V zimskem času dela v enem izmed sosednjih disko klubov kot varnostnik. Njegova bivša punca je tujka, dela s tujci, poročen je s tujko, dobro govori angleško. Njegovi otroci bodo morda govorili dva jezika. Negovalka njegovega ostarelega očeta je 35-letna Afričanka, ki zanj skrbi že pet let. Janis ima rad njeno kuho, ljubkovalno jo kliče »koukla mou« (moja punca).

Mladi Afričan, ki ga je Janis (ne prvič) verbalno napadel, zanj ne predstavlja nobene konkurence. Sam ni ulični prodajalec devedejev, obubožanega fanta osebno ne pozna. Kljub temu se je pridružil patriotski Zlati zori in poskuša v prostem času voditi kampanjo proti imigrantom. Ponosen je, da je član te stranke, in poskuša to vedno znova omeniti.

Grkov, poročenih s tujkami, ki imajo z njimi tudi otroke in so člani Zlate zore, sem med skoraj triletnim bivanjem spoznala ogromno. Nemalo sem bila vedno znova presenečena, da pripadnik takšne stranke, ki a priori zagovarja patriotski koncept čiste grške krvi in pripada ideologiji, ki se imenuje za nacionalistično in rasistično, gre v posteljo s tujko, se preživlja s turizmom (streže tujcem) in na koncu dneva še vedno meni, da so tujci, imigranti, krivi za slabo ekonomsko stanje Grčije.

Pri napadih na imigrante pogosto sodelujejo člani Zlate zore. Z včlanitvijo v to stranko se odpre polje zadovoljevanja najbolj perverznih potreb – legitimno postane verbalno in fizično obračunavanje z najšibkejšim členom družbe (imigranti, begunci, oropanimi dostojanstva); legitimni postanejo napadi na geje (Grke!) in na vse, ki ti hočejo preprečiti, da nadaljuješ zadovoljevanje te potrebe (anarhisti – obračunavanja med pripadniki Zlate zore in anarhističnimi skupinami so že tradicija); pripadniki levih strank (Siriza, Antarsija, KKE ipd.). Z včlanitvijo v stranko lahko pošast v sebi spustiš na plano, da se prosto pase po grških mestih in ulicah. Kletka je odprta.

Sedemnajstega januarja 2013, dva dni pred antifašističnimi demonstracijami v Atenah, so pripadniki Zlate zore do smrti zabodli Pakistanca Šehzada Lukmana. Petega Pakistanca, ki je umrl na grških ulicah. S skupino mladih aktivistov smo se odpravili v Atene na demonstracije. Pričakovala sem, da bo odziv zavoljo uboja mladega Pakistanca, ki je legalno živel v Grčiji in opravljal težka fizična dela za 20 evrov na dan, ogromen. Na demonstracijah nas je bilo veliko tujcev. Tam je bil tudi Šehzad Lukman, v krsti. Odziv medijev in grške javnosti je bil mlačen. Napadi so se nadaljevali, se nadaljujejo.

Zadovoljevanje lastnih frustracij na plečih nemočnih in šibkih imigrantov ter izmučenih beguncev je postalo del vsakdana. Zastrašujoči del grškega vsakdana. Ustrahovanju imigrantov sem bila priča v vseh delih Grčije, kjer sem živela. Odziv uradnih služb (policije) in javnosti pa komaj znaten.

Člani Zlate zore krepijo svoje mišice na tistih, ki so potisnjeni v bedo, revščino in obup. Frustracija ob identifikaciji z žrtvijo je verjetno prevelika. Zato bes in agresija, zato nož in pištole, zato mišice in kričanje.

»Milijon nas je!«

Sedemnajstega junija 2012, drugi krog grških parlamentarnih volitev. Ura je šest popoldne, na televiziji se začne objava volilnih izidov. S kolegom se sprehajam po majhnem grškem mestu Nidri, za katero je značilno, da v njem živi 40 odstotkov tujcev. Posebej močna je angleška skupnost, ki pomembno prispeva h gospodarskemu razvoju tega mesteca. Osemdeset odstotkov ljudi govori angleško, saj je turizem glavna panoga, s katero se lokalno prebivalstvo preživlja, mešani pari niso redkost.

»Dober večer, fantje,« nagovori moj sogovornik svoje sosede; ti ga kmalu opozorijo, da se je začela objava volilnih izidov. Tudi sama se pridruživa spremljanju rezultatov. »Malakas, malakas!« začne kmalu rohneti moj kolega. Brez besed sem, rezultati se zdijo neverjetni. Nočna mora. Zlata zora je na petem mestu in bo zanesljivo prišla v parlament. Izza sosednje mize se oglasi gospod Giorgos, pove, da je volil Zlato zoro, in opozori mojega kolega, naj preneha rohneti. »Ali poznate pomen svastike, gospod Giorgos?« mu moj spremljevalec postavi retorično vprašanje. »Kakšna svastika!? Zlata zora je edina stranka, ki ne bo kradla in ki bo poskrbela, da bo šlo dobro nam. Grkom.« Razplamti se izredno agresivno izmenjavanje mnenj in kmalu zapustiva lokal.

Še vedno menim, da večina volivcev, apatičnih do političnega stanja z željo, da čim bolj ignorirajo dejansko realnost, ne ve, kdo in kaj so člani Zlate zore. Tako mi je denimo zagotovil lokalni prodajalec usnjenih sandalov Adonis letos maja na Rodosu: »Punca, Zlata zora niso rasisti, kot se jim večkrat očita. Zlata Zora je stranka, ki bo poskrbela za nas, Grke. Tega ti ne moreš razumeti, ker nisi od tukaj.«

Ko mu povem o napadih in umorih imigrantov, je presenečen, ker tega ni nikoli slišal.

Velik del krivde nosijo grški mediji. Večkrat sem imela občutek, da tuji mediji pišejo več o Zlati zori kot domači. Lansko poletje so na primer časopise zapolnjevale fotografije Iliasa Kasidiarisa in Vule Papahristo (nesojene olimpijske troskokašice, ki zaradi rasističnega tvita ni mogla na poletne olimpijske igre v Londonu 2012) in ugibanja o tem, ali sta par. Za »uličenje« pripadnikov Zlate zore je manj zanimanja.

Volivci Zlate zore so Grki, ki sanjajo o rožnatih letih ekonomske stabilnosti pred letom 2008. Želijo si boljšega življenja, kot ga imajo zdaj, z upanjem, da bodo revščina, brezposelnost in obup izginili. »Zlato zoro sem volil zato, ker nam bodo pomagali, da se znebimo imigrantov. Zavoljo njih sem brezposeln,« mi pove še en Rodočan, ki je poročen in ima dva otroka s Čehinjo.

Podporniki Zlate zore so mladi, stari, večinoma manj izobraženi, brezposelni, apatični do politične scene. Če bi bile danes volitve, bi bilo takšnih volivcev skoraj milijon.

* * *

Grčija, julija 2013

Pojav Zlate zore je izredno kompleksen, povezan z legitimacijo nasilja, kriminalom in lažnimi obljubami o tem, da bo jutrišnji dan boljši. Pripadniki te stranke so nesramno izkoristili nevednost, naivnost in obubožanost grškega prebivalstva za kopičenje politične moči. Lovke nevarno segajo v policijo, vojsko, varnostne službe in navijaške skupine – vse komunicirajo z nasiljem.

Zlata zora je kriminalna združba posameznikov, ki se pod pretvezo patriotizma poskušajo obdržati na oblasti, ki se utaplja v socialni, ekonomski pa tudi moralni krizi. Zasluži si resno obravnavo predvsem sodišč, policije in verjetno tudi psihiatričnih ustanov. Je plod tega, kar nastane, ko politične elite dolga leta delajo predvsem zase, in ne za državljane.

Z Zlato zoro v političnem življenju bo prihodnost Grčije izredno nevarna in pogubna.