Tiskane izdaje
Na zadnjem Fashion Weeku Aquafresh v Kinu Šiška je njegova kolekcija Ujetost doživela izjemen odziv. Brezhibno ukrojene in izdelane kreacije; moda, arhitektura in kiparstvo hkrati. Devetindvajsetega aprila je v Stari elektrarni potekal modno-humanitarni dogodek Nekoč, nekje, na katerem je več trideset slovenskih oblikovalcev ustvarilo kreacije, navdihnjene z njegovim delom. Izkupiček je šel za Hišo hospica, v kateri trenutno živi.
»Zoran Garevski, modni oblikovalec makedonskega rodu, je v svojem prvem desetletju v naši prestolnici pustil precej močnejši avtorski pečat, kot ga večini uspe v svoji celotni karieri.
To je nenavaden pogovor, pogovor z ustvarjalcem, umetnikom, ki pravi, da je sprijaznjen s tem, da odhaja. Po takšnem stavku nimam več vprašanj. A če Zoran Garevski s svojimi besedami poskuša premakniti meje v naših glavah, sem za to lahko samo hvaležen prevodnik. Intervju je dal z jasnim namenom. Da kolikor je mogoče pripomore k destigmatizaciji bolezni in Hiše hospica.
Devetindvajsetega aprila, na njegov rojstni dan, je bil v Stari elektrarni modno-humanitarni dogodek/revija/dražba. Z Zoranom sva se pogovarjala dan pred dogodkom.
Preden sem stopila v Hišo hospica, na ulici Hradeckega številka 20, me je stisnilo v grlu. Zagledala sem ga na dvorišču, obkroženega z Natašo Peršuh in Alenko More, sedel je na vozičku, oblečen v črno, z nezmotljivim občutkom za lepo; ovit v črn šal. Njegov obraz je sijal od nekakšne miline, njegove oči so bile videti še svetlejše, skoraj turkizne barve, presvetljene.
Zoran Garevski žari. Žari na poseben način, čeprav je žarel vsakič, kadar sva se ujela po naključju in spila kavico v Delovem bifeju; on je prišel iz višjega nadstropja, kjer je delal za R Exclusive Rašica, jaz na premor z espresom med pisanjem enega od intervjujev.
Takrat sem ga prepoznala kot izjemno občutljivega, senzibilnega na vsak dražljaj, na vsak ton v glasu, na spremembo energije v prostoru, na obrazu sogovornika; na trenutke se mi je zdel, kot da je brez kože, kot da dražljaji prehajajo naravnost vanj, brez sita, brez rezerve. Človeku je vedno dal občutek, da v sebi začuti nekaj izjemnega, posebnega, ker je takšen tudi sam, ta občutek zna prebuditi v drugih.
Zdaj, na dvorišču pred Hišo hospica, ostaneva sama, za hip, ne za dolgo. Nikoli ni sam. Ves čas se k njemu zgrinjajo ljudje, ki ga imajo radi, ljudje, ki jim je pomagal postati to, kar so, mlade oblikovalke, ustvarjalci ... Ko sta odšli Alenka in Nataša, sta prišla fotograf Peter Movrin in oblikovalka Dajana Ljubičić ... K Zoranu vsak dan prihajajo »procesije ljubezni«, kot je rekla Manca Košir, ki ga je obiskala in mu prebrala Hafisovo pesem.
Jaz sem se sprijaznil s tem, da je moja bolezen smrtonosna, nenadoma reče, ko se usedem poleg njega. Stavek izreče mirno, skoraj nežno; kljub temu ostro zareže v deževno aprilsko dopoldne.
Kdaj ste se sprijaznili s tem?
Že na začetku. Zelo hitro sem ugotovil, da sem pripravljen oditi. Da je bilo moje življenje tako intenzivno in lepo, da sem doživel veliko več kot marsikdo doživi v osemdesetih letih. In jaz jih imam štirideset (pomolči).
In spoznal sem, da se smrti ne bojim.
Tega si ne znam predstavljati.
Smrti se ne bojim že dolgo. Od takrat, ko sem prvič doživel klinično smrt. In to je bila ena najlepših izkušenj v mojem življenju. Leta zatem sem vsakič, kadar je kdo omenil presežne besede, kot so lepo, božansko, čudovito, kot sinonim dobil podobe iz tistih sanj, ali pa, reciva, iz paralelne realnosti, ki se mi je takrat, med mojim odhodom, odvijala pred očmi. Prekinili so ga zdravniki. Ostal je edino strah pred bolečino. Pred fizično bolečino, z duševno sem pri sebi že opravil. Najhujša pa je bolečina, ki jo nehote prenesem drugim. Morda nisem najboljši človek na svetu, vem pa, da sem dober človek. Ne prenesem občutka, da bi kdo trpel zaradi mene. Torej ... ostal je strah pred bolečino mojih najbližjih. S tem se zdaj borim (nasmešek).
Kako?
Tako, da svojim najbližjim, svojim prijateljem poskušam razložiti, za kaj gre, kako to gre. Da jih ne zapuščam, ampak samo grem. Da je to stvar definicije. Vse je samo stvar definicije.
Ne dopuščate več možnosti, naj rečem – za čudež?
Lahko se zgodi čudež, zakaj ne. Čudež je že to, kako sem preživel ti dve leti. Koliko srečanj, koliko spoznanj. Koliko lepega.
Na dvorišče pripelje taksi, zaprejo se vrata, brnenje avtomobila, približuje se ženska postava. Zoran je s hrbtom obrnjen proti njej, ne more se obrniti, ne vidi je; a na njegovem obrazu zaznam, da je prepoznal korake. Ženska pride k njemu od zadaj, ga objame, poljubi. Čeprav je na njenem obrazu smehljaj, je hkrati na njem zarisano tako močno čustvo, ki ga je nemogoče pozabiti.
To je moja mama, pravi. Zdaj je ves čas tukaj, pri meni, se nasmehne. Ona nama bo skuhala kavo, pravo kavo.
Nisem si predstavljala, da je tu tako lepo, rečem lahkotno, ko z dvigalom pridemo na zgornji balkon hiše z belim baldahinom, odpira se pogled na drevesa, vznožje Golovca. Vsak stavek, ki je izrečen tukaj, ima vsaj dva pomena.
Ja, lepo je tu, pravi. V lončkih za rože, bele rože, ki so mu jih nasadili prijatelji. Bele gardenije, marjetice, zvončki, orhideje.
To je hiša, v kateri ti poskušajo ustvariti čim boljše razmere za življenje, preden odideš, pravi mirno. Kje sva ostala?
Pri bolečini.
Bolečina mojih najbližjih je zato tudi moja bolečina. Ker ne morem prenesti, da bi kogarkoli prizadel, sploh nekoga, ki ga imam rad.
Kaj se je v zadnjih tednih najbolj spremenilo v vašem odnosu z drugimi?
Pri ljudeh začneš prepoznavati druge stvari, druge vzorce, druge vrednote. To ne pomeni, da jih prej niso imeli. Le začneš jih prepoznavati. In tu je ogromna razlika.
Ko si v nekem novem psihofizičnem in emocionalnem stanju, določenih stvari ne znaš prepoznavati enako kot prej, začneš vzpostavljati nov sistem.
Ko ste pred letom in pol izvedeli za diagnozo, ste dobili še večjo potrebo po ustvarjanju, po izražanju, izpovedati se skozi kreacije?
Ja, dobiš to potrebo. In to zelo močno, da še kaj narediš, da nekaj daš, nekaj, kar čutiš in kar znaš. Ne vem, od kod je to prišlo. Morda je to zato, ker si emotivno odprt na čisto drugačen način, morda gre za to, da imaš končno malo več časa (nasmešek). Ali ker si postaviš druge prioritete. In se vprašaš, kaj je sreča zate. Ali je sreča dobra kolekcija ali je sreča nekaj, kar poskušaš narediti kot dobro kolekcijo, zato, da bodo vsi ploskali. Koga zadovoljuješ v določenem trenutku?
In kaj ste se odločili? Da boste tokrat zadovoljili predvsem sebe?
Sebe, da.
Globlje ko greš vase, bolj močno spregovoriš drugim. Skrivnost ustvarjanja, pravijo veliki.
Prevečkrat poskušamo stvari racionalizirati, poskušamo razmišljati, kaj ljudje pričakujejo od nas, zato da bi bili zadovoljni. Ne nazadnje smo modni oblikovalci, ustvarjamo za ljudi.
Potem pa zelo hitro začneš razmišljati, kaj pričakuješ od sebe, da bi bil zadovoljen. In ugotoviš, da tisto, kar zadovoljuje tebe, zadovoljuje tudi druge. Da si jih prej čisto napačno ocenil.
»V drugih evropskih državah je teden mode naslovna novica, pri nas ga komaj kdo omeni, razen revij v krogu Adrie media, ki organizira dogodek,« je za naš medij povedala Nataša Peršuh, s katero že leta z Young@Sqat podpirata izbrane nadarjene mlade oblikovalce.
Problem odnosa naših medijev do mode oziroma do ustvarjalnosti nasploh vidim v tem, da imajo na eni strani visoka merila v svetovnem smislu, na drugi strani pa se nihče ne zaveda, kako malo podpore je vloženo.
Vsi si upajo mojo revijo primerjati z, recimo, Lanvinom, za katerega dela skupina stotih ljudi kakšne pol leta, mi oblikovalci pa s tisočkrat manjšim budžetom.
Emil Rebek [modni urednik in stilist v Milanu] mi je nekoč rekel: kako si drzneš biti nezadovoljen s svojo modno revijo; če bi imel pri izvedbi takšno podporo, kot jo ima katerakoli tuja blagovna znamka, bi bila tvoja revija vsaj na istem nivoju, če ne desetkrat više. Kako pričakuješ, da boš sam, z nekaj šiviljami, s proračunom, ki ga veliki oblikovalci porabijo za par čevljev, naredil nekaj primerljivega?
Hočem reči: to, kar mi počnemo na tej modni sceni, je čisti čudež. Samo to.
Hkrati se zdi, da se je s krizo še povečal predsodek slovenske javnosti do mode – češ da je moda nekaj banalnega, »da je moda blond«, kot ste enkrat rekli.
Če bi slovenski oblikovalci od države dobili takšno podporo, kot so jo imeli belgijski oblikovalci, v zadnjem času jo imajo tudi ruski in južnokorejski, bi lahko ustvarili presežno vrednost. Pozabljamo, da je moda zunaj pomembna gospodarska panoga.
Kje je po vašem ključ, ki je konec devetdesetih obrnil usodo slovenskega modnega oblikovanja navzdol? Je res samo kriza, pojav nizkoproračunskih blagovnih znamk, majhnost tržišča, ignoranca politike in gospodarstva do mode kot gospodarske panoge?
Problem so slabi ekonomisti. Samo to lahko rečem. Ekonomisti, ki ne znajo brati. Ekonomisti, ki ne znajo brati – ničesar, kar ni povezano z ekonomijo. Nikoli ne bom pozabil, kaj je rekla nekdanja finančna direktorica, ko smo delali načrt za prihodnjo sezono. V načrtu sem jim predstavil tri ženske bluzice. Žal, je rekla, bluz pa ne; ker je naredila raziskavo, kot je rekla, in ugotovila, da se v zadnjih treh sezonah ni prodala niti ena ženska bluza. In potem sem ji rekel: Saj se ni mogla, v zadnjih treh kolekcijah nismo imeli niti ene.
Imela je prav. Po statistiki se bluze niso prodale.
Prav to hočem reči. Ne vedo in jih ne zanima. Samo številke. Zelo malo je ljudi, ki se zavedajo, kaj je modna industrija. Da je to gospodarska panoga, ki ima svoje zakonitosti. Isti ekonomist, ki je morda rešil tovarno, ki se ukvarja s proizvodnjo delov za traktorje, ni nujno sposoben rešiti tovarne modne industrije.
Veljate za enega »redkih velikih« ustvarjalcev, ki svoje znanje prenaša na mlajše generacije; ki je iskreno srečen, kadar »njegovi varovanci« doživljajo takšen odziv kot, recimo, na zadnjem tednu mode revija mladih pri Young@Squat (»Beri mi z ustnic«) ...
Nikoli nisem skrival tega, kar znam. Nekaj pa le znam (nasmešek). In dajem. Mislim, da sem veliko dajal in da še vedno veliko dajem za tiste, ki so sposobni in željni to sprejeti.
Vaša prijateljica je rekla, da jo na trenutke zelo boli ta »medijski pomp« okrog vašega odhajanja. Da sicer dobro ve, da ste se za to odločili iz humanega vzgiba, da bi pomagali Hiši hospica, a da si še vedno ne more pomagati, da je ne bi bolelo.
Vse moje najbližje to zelo boli, da. Predstavljam si, kako jim je, ko berejo te stvari. Tudi meni ni lahko. A tako sem se odločil. Ta »medijski pomp« se je začel nekako nehote. Ko sem izvedel za svojo bolezen, sem naredil razstavo, ki sem ji dal naslov Osebno.
Z razstavo, ki je bila lani na Metelkovi, ste posegli v tabu temo – živeti z boleznijo.
Tako. Tja sem postavil tri manekene, ki so imeli na trebuhu pritrjene vrečke za urin, urostome; da bi opozoril na to, da imamo nekateri ljudje urostomo in s tem živimo. Ljudje so bili šokirani, pretreseni, niso mogli skriti odpora. Pogosto vprašanje je bilo: Ali jaz, Zoran Garevski, sploh to potrebujem? Zakaj to potrebujem? Kdo to sploh potrebuje? Zame je bilo to šokantno.
Vašo intimno izkušnjo, ko ste na svoji koži začutili stigmo bolezni, ste hoteli posredovati, da bi vsaj malo pripomogli k detabuizaciji bolezni.
Ja. Pomislil sem, koliko ljudi v podobnem položaju, kot sem jaz, mora prikrivati svojo bolezen. Tudi sam sem si skreiral oblačila, ki naj bi zakrivala urostomo. Ne zaradi sebe. Jaz se je ne sramujem. Zato da ne bi motil drugih ljudi v kavarni. Hkrati sem se začel spraševati, zakaj je ta kos plastike, ki je med drugim zelo higienična stvar, v očeh drugih nekaj tako odbijajočega. Kadar smo se usedli na kavo, sem večkrat slišal: Joj, Zoran, vrečka se ti vidi, hitro jo pokrij! – Prav, saj bom (pomolči). Saj sem tudi sam vrečka, ne nazadnje.
Zavedel sem se, da z njo ne morem na morje, kamor sem si tako želel; če bi se z njo pojavil na plaži, bi se polovica ljudi v moji bližini preselila sto metrov proč.
In vendar ste si med prvo fazo bolezni izpolnili željo, da greste na morje.
Sem. In to ni bilo tako pogumno, kakor zveni zdaj. Šel sem na pusto plažo, večinoma z majico čez ...
Z razstavo sem hotel povedati, da smo tudi nekateri, ki imamo štirideset let, smo nasmejani, lepo oblečeni, sedimo v kavarni, pijemo kavo, se smejemo, nekateri ljudje celo mislijo, da smo zvezde, in živimo s posledico bolezni, z urostomo. In da to ni nič takega. Da je to samo pripomoček, tako kot umetni zob. To sem hotel povedati.
Zgodba te razstave je bila v bistvu zelo močna. Zelo hitro nikogar ni zanimala (nasmešek).
Zakaj sem se odločil, da začnem javno govoriti o bolezni, ste me vprašali. Preprosto: rekel sem si, če bo moj odnos do bolezni pomagal vsaj enemu bolniku ali svojcu, da bo lažje živel, sem naredil veliko. In ko sem po razstavi dal intervju, v katerem sem odprto govoril o svoji bolezni; se je v reviji pojavil s senzacionalističnim naslovom: Ne bom se pustil raku. To me je zabolelo.
Vas moti beseda rak?
V takšnem kontekstu se mi zdi nepotrebna. Lahko govorim o bolezni. Lahko govorim o karcinomu, o metastazah. Ne vem pa, zakaj bi govoril o raku. Zakaj? Zato, ker beseda rak na naslovnici prodaja časopise? Zato sem medijsko umolknil.
Nato sem ponovno zbolel. En teden pred svojo modno revijo (Aquafresh Fashion Week). Zgodilo se je dobesedno čez noč. Nisem več mogel na noge, privezan na invalidski voziček. Hotel sem jo odpovedati. Najprej me je začela prepričevati Dajana [Ljubičić, modna oblikovalka], moram reči, da je bila pri tem precej vztrajna (nasmešek), zatrjevala je, da to moram narediti, da mi bodo pri tem vsi pomagali. Ko so me začeli prepričevati še drugi, sem rekel: prav. Toda revijo bom popolnoma izčistil, zmanjšal kose, poenostavil, samo da gre lahko skozi. In Dajana, Nena [Florjančić], Alenka [More], Nataša [Peršuh], ki so mi pri tem najbolj pomagale, so to zelo dobro speljale.
Zdaj sem jim hvaležen, da so me prepričali.
Modni strokovnjaki v zvezi z vašimi kreacijami govorijo o umetnosti oblikovanja, o brezčasnih kosih, primerjajo vas z Lanvinom ...
Mislim, da do tega dneva ljudje na reviji niso vedeli, da sem spet v bolnišnici. Kakorkoli že. Ta revija je šla skozi. Sprašujem se, ali so ljudje, ki so vstali in s takim navdušenjem pozdravili mojo kolekcijo, vedeli, da sem ponovno zbolel ali ne. Mislim, da tega niso imeli kje izvedeti. Misliš, da so, Dajana?
Obrne se k prijateljici, ki mirno, neslišno, kot nevidni angel varuh, ves čas pogovora sedi na koncu mize.
Nekaj je bilo v zraku tisti večer, pravi ona. – Ja, pravi Zoran. Nekaj je bilo v zraku ...
Kar naenkrat se je začelo na veliko pisati o mojem stanju. Moje najbližje to seveda boli, tudi moti. In potem sem si rekel, če se je že sprožil ta plaz, lahko iz tega naredim nekaj dobrega. Za ljudi, ki delajo v tej hiši. Za ljudi, ki bivajo v tej hiši, v kateri trenutno živim tudi sam. Ko sem prišel sem in ugotovil, kako se ta hiša financira oziroma kako se ne financira, smo se vsi odločili, da naredimo modni dogodek, dražbo, iz katere naj bi šel celoten prihodek za Hišo hospica.
Kako ste se sploh odločili, da pridete v Hospic?
Moj zdravnik, doc. dr. Boštjan Šeruga, čudovit človek, mi je povedal, da je bolezen zelo napredovala, da bom ostal na vozičku ... Da so naredili vse, kar so lahko. Pet obsevanj ... In da moram domov. Takrat sem mu rekel: Kam domov? Zdaj živim pri bratu, ki živi v petem nadstropju brez dvigala. Imam najeto stanovanje, ki je v drugem nadstropju brez dvigala.
Lahko me sicer prinesejo v stanovanje, a to lahko pomeni, da nikoli več ne bom šel ven. Nato mi je predlagal Hišo hospica. Ker si tukaj pod stalnim medicinskim nadzorom, je lepo urejeno, prijetno, skratka: imajo vse, kar potrebujem kot pacient. In sem rekel: zakaj ne? Najprej je bil presenečen. Veliko ljudi, ki jim je to predlagal, je to zavrnilo.
Zato, ker je ne poznamo, ker nam že misel na takšno hišo prehoda zbuja nerazložljiv strah?
Verjetno. Ker je to preveč ... določno.
In prav zadnjič me je poklical moj zdravnik. Da je v bližini in da bi rad prišel na obisk. Da mu je žal, da me med procesom zdravljenja ni mogel bolj spoznati. Ko sva sedela prav tukaj in govorila, mi je rekel nenavadno stvar: Da je ponosen name, ker sem eden redkih, ki je na področju demistifikacije bolezni, tudi demistifikacije Hiše hospica, naredil tako veliko.
Poleg Mance Košir, ki tu dela tudi kot prostovoljka.
Gotovo, poleg Mance. Manca je čudovita. Res je ogromno naredila. Razlika je v tem, da ona ni nikoli živela tu. Jaz živim tukaj.
Ste začeli v zadnjem času bolj razmišljati o transcendenci, o Bogu?
Od nekdaj se zavedam, da obstaja nekaj več, nekaj skrivnostnega, čemur lahko rečemo energija, kakorkoli že.
To vas sprašujem zato, ker če nekdo reče, da se ne boji smrti ...
Strah pred smrtjo je stvar institucionalizacije religije. Institucija te pripelje do tega, da se bojiš smrti. Jaz se institucije ne bojim (pomolči). Ker je zlagana.
Omenili ste, da ste pri dvanajstih imeli izkušnjo, zaradi katere drugače sprejemate svoj odhod. Ste tudi zato videti tako pomirjeni z življenjem, s svetom, sami s sabo?
Kot sem rekel, je bilo to nekaj najlepšega na svetu, podobno kot pričevanja tistih, ki so doživeli klinično smrt. A ne bom šel v detajle. Nekaj naj ostane tudi samo moje (nasmešek). Ja, hvaležen sem za to izkušnjo, gotovo zaradi nje lažje sprejemam to, kar se dogaja. Hvaležen sem za vse ljudi, ki sem jih kdaj srečal v življenju. Za vse ljudi, ki prihajajo zdaj k meni, ker jih šele zdaj spoznavam na – kako naj rečem – pravi način.
Greste zdaj večkrat skozi osnovne postaje svojega življenja? Se bolj podrobno spomnite otroštva v Bitoli, omare svoje babice s kostimčki s kratkimi rokavi, ki so vas navdihnili za prvo kolekcijo?
(nasmešek) Vse bolj mi prihajajo v misli vonjave mojega otroštva. Ki jih nikoli več ne bom doživel. Niti ne vem, ali še obstajajo.
Vonjave po čem?
Po hrani (nasmešek). Po hrani, ki se ne kuha več, ki jo je kuhala moja babica. Po jezeru. Po milih in pralnih praških, ki smo jih imeli v otroštvu.
Medtem njegova mama prinese na mizo sveže skuhano kavo.
Za zdaj se bova zadovoljila z vonjem po kavi, tudi to je nekaj, reče z blagim nasmeškom.
Včeraj sem vas srečala v kavarni pri Križankah, obkroženega s prijatelji. Kako pridete na kavo v središče mesta?
S posebnim avtom, ki ga naročiš. Ni poceni, ampak saj ne grem vsak dan.
»Oblikovalci ustvarjamo sanje. In sanje so doma v Parizu,« ste nekoč rekli. Pariz, vaše obljubljeno mesto?
Ja, sploh Pariz tridesetih (nasmešek). Dekadenca. Kakšna osvobojenost domišljije in telesa ... Zelo navdihujoče obdobje. Včasih se sprašujem, ali mi je žal, da se nisem bolj potrudil, da bi ostal v Parizu, si tam zgradil kariero.
Zakaj?
Enostavno se je morala zgoditi. Že zato, da odkrijem, kaj vse imam. In da me ne zanima več, česa nimam.
Nekdo je zapisal: Kaj bi storili, če bi na koncu k vam prišli vaši talenti in bi vas vprašali, si res naredil vse, da bi nas izrazil? Imam občutek, da bi vi rekli – ja.
Ne vem. Ne vem niti, ali je res treba tako stoodstotno definirati, kaj smo naredili, česa nismo, zakaj nismo takrat sprejeli ponujene priložnosti, zakaj nismo takrat tega ... Mogoče sploh ni treba biti tako zahteven do sebe. Stvari, ki te mučijo, bodo prišle same, potrkale na vrata in ti rekle: tole bova morala še urediti.
Kaj vam je nazadnje potrkalo na vrata na tak način?
Moj odnos do lastnih kreacij. Začel sem se zavedati, kaj vse sem naredil, in da sem na to lahko ponosen (nasmešek).
Jutri je vaš rojstni dan. (Govorila sva dan pred modno-humanitarnim dogodkom Nekoč, nekje ...) Praznovali ga boste tako, da bodo na modni reviji/dobrodelni dražbi številni znani in vzhajajoči slovenski modni oblikovalci ustvarili kreacije, navdihnjene z vašimi kreacijami. Vse z namenom pomagati Hiši hospica.
Zelo sem bil ganjen, ko je v moje povabilo privolilo kar 34 slovenskih modnih oblikovalcev. Tu so oblikovalci, ki sem jih občudoval že od svojih začetkov v Sloveniji, kot sta recimo Marjeta Grošelj in Almira Sadar. Tu so oblikovalci, s katerimi sem sočasno začel graditi kariero, in tu so najmlajše generacije oblikovalcev ... Vsi so sprejeli moje povabilo, da v dobrodelne namene oblikujejo kreacije, ki jih je navdihnilo moje dosedanje delo. Nihče ni rekel ne.
Tako da bo to najverjetneje najlepše darilo za moj rojstni dan v mojem življenju.
»Včeraj se je zgodila zanimiva stvar,« nam je jutro po dogodku dejal Zoran Garevski. »Mnogi mladi ljudje so prvič izvedeli, da Hiša hospica ni samo prehod med bolnišnico in krematorijem. Izvedeli so tudi, da nekdo, ki jim morda predstavlja vzornika, sinonim za esteta; lahko sprejme življenje tu. Da to ni stvar, ki bi se je bilo treba bati ali se ji izogibati. To se mi zdi lepo. Bil je večer ljubezni in lepe energije, ne pa večer patetike in pomilovanja.«
* * *
»Fenomen Zorana Garevskega je v tem, da je človek, ki se je v vsej svoji kreativnosti neizmerno razdajal. Taki ljudje v tem poslu so redki. V tem prostoru je pustil izjemen pečat v oblikovanju lastne blagovne znamke; znamko Zoran Garevski je tako močno definiral, da je bilo včeraj prav fascinantno opazovati, kako je 34 slovenskih modnih oblikovalcev pravzaprav ustvarilo kreacije, ki so videti, kot bi jih podpisal on sam. Zoran Garevski je v slovenskem prostoru v globalnem smislu primerljiv z Diorjem, s Chanelom, ki pomenita prelomnico v zgodovini mode; in ostajajo večna inspiracija, na katerih lahko gradijo oblikovalci, ki prihajajo. Z gotovostjo lahko rečem, da je v modi dosegel največ, kar je sploh mogoče. Za vedno bo ostal navdih za vse, ki se ukvarjajo z modo,« je po dogodku Nekoč, nekje ... dejal Sašo Radović, kreativni direktor modnih dogodkov.
