Zoran Predin: »Če bi imel dva metra, ne bi bilo Praslovana.«

Priljubljeni glasbenik o novem rojstnem dnevu, aziatskih pegah, romski krvi, zaljubljenosti v košarko in o potovanjih ...

ned, 03.02.2013, 09:00
 Boris Dežulović, ki mi je napisal predgovor k hrvaški izdaji knjige Druga žena v haremu, svoj precej zabaven tekst začne prav z Rokom. O meni govori kot o očetu tistega tipa, ki dela spote za Rolling Stonese. Pove tudi to, kako brezsramno me je zajebaval zaradi uspeha mojega sina. Nekaj v stilu, da jaz, njegov ubogi prijatelj, že 35 let žvečim mikrofon, udarjam po kitari, pišem pesmi, izdajam plošče in s kombijem blodim po blatnih poteh ... in tako dalje, da ga ne citiram, medtem ko je moj sin šel v London na kavo in vmes naredil spot za novi hit Rolling Stonesov

 

Dvorni bar točno opoldne. Njegova podaljšana dnevna soba. Na mizi ob oknu lonček čaja. Ko spregovori, prostor in čas dobita drugo dimenzijo. Dobesedno. Zoran Predin govori počasi, nič novega. A njegova počasnost je varljiva. V dveh urah sva z nadzvočno hitrostjo prepotovala več kot pol sveta: Presleyjev Memphis, New Orleans, južno obalo Turčije, skočila na jug Francije, ki je navdihoval van Gogha, zašla v Kenijo, odkrivala keltske korenine na Irskem ... in se vrnila v Maribor, mesto, kjer se vse začne.

Od najinega zadnjega intervjuja pred desetimi leti se je precej spremenilo. To, da so njegovi lasje dobili »barvo srebra«, kot pravi v enem od zadnjih komadov. To, da je postal foter tipa, ki je naredil spot za Rolling Stonese. To, da je dobil prvo biografijo, ki jo je podpisal Tadej Golob. In to, da se je tik pred odločilnim posegom v svoje srce odločil, da bo določene koščke iz svojega življenja izpisal sam, s svojimi prepoznavnimi metaforami, s provokacijo, s humorjem. Zoran je z zbirko potopisnih zgodb Druga ženska iz harema pokazal še eno, recimo temu literarno plast.

Devetega februarja bo v Cankarjevem domu začel tradicionalno glasbeno potovanje, Koncert za zaljubljene, in ga nadaljeval po mestih nekdaj naše skupne države, kjer ga imajo, kot pravi, »še vedno« in »še malo bolj radi« kot doma.

Montpellier in pomokana roka na zadnjici natakarice, ubijalske zdravice v Gruziji, maša v čast Črni Sari na romskem festivalu v francoskem Camargueu, masaji, ki ti pridejo naproti s sklonjeno glavo, New Orelans pred Katrino, Amsterdam v nogometni evforiji Za vedno in ... Kdaj se človek odloči, da naredi rezime svojih spominov?

Ko čakaš na operacijo na srcu. (nasmešek) Takrat te zgrabi, da bi naredil nekakšno inventuro. Spomnil sem se tolikih zgodb, toliko potovanj, imel sem kar nekaj tekstov, ki so bili napisani neposredno po teh potovanjih ali turnejah. V nekem trenutku sem si rekel, nič, zbral jih bom, malo posodobil in dodal še nove zgodbe in vse skupaj izdal v žepni knjigi. To je bil gotovo produkt te negotovosti ... Pred operacijo. Za vsak primer. (nasmešek)

Ste, kadar ste se vrnili z določenega potovanja, recimo iz Dublina ali Sydneyja, čutili potrebo, da to zapišete, ne glede na to, ali bo to kje objavljeno ali ne?

Ne, približno tretjina tekstov je izšla v slovenskem časopisju in je bila narejena za časopisni prostor, ki ima svoje zakonitosti. Zdelo se mi je, da se bodo, če jih osvežim in prepletem z novimi zgodbami, brali še boljše.

V knjigi je Zoran, ki odkriva zibelko bluesa New Orleans, Zoran s Šukarji v ciganskem taboru, Zoran, ki pije zdravice v Gruziji, ni pa Zorana kot frontmena Lačnega Franza. Kako to?

(skomigne) Je pa zato v hrvaški izdaji. Tam sem dal ven dve poglavji in vstavil dve novi. Eno je zgodba o Lačnem Franzu.

Kdo je bil vaš prvi bralec?

Vlado Miheljak jo je prvi prebral in mi je v nekaj stavkih povedal, da je bilo to fajn prebrati. Še posebej, če si Štajerec. (smeh)

Večkrat ste rekli, če bi bil visok dva metra, ne bi bilo ne Lidije ne Praslovana.

Težko, ja. Če bi imel dva metra ... Ah, marička. (nasmešek) Res ne vem, ali sem bil v kaj bolj zaljubljen kot v košarko.

In zdaj, ko so vam jo doktorji prepovedali, ste morali narediti vsaj košarkarsko himno?

Tako. To je bila moja potreba. In zdi se mi, da mi je uspelo. Da sem spet povezal nepovezljive stvari. Triglav, kot simbol slovenstva, ritem srca in šport, košarko, ki je po svetovnem prvenstvu v Ljubljani leta 1970, ko je Jugoslavija premagala ZDA, doživela ekspanzijo tudi pri nas. Naslov komada je Rad imam košarko (V ritmu Triglava).

Za kakšen ritem gre?

Prav v tem je štos. Če primerjaš udarjanje srca, tup, tup, tup, z ritmom tapkanja žoge, tup, tup, tup (v ritmu udari z dlanjo ob mizo), gre za nekaj podobnega. Ritem. In potem mi je prišlo na misel, da je bitje srca, kot ga nariše aparat za EKG, na zaslonu videti kot špičaste krivulje, ki spominjajo na Triglav. Bitje srca se kaže kot množica majhnih Triglavov. V uradnem videu, ki nastaja, bomo najprej zagledali mlado mamo v čakalnici, potem bodo trije visoki zdravniki s stetoskopom poslušali srce osemletnega fantiča, medtem se bodo na ekranu pokazali triglavi bitja njegovega srca. Ko si bodo sneli masko, bomo prepoznali znane košarkarske obraze. Fanta bodo odpeljali k mami v čakalnico in rekli: »Mama, vse je v redu. Fant ima košarkarsko srce.« In takrat se bo začela glasba. Tam bo tudi košarkarski pozdrav, ki sem si ga zamislil ... Skromno trdim, da je to eden najlepših navijaških pozdravov, kar sem jih kdaj videl. (nasmešek)

Kdo bo naredil video, Rok Predin?

Ne. Goran Vojnović je napisal scenarij. Režiral pa bo Slobodan Maksimović.

Pravzaprav je zdaj bolj primeren čas, da govoriva o smučanju.

Res je. Tina je velika frajerka. Kapo dol. Jaz sem pač take sorte, da kadarkoli zaslišim našo himno, se mi zasolzijo oči, otroci se mi režijo. Ampak si ne morem pomagat.

Kaj vas tako gane? Prešernov »tekst« ali melodija? Najbrž mora biti nekaj med Predinom in himno, če ste leta 1987 z Lačnim Franzom naredili priredbo Zdravljice.

Ah, pa ne greva zdaj v to smer ... (nasmešek) Bolj gre za trenutek. Vzhičenost. Vsakič se vživim v vlogo tistega, ki sprejema to medaljo.

Enkrat ste rekli, da ste bolj kot za solze talentirani za to, kako v ljudeh vzbuditi smeh. V knjigi Druga žena v haremu ste s presenetljivimi metaforami spretno opisali situacije, ki se zdijo neopisljive. Recimo zgodba o srečanju z angleško kraljico ali zgodba o osi sta pravi literarni poslastici ...

Aha, mislite na zgodbo o srečanju ose z mojim levim testisom. Ta se je ljudem zdela precej zabavna, ja. To je način, kako sploh preživiš. Da v najbolj črnih stvareh poiščeš humor.

Tako kot to znajo Sarajevčani. Zgodba o nastopu Lačnega Franza v Sarajevu leta 1996 je tiste vrste, ki bralca pusti brez besed. S cmokom v grlu.

To je težko opisati. Bilo je nekaj mesecev po podpisu daytonskega sporazuma, Miro Purivatra, zdajšnji direktor Sarjevskega filmskega festivala, nas je povabil, da bi z Lačnim Franzom igrali na Akademiji scenskih umetnosti. Eden prvih koncertov po vojni. Sploh nismo vedeli, kam gremo. In ko prideš v mesto, med ljudi, ki so štiri leta živeli življenje kot žive tarče ostrostrelcev, brez hrane, elektrike, vode, kurjave, ti pa prihajaš iz nekega udobja, skoraj telenovele, rahlo zdolgočasen od nekih vsakodnevnosti, je to ... strašen šok. Ker ne veš, kaj jim sploh lahko rečeš. Ko sem prišel domov, dolgo nisem mogel nič povedati. Vsaka beseda je zvenela banalno.

Ste takrat napisali »svojo Azro«?

Že prej. A takrat se je zaokrožila. Povej mi, kaj sanjaš, preden zaspiš? In ljudje tam so sanjali samo o najbolj preprostih, vsakodnevnih stvareh. To, kar je za nas živi dolgčas, so bile njihove sanje. Da bi spet imeli vsakodnevnost. Da bi imeli običajno jutro, običajen dan.

Zanimivo, da na spletu najdeš več intervjujev z Zoranom Predinom v hrvaščini ali srbščini kot v slovenščini. Ste eden redkih, ki ostaja na tem nekoč skupnem prostoru.

Lahko se pohvalim, da imam vsako leto vsaj deset koncertov v večjih in glavnih mestih nekdanje Jugoslavije. Mesta, polepljena s plakati, polne dvorane, gostujem v radijskih in TV-oddajah. Lepo. Iz Ljubljane gremo v Srbijo, 14. februarja smo v Beogradu, teden kasneje v Splitu, za dan žena v Zagrebu. Lahko se pohvalim, da sem od osemdesetih let na glasbenem področju nekdanje Jugoslavije obdržal svoje občinstvo in da redno nastopam tam. Tam me imajo drugače radi kot doma. Verjetno res velja, da doma ni nihče prerok. Šele ko se dokažeš drugje, te začnejo doma gledati z drugačnimi očmi.

Stavek, ki ga je nedavno na teh straneh izrekel vaš sin.

(nasmešek) Boris Dežulović, ki mi je napisal predgovor k hrvaški izdaji knjige Druga žena v haremu, svoj precej zabaven tekst začne prav z Rokom. O meni govori kot o očetu tistega tipa, ki dela spote za Rolling Stonese. Pove tudi to, kako brezsramno me je zajebaval zaradi uspeha mojega sina. Nekaj v stilu, da jaz, njegov ubogi prijatelj, že 35 let žvečim mikrofon, udarjam po kitari, pišem pesmi, izdajam plošče in s kombijem blodim po blatnih poteh ... in tako dalje, da ga ne citiram, medtem ko je moj sin šel v London na kavo in vmes naredil spot za novi hit Rolling Stonesov. (se smeje) Duhovito, v njegovem stilu.

Knjiga, ki ste jo izdali v lastni založbi Artbiro, ki jo imata z ženo, bo torej nekaj mesecev po slovenskem izidu izšla še v hrvaškem, srbskem in makedonskem prevodu. To še za uveljavljenega slovenskega pisatelja ni nekaj samoumevnega.

Ravno zadnjič so me beograjski prijatelji zafrkavali, češ, a tako Zoran, ti si torej zdaj pisatelj. In to prevajani pisatelj.

Ob pisanju nisem imel nobenih literarnih pretenzij, sem bil pa zelo vesel komplimentov, češ da znam pisati, če hočem. Če bom kdaj res še kaj napisal, bom napisal samo tako, kot znam pisati. Če hočem. (nasmešek)

In boste?

V bistvu so ti potopis in dnevniki polni nekih takih malih embriev, iz katerih bi lahko nastale prave kratke zgodbe, če bi imel več časa, volje in več samozavesti. Zanimivo, da sva v skoraj istem času z Barbaro v samozaložbi izdala vsak svojo knjigo, Barbara mladinsko In smo šli, ki jo je prej izdala kot e-book v Angliji in ima na spletu odlične odzive. Kdo ve, morda se spreminjamo v pisateljsko družino (nasmešek).

Še enkrat, kam vas vleče vaše prenovljeno srce? Kako drugače čutite svet?

Taka stvar te postavi v primarno pozicijo. Ker veš, da se pri teh posegih stvari lahko obrnejo tudi drugače. Kot pater familias se moraš miselno urediti in pripraviti na vse možnosti. Ko je to za tabo, pa začutiš primarno veselje, da se ti je življenje podaljšalo še za nekaj časa. In takoj naslednje vprašanje je, kaj boš zdaj naredil z njim. Torej, najbrž ne boš ponavljal starih napak.

Kaj to pomeni? Veliko se je spilo v tej knjigi ...

(nasmešek) Veliko se je spilo, ja. Ampak najbolj ključno je to, da ugotoviš, da največja težava ni osnovna rehabilitacija, ampak to, da si moraš v glavi urediti odnos do stresa. Stres podcenjujemo. To je sicer zelo popularna beseda, a v resnici se ne zavedamo, kako zelo je škodljiv. Zame je še posebej nevaren, ker zelo osebno jemljem vse poraze, vsa razočaranja, kritike na moj račun, vse neuresničene načrte ... To, da narediš nekaj dobrega in je to potem spregledano. Jaz sem se zaradi vseh teh stvari zelo sekiral. Zdaj se več ne. To spoznanje na moj rojstni dan je bilo najbolj dragoceno. Zdaj imam dva. Eden je 16. junija, drugi 8. septembra.

In zdaj ne vem, kaj sem po horoskopu.

Devica.

O, marička. (smeh) Z novim rojstvom sem postal devica ... Dober naslov za nov komad. Device so marketinško še vedno višje kot nedevice, se mi zdi. Čeprav je beseda marketing postala tudi slabšalna, je zato imela v devetdesetih že skoraj svetniški sij. Nekaj drugega sem hotel povedati.

Govorila sva o srcu. Ste namesto ambasadorja užitka zdaj postali ambasador ljubezni?

No, ljubezen jemljem na svoj način. Tudi zato sem koncertom dal naziv Koncerti za zaljubljene. Ljubezen vidim kot stanje zavesti, ki te sili k ustvarjalnosti, k ustvarjanju lastnega mnenja, ki te v osnovi sili v aktivnost. Zaljubljeni ljudje smo aktivni, ne pasivni.

Mislite na zaljubljenost v ta trenutek, v ta čaj, v pogled na zasneženo ulico skozi okno ...?

Tudi to, seveda. Zaljubljeni ljudje se zavedamo trenutka, ali si vsaj prizadevamo, da bi ga videli. Ljudje so zaljubljeni v različne stvari. V potovanja, jezike, glasbo, avtomobile, znamke, šport …

V kaj ste trenutno vi? Odgovor »Barbara« ne velja.

Midva sva pač imela srečo, da sva se srečala kot na filmu. (nasmešek) Ampak prej sva morala skupaj posneti kar nekaj filmov, da se je zgodilo. Prvič sva se srečala v filmu Kormoran, ki ga je napisal Boris Cavazza, jaz sem takrat delal glasbo za film, Barbara je imela glavno žensko vlogo.

Je res, da je med pisanjem scenarija Boris mislil na Zorana Predina v glavni vlogi?

Glavni lik je bil Zoran, ja. In res mi je rekel, da ga je napisal zame. A k sreči sem bil dovolj samokritičen, da nisem privolil, da bi ga igral, ker nimam pojma o igri. Igor Samobor je naredil odlično vlogo. Sem bil pa dovolj srečen, da sem lahko delal glasbo za film. Barbara je potem v Nišu dobila nagrado za najboljšo jugoslovansko mlado igralko. Ampak čudno, midva se takrat nisva zaljubila. To se je zgodilo kasneje, na drugem filmu, pravzaprav na snemanju serije Zgodbe iz medenega cvetličnjaka Boža Šprajca. Tam sem nastopil kot hipi s kitaro, ki je nekje ob potoku na Gorenjskem igral podoknico nosečnici, ki se je smejala z okenske police. Trebuh je bil iz pene. In to je bila Barbara. Takrat je preskočila ta iskra, kot pravijo. In še kar ne neha.

Zdaj sem povedal celo zgodbo, ne vem pa, če sem odgovoril na vprašanje. V kaj sem zaljubljen, ste me vprašali? Veliko jih je, zaljubljenosti, cel kup ... Literatura, prav zdaj sem v obdobju, ko ponovno prebiram romane, ki sem jih bral ...

Na primer?

Marquezov roman Sto let samote sem prebral zdaj že morda tretjič. In moram reči, da ostaja isti občutek. Oziroma se nadgradi. So knjige, ki to imajo.

In tiste, ki tega nimajo, kot večinoma gimnazijske fascinacije. Ko jih prebereš kasneje, ne veš, zakaj so te tako zaznamovale, v njih ne najdeš več tistega naboja kot takrat. To se mi je zgodilo recimo z Bukowskim, ki je bil takrat kult.

In s Henryjem Millerjem? Tudi njega ste menda veliko brali kot najstnik.

Miller je druga zgodba. Še vedno je večplasten, posebej njegov Rakov povratnik, v katerem je tisti Pariz, ki sem ga iskal vsakič, ko sem šel tja. In spoznal, da Millerjevega Pariza ne morem priklicati drugače kot z njegovo knjigo, sem si pa zato ustvaril svoj Pariz. Pariz je tudi eno od mest, kjer bi lahko enkrat živel. (pomolči, odpije požirek čaja)

To so moje ljubezni. Pa košarka, absolutno.

Kaj se je zgodilo od takrat, ko ste se na teveju v Pop godbi z očali za varjenje po vseh štirih plazili po odru in vpili: Požrite me, če me lahko ...?

Kaj se je zgodilo vmes? Celo življenje.

Ne vmes. Kaj se je zgodilo s tistim Zoranom? Kje je?

Še vedno je tukaj. Je pa res, da je v meni več Zoranov. Eden je rokerski Zoran, drugi je trubadur, pa dežurni navihanec, pa tisti, ki dela vsaj na treh tirih, kot pravkar s tremi zasedbami za prihajajoči koncert v Cankarjevem domu.

Kje ste našli besedo tiri? Tako utirjeno zveni.

Ok, pa reciva trije vlaki. To zveni bolj romantično, ne? Ali oblaki, s katerimi se vozim sem in tja. Eden je kantavtorski, na katerem sedim sam s kitaro ali ob klavirski spremljavi Matije Dedića. Rokerski je oblak s skupino CoverLover. Imamo skupni program, v katerem so po svoje predelali moje pesmi, ki so si jih sami izbrali. In zvenijo super, z njimi uživam sto na uro, odlični glasbeniki, krasno izgledajo. Tretji oblak je Gypsy Swing, ki sem ga nadgradil v tako imenovano Svetovno glasbo z novim triom, jaz jim ljubkovalno pravim Triglav. Kitarist Robert Pikl je najvišji, torej Vrh, Janez Dovč je s svojo harmoniko Severna stena in Goran Krmac s tubo Južna stena Triglava.

Večkrat ste omenili, da ne marate, ko vas sprašujejo, kako je nastal določen komad. Pa vendar se zdi, da Kosa boje srebra skriva posebno zgodbo.

Vidite, ta komad je nastal v sanjah. Še nikoli se mi ni zgodilo kaj takega. Sanjal sem Margito Stefanović, klaviaturistko Ekatarine Velike. Ona je v tej skupini umrla zadnja. V sanjah sem jo srečal v množici, se ji nasmejal, a je šla kar mimo mene, kot da me ni. In ko sem se ozrl, sem ugotovil, zakaj me ni spoznala. Ker sem vmes osivel, ona pa je ostala črnolasa, mlada, lepa. Potem sem se spomnil njihovega hita Oči boje meda in te sanje spravil v komad, ki sem mu dal naslov Kosa boje srebra.

Kako to, da se avtor po 35 letih kariere odloči, da bo z Matijo Dedićem naredil priredbe najbolj kultnih jugoslovanskih balad in zapel Maglo, Ti si mi u krvi ...?

Stara ideja, ki sem jo kuhal dvajset let. Ko sem mojim povedal, česa se nameravam lotiti, so mi rekli, da sem nor. Da je to čisti samomor. Pa sem rekel, da ne, naj počakajo. Popolnoma jasno je, da pesmi Galeb i ja nihče ne zapoje tako kot Oliver Dragojević, Magle niti slučajno nihče ne zapoje kot Josipa Lisac, podobno je s Ti si mi u krvi, ki jo poje Zdravko Čolić, in z Jesen u meni v izvedbi Akija Rahimovskega ... Ravno to me je vznemirilo. Težko se ustrašim, če pa se že, me to še bolj zanima. In vedel sem, da imam prav. Vsi, ki sem jih zdaj omenil, so me poklicali in mi rekli, da jim je všeč moja verzija pesmi. Tekmovati z njimi v aranžmaju in njihovi legi bi res bil samomor. Zato sem jih prearanžiral in besedila so priplavala ven še bolj kot prej.

Med vsemi »oblaki«, ki ste jih našteli, kaj se je zgodilo z vašo cigansko dušo? Saj ste bili pred zborom Šukarjev menda krščeni za Nenada, in to z botrom Magnificom ...

To je nekako ... Spremenil sem se. Nimam več možnosti, da bi lahko poslušal samo svoje strasti.

Ste jih prej vedno poslušali?

Seveda sem jih.

Ker se mi velikokrat zdi, da ste bolj kot poslušalec krotitelj svojih strasti. Na koncertih ste moderator, kretničar, ves čas pod nadzorom, tudi takrat, ko delujete najbolj sproščeni.

Ah ne, še vedno je v mojih napovedih vsaj sedemdeset odstotkov improvizacije. A takrat, v teh, naj jim rečem ciganskih časih, so se res dogajale stvari, ki so bile popolnoma brez nadzora. Ravno zadnjič, ko sva se z Vladom Kreslinom naključno srečala na Dolenjskem, se je spomnil, kako sva pred mnogimi leti v Izoli razbijala kozarce ... tako z rokama po kozarcu (dvigne obe roki in udari po mizi kot romski kralj). Spomnil se je, da nisem imel dovolj denarja za vse šive, ki bi jih bilo treba zašiti tukaj na levi roki (si ogleduje levo dlan). Imam kar precej porezane prste od teh zadev.

So bili krivi Zbiralci perja in Bekim Fehmiu?

Bolj film Cigani letijo v nebo. Zdelo se nam je strašno frajersko v navalu strasti, muzike, z obema dlanema treščiti po kozarcu, da se od udarca zdrobi na mizi ... No, danes se pač zgrozim ob tem prizoru. Lahko bi si porezal kite, lahko ne bi mogel več igrati kitare. V žepu sem imel samo za dva šiva, moral bi jih dobiti šest. Doktor se me je usmilil in mi naredil dva križna šiva. Takrat so časi dopuščali življenje po strastnih vzgibih. In so minili.

So ti časi minili za vas ali kar tako?

Oboje. Nekatere stvari se ne ponavljajo. In prav je tako. Jaz bi bil danes videti precej bedast in neodgovoren, če bi v kakšni gostilni z rokama tolkel po kozarcih, ne?

Vaš sin Rok, recimo, ne glede na to, kako vam je podoben, najbrž ni tako razbijal kozarcev.

Najbrž imajo generacije za nami druge strasti, s katerimi se soočajo. Zanimivo, da smo takrat pod vplivom tega filma Cigani letijo v nebo Boris Cavazza, Vlado Kreslin in jaz naredili bend.

Vse nas je združila ta, naj rečem, ciganska kri. Delaj to, kar tisti hip zahteva kri. Muzicirali smo največ kar pri Borisu doma, razbili smo nekaj kozarcev, njegova žena Mojca je oboževala to muziko, tudi lepo je pela, naredili smo program, a nikoli ni nič resnega nastalo iz tega, razen tega, da smo postali res dobri prijatelji. In ostalo je nekaj fotografij. Jaz imam na sebi mornarski plašč, Vlado ima lase, Boris še ni siv.

Zanimivo, v zadnji številki Gee ste reportažo o Istanbulu začeli s trenutkom, ko vam je pediater med pregledom vašega sina nepričakovano razkril vaše daljne korenine. Ki niso romske.

Neverjetno, Črt je kmalu po rojstvu dobil take modrice na hrbtu in ritki. Kot bi nama padel z mize med previjanjem. Vsa panična sva šla k zdravniku. »To so tako imenovane aziatske pege. Nič hudega. Čez čas bodo same izginile,« je izjavil pediater. »Imate kakšne prednike iz Azije?« Z Barbaro sva se spogledala. Potem sem se spomnil, da mi je profesor zgodovine davno nazaj pojasnil priimek očetovih prednikov, ki se je glasil Predik aga, kar pomeni prvi aga, poveljnik janičarske vojske. To, da sem po mami na četrt Srb, je še razumljivo in sprejemljivo, da imam pa po očetovih prednikih še malo turške krvi, je bilo pa precej nepričakovano odkritje. Očitno so moji geni s priimkom mojih pradedov prijahali iz Turčije, na Dravskem polju spoznali čare štajerske punce in me čez nekaj stoletij s pomočjo pediatra razkrinkali kot štajersko-balkanskega aziata iz Maribora.

Moja počasnost, temnejša polt in včasih vranje črni lasje so dobili novo razlago. Zelo verjetno me je tudi zato Istanbul popolnoma prevzel in očaral.

Mimogrede, kje je zdaj vaša usnjena jakna iz obdobja Lačnega Franza?

Moja jakna je v omari, ob posebnih priložnostih si jo nadenem kot slovesno oblačilo.

In zdaj jo spet lahko zapnete?

Zdaj jo spet lahko zapnem, ja. Zdaj sem se malo obtesal. Z veseljem jo bom nosil na letošnjih koncertih s skupino CoverLover.

Vedno kadar poslušaš poete, pisatelje, slikarje, je najbolj vznemirljivo, iz kakšnega trenutka se rodi pesem, ki potem postane tako vsemogočna kot recimo Praslovan. V vaši biografiji Tadeja Goloba je ta trenutek precej nepompozen.

Ja, nastal je v noči, ko sem pazil na računalnike na mariborskem Vekšu. Zato ker je nekdo tja vlomil, so najeli dva študenta, da bedita in pazita na računalnike. Takšni starinski veliki računalniki so bili, v velikem klimatiziranem prostoru. Ker mi je bilo dolgčas, sem s seboj nosil kitaro. Praslovan je prišel ven v petnajstih minutah. V popolnoma netipičnem okolju. Tudi o tem piše Boris Dežulović v predgovoru k hrvaški izdaji knjige. Da so okolje, moj način življenja in način oblačenja v neskladju z vsebinami mojih komadov. Kontrasti so pač nekaj, kar me vznemirja od nekdaj.

Ste poslušali Tomija Megliča in njegovo interpretacijo Praslovana na otvoritvi EPK?

Sem. V redu je bilo.

Verjamem, da se včasih dotakneš nekega drugega sveta ne popolnoma po svoji zaslugi. Da se spraviš v neko stanje, ko so komunikacijske poti odprte in ti iz druge dimenzije, druge razsežnosti, prileti v glavo en tak Praslovan.

Najbolj žalostno pri tej pesmi je, da se je uresničila do zadnje dlake. Kar je grozljivo.

Ste do zdaj razvili mehanizme, kako priklicati navdih? Nekako tako kot igralec, ki mora razviti orodja, s katerimi se spravlja v določena čustvena stanja?

Ne, jaz sem v takem stanju 24 ur na dan. (nasmešek) Zdaj sem se recimo naučil sprejemati tudi besede, ki sem se jih najbolj bal, ker so se mi zdele ali preveč klišejske ali preveč banalne ... Zadnjič sem z Rokom klepetal po skypu in mi je omenil, da mu njegova Sara peče saher torto. In sem mu rekel, vau, ti nekaj dobrega počneš. In pravi Rok: I must be doing something right, to bi bil lahko dober komad. To je ta talent, Rok ga ima, v vsakodnevni situaciji je prepoznal štof za dober refren.

Za to gre. In zaman se poskušaš z igralskimi tehnikami spraviti v stanje ustvarjalnosti. Verjetno se da spraviti v stanje polustvarjalnosti, se pravi, da igralec pove napisane besede s čustvi, ki se od njega pričakujejo v določeni situaciji. A tehnike, s katero se spraviti v ustvarjalnost, ni. Če tega nimaš v sebi, če tega ne znaš zbezati ven, ti ne pomaga nobena tehnika. Res je, da pomaga, če veliko bereš, ker so tvoje asociacije hitrejše, bogatejše ..., a v resnici ti to ne pomaga pri prepoznavanju štofa za dober tekst. To se zgodi ali ne.

Povezane novice

Mary Coughlan, irska Billie Holiday
2. december ob 15:00
Slavna zaradi glasbe, ki se razteza od bluesa, jazza in šansona, kot zaradi divjega življenja in škandalov.
Prijavi sovražni govor