Tiskane izdaje
Ob Mandelovem pogrebu si bo javnost kot velik škandal zapomnila znameniti »selfie« – slikanje samega sebe z mobilnim telefonom, ki si ga je privoščil ameriški predsednik Obama, ko je poskušal ovekovečiti prešerno obnašanje v družbi danske premierke in britanskega premiera.
Nekateri Slovenci pa so si najbrž ogledali tudi filmček, ki ga je javnosti posredoval urad predsednika Pahorja, ko je po pogrebu obiskal Soweto, kjer je pred dolgoletno zaporno kaznijo živel Mandela. V filmu vidimo Pahorja, oblečenega v belo srajco z zavihanimi rokami, kako se povzpne na provizoričen oder pred Mandelovo hišo in nagovori zbrano množico. Podoba srajce z zavihanimi rokavi močno spominja na podobo, ki jo radi razkazujejo ameriški predsedniški kandidati v predvolilnih kampanjah, ko poskušajo volivcem pokazati ljudskost in nekakšno simbolno pripravljenost za trdo delo.
Pahor je vihanje rokavov v nedavni volilni kampanji vzel zelo resno, dobesedno pa tudi delovno vnemo. Ne vemo pa, ali je v Sowetu zagrabil za kramp in lopato. V kratkem filmu vidimo le, kako ga lokalni spremljevalec predstavi zbrani množici kot slovenskega predsednika in kako ljudje nekaj vriskajo v pozdrav. Potem ko Pahor spregovori nekaj besed, kako so lahko ponosni na Mandelo, se obrne k otrokom in jim reče: »V življenju ni nič samoumevnega. Morate se boriti po idejah očeta Madibe in narediti zase najboljše. Pojdimo skupaj. Za boljšo prihodnost.«
Obamov »selfie« in video Pahorjevega govora pred Mandelovo hišo sta samo delčka mozaika podobe sodobnih politikov, ki je v svojem bistvu izrazito narcistična. Francoski psihoanalitik Michel Schneider v novi knjigi Miroirs des princes (Ogledala princev) pokaže, kako sodobni politiki uporabljajo kot svoja ogledala medije in javno mnenje ter upajo, da bo podoba, ki jo oblikujejo, čim bolj privlačna in občudovana. Inflacija informacij o zasebnem življenju politikov, medijsko prikazovanje njihovih športnih teles in utrinkov iz vsakdanjega življenja niso namenjeni drugemu, kot da prikrijejo dejstvo, da se za serijo podob in odsevov v ogledalih skriva predvsem popolno pomanjkanje političnih idej.
Oblikovanje lepih podob ima seveda še eno nalogo: prekrije dejstvo, da ljudi na oblasti danes zanima predvsem ohranjanje osebnih interesov in monopolov skupine, ki ji pripada. To velja tako za stranke na levem kot na desnem političnem polu.
Največji mojstri oblikovanja fascinantnih političnih podob so v ZDA, kjer se obe veliki stranki že pospešeno pripravljata na volitve, ki bodo šele čez dve leti in pol. Ker se trenutno skoraj polovica volivcev izreka za neopredeljene, se vladajoči stranki še kako borita, da izbereta najprivlačnejšega kandidata, ki bi stranko lahko povedel k zmagi.
Pričakovati je, da se bo na strani demokratov v boj za predsedniški položaj podala Hillary Clinton. Ugibanja o njeni kampanji se v rumenem tisku vrtijo okoli vprašanja, ali bi bilo zanjo dobro, da si pred kampanjo malo zgladi gube, morda malo shujša in postane nasploh privlačnejša za mlajše volivce. Resni mediji pa ugibajo, koliko denarja ji bo uspelo zbrati za kampanjo in, predvsem, kdo vse je del njenega kroga zaupnikov. New York Times je nedavno naredil natančno analizo krogov ljudi okoli Hillary, krogov, ki so okoli Billa, in tudi krogov, ki so okoli vse bolj pomembne hčere Chelsee. Ob analizi, kdo vse prišepetava Hillary in seveda kdo bo imel največ koristi, če bo izvoljena, nikjer ni bilo omenjeno, kakšne ideje bi Hillary sploh zagovarjala, če bi se podala v boj za predsedniški stolček.
Tudi iz drugih medijskih zapisov ni mogoče izvedeti, kaj bi Hillary sploh želela spremeniti kot predsednica. Veliko pa lahko izvemo, kako Hillary in Bill delujeta – da na leto pošljeta na tisoče ročno napisanih čestitk ali zahvalnih pisem; da imata kroge ljudi, ki so jima popolnoma predani in bi zanju naredili vse; da si zapomnita ogromno osebnih informacij ljudi okoli sebe (od imen njihovih otrok do imen hišnih ljubljenčkov itd.) in kako redko pozabita čestitati komu za rojstni dan. Izvemo seveda tudi, da imata črno knjigo ljudi, ki so se jima kakorkoli zamerili, in da odpadnikom ne odpuščata.
No, če se demokrati tako zelo ukvarjajo z vprašanjem, kako bi bili najbolj ljubljeni in kako bi kaznovali tiste, ki jih ne ljubijo dovolj, so jih v revanšizmu trenutno prehiteli republikanci. Med najresnejšimi kandidati za naslednje volitve je na republikanski strani zadnje leto veljal guverner New Jerseyja Chris Christie, ki je zaslovel po orkanu Sandy, ko je svoji državi priskrbel veliko denarja za pomoč prizadetih območij in se je hkrati izkazal kot človek, ki je zmožen preseči strankarske delitve. Christieju niti to, da je precej močne postave, ni škodilo – ob dejstvu, da se toliko Američanov bori s telesno težo, ga je to še približalo navadnim ljudem.
K njegovemu padcu je paradoksno pripomogla njegova velika želja, da bi bil od vseh ljubljen. Ko je imel ponovno zmago na guvernerskih volitvah že v žepu, ga je hudo razjezilo, da ga ni podprl demokratski župan občine Fort Lee, ki leži tik ob velikem mostu, ki New Jersey povezuje z Manhattnom. Christie se je županu maščeval tako, da je orkestriral nekajdnevno zaprtje dveh od treh dovoznih pasov na cesti, ki vodijo na most. Promet je za štiri dni zastal in ljudje so zamujali na letala, v službo, na operacije v bolnišnice ... Ko so ogorčeni vozniki čez čas hoteli dobiti pojasnilo, zakaj je bil most zaprt, so izvedeli, da je šlo za nekakšno raziskavo prometa. Podrobnejša preiskava ozadja pa vse bolj kaže na to, da je z ustvarjanjem cestnih zastojev užaljeni guverner želel malo zagreniti življenje županu, ki mu ni izkazal podpore.
Politiki v svojih govorih radi pozivajo k boju za lepšo prihodnost. Takšni motivacijski pozivi mladini, kot ga je v Sowetu izvedel Pahor, so danes stalnica v govorici politikov po vsem svetu. Običajno so opozorila, da v življenju nič ne pride samo od sebe, začinjena še s spodbudami, da morajo mladi trdo delati, če hočejo kaj doseči. Lenin in Tito sta mladim govorila: »Učite se! Učite se!«, zdaj pa politiki velikokrat govorijo: »Delajte! Delajte!«
V Sloveniji se sploh radi sklicujemo na našo delavnost. Še pregovor pravi, da brez dela ni jela in da kdor ne dela, naj ne je. In imeli smo celo song, ki je s precej cinizma sporočal, da »delam kot zamorc«. Ne le, da se v samopercepciji radi dojemamo kot delovni narod, tudi politiki kujejo na ideologiji trdega dela svoje volilne kampanje. Pahor se je šel delovne akcije, ljubljanski župan pa je volivce nagovarjal s sloganom: »Zoran Janković dela.« Kadar kdo tako zelo poudarja določen ideal, na primer delo, se moramo seveda vprašati, kaj hoče s poudarjanjem takšnih parol dejansko prikriti.
Zaklinjanje k delu je v časih postindustrijskega kapitalizma eden največjih absurdov. Ob množicah ljudi, ki nimajo dela, in ob še večji množici tistih, ki delo sicer imajo, so pa zanj mizerno plačani, je več kot cinično postavljati delo kot ideal. V javnem diskurzu nenehno slišimo pozive, da je treba več in bolje delati, da se je treba boriti za večjo produktivnost, da je nujno biti konkurenčen, da je potrebna večja gospodarska rast in podobno. Ljudi se počutijo krive, da niso dovolj naredili, da niso dali vse od sebe, da niso dovolj predani podjetju, da niso dovolj motivirani ... Skoraj nič pa v javnih razpravah ni slišati o redistribuciji dobička – o tem, da so minimalne plače v državah, ki jih sploh imajo, strahotno nizke in da nikakor ne odražajo rasti dobička, ki disproporcionalno pristaja v rokah lastnikov kapitala in finančnih institucij.
Pri upravičevanju prilaščanja dobička so slovenski novodobni kapitalisti posegli celo po nekdanji socialistični ideologiji. Dušan Šešok, predsednik uprave in večinski lastnik Iskre Sistemov, se je denimo domislil pri svojih delavcih obuditi ideje volunterskega zategovanja pasu. Podjetje, ki je pridelalo dva milijona dobička, od delavcev zahteva, da podpišejo anekse k pogodbi o zaposlitvi, s katerimi se strinjajo z zmanjšanjem plače. Šešok je to zmanjšanje poimenoval nekakšen prostovoljni odlog izplačila, ki spominja na nekdanje socialistične oblike varčevanja, ko so se delavci odpovedovali delu plače za razne oblike samoprispevkov. No, Šešok je prostovoljni odlog plačila povezal s predanostjo delavcev za doseganje dolgoročnih ciljev podjetja. Pozabil pa je povedati, da je stara oblika samoprispevka danes postala preprosto prispevek k osebnemu bogatenju novih lastnikov, kajti dobiček se bo namesto na račune delavcev selil na račune, s katerih se bodo poplačevali krediti, ki so jih lastniki vzeli ob prevzemu podjetja.
Ob vsem poudarjanju, kako zelo je potrebno, da ljudje več delajo, se pozablja, da se z izjemnim bogatenjem oblikuje razred, ki sploh ne zna več delati osnovnih stvari, kot je zložiti posodo v pomivalni stroj ali napolniti pralni stroj. Tudi z vožnjo avtomobila imajo težave. Hillary Clinton je nedavno na konferenci ameriške avtomobilske industrije potožila, da na žalost že osemnajst let ni vozila avta. Bill Clinton pa je pojamral, da nekaj veselja s samostojno vožnjo dobi le na igrišču za golf, ko lahko sam šofira avtomobilček, s katerim se prevaža po terenu. Bogataši so navajeni, da osnovne stvari zanje dela nekdo drug in da je blizu vselej nekdo od osebja, ki mu lahko naložijo delo. Butler pokojne princese Diane je v spominih zapisal, da je moralo osebje princu Charlesu držati celo nočno posodo in da so mu služabniki stiskali zobno pasto na ščetko. Charles je seveda vse to zanikal, kraljica Elizabeta pa se je celo pohvalila, da sama šofira džipa, kadar je na posestvu Balmoral.
Kot je nekoč dejala Hillary Clinton, si mora le spremeniti frizuro, če hoče, da bi se o njej pojavila zgodba na prvih straneh časopisov. Morda pa morajo frizerji začeti splošno stavko, da se bomo vendarle začeli ukvarjali še s čim pomembnejšim kot so podobe in odsevi naših princev v ogledalih.
