Apple iphone 6s: Pritiskanje na zaslon bo moralo preiti v podzavest

Novi iphone prinaša več novega in uporabnega, kot bi mu prisodili na prvi pogled. 3d touch ima velik potencial.

pet, 09.10.2015, 10:00

+ Izjemna zmogljivost in dobra vzdržljivost baterije

+ 3d touch ima potencial

+ Precej izboljšano ohišje

+ Napredek pri fotografiji in videu

- 16 GB

- Še dražji od predhodnika

Vodilni proizvajalci pametnih telefonov imajo dva prevladujoča pristopa. Nekateri telefone iz generacije v generacijo spreminjajo in kaj dodajajo ali odvzemajo, drugi pa več let ohranjajo isti koncept in ga poskušajo nadgrajevati. Apple je trdno v drugem taboru in njegovi modeli z oznako s so vedno predmet podobne opazke − »saj je enak kot prejšnji«. Koliko to velja za iphone 6s?

Na pogled zagotovo, saj sprememb, razen malo večje debeline, ni. Telefona sta videti enako in novega je najlažje prepoznati v letošnji dodatni barvi, rožnato zlati. Naš preizkusni 6s (posodili so nam ga na Simobilu) je bil črn oziroma siv (space gray) in ga na videz ni bilo mogoče ločiti od šestice enake barve. Razlika se občuti, ko telefon primemo v roke in uporabljamo, o čemer malo več kasneje. Oblika je tako še vedno precej zaobljena in prijetna za držanje, s prednje strani tudi po mojem mnenju privlačna, z zadnje pa precej manj estetska z ne ravno posrečenimi črtami za antenski sprejem in že poznano izboklino za lečo fotoaparata. Tisto, kar je spremenjeno, se večinoma ne vidi, se pa tako ali drugače občuti. Sprememb je več in večinoma gredo na bolje.

Je pritisk in je močnejši pritisk

Tri glavne izboljšave omenja Applovo reklamno gradivo. Večjo zmogljivost (v laičnem jeziku hitrost), izboljšan fotoaparat in videokamero ter funkcionalnosti na podlagi zaznavanja moči pritiska na zaslon (3d touch). Na vseh treh področjih se pozna napredek. Mogoče ne vedno najbolj očiten in nujen za menjavo šestice, pa vendar dovolj velik, da o nakupu lanskega modela nima več smisla razmišljati. In predvsem je podlaga za prihodnje storitve in funkcionalnosti znova dovolj dobra, da najbrž tudi ob prihodu sedmice ne bo pravega razloga za takojšnje prodajanje rabljenega 6s.


Najbolj edinstvena od teh izboljšav je 3d touch. Ta običajnemu dotikanju zaslona doda še (najmanj) dva nivoja. Najlažje si je osnovno funkcionalnost te novosti predstavljati kot desni gumb miške. Konkretnejši pritisk na zaslon uporabniku da določene možnosti ali predogled nečesa, še močnejši pritisk pa pomeni potrditev. Zagotovo se bo kdo vprašal, kot sem se pred preizkušanjem tudi sam, zakaj tega ne bi mogli izvesti na klasičnem zaslonu na dotik. Že nekaj minut uporabe 3d toucha razkrije, da to ne gre brez tehnologije, ki zaznava moč pritiska.

Tisto, čemur smo doslej rekli dolg pritisk, v bistvu pomeni »položiti prst na zaslon in ga na njem držati«. Ta poteza še vedno omogoči prestavljanje ikon po domačih zaslonih in odstranjevanje aplikacij. Če zaslon ne prepozna moči pritiska, od tod naprej ni mogoče početi ničesar več. Zdaj pa je možno na ikono konkretno pritisniti, in če aplikacija to podpira, bo telefon enkrat zavibriral in prikazale se bodo možnosti, ki so jih razvijalci vgradili. Denimo hiter dostop do najpogostejših kontaktov, zadnjih podkastov, pisanja novih sporočil in tako naprej. Če aplikacija tega ne podpira, pa se telefon trikratno odzove z vibriranjem in s tem pove, da tu hitrega dostopa ni.

Znotraj aplikacij predvsem deluje možnost predogleda in nato potrditve. Če v (Applovi) e-poštni aplikaciji kliknem na prejeto sporočilo, se v oknu prikaže njegova vsebina in potem imam na voljo več možnosti. Lahko pritisnem še bolj, kar odpre sporočilo. Lahko okno povlečem desno in tako označim pošto za (ne)prebrano, levo in jo izbrišem ali navzgor, da se prikaže bližnjica za odgovor ali posredovanje. Če odmaknem prst, pa skočim nazaj na seznam sporočil.

Podobno je v brskalniku safari. Pritisk na povezavo odpre njen predogled, in če ocenim, da me ne zanima, preprosto popustim pritisk, ali pa še močneje pritisnem, da dejansko skočim vanjo. V galeriji močnejši pritisk sproži predvajanje »žive slike«, na tipkovnici pa zabriše tipke in njeno celotno površino spremeni v sledilno ploščico za lažje premikanje kazalke med besedilom. Uporabna je tudi možnost odpiranja seznama delujočih aplikacij s pritiskom na levi rob zaslona. Od tam je potem prava aplikacija le še poteg prsta stran. In to učinkovito zamenjuje dvoklik na tipko pod zaslonom. Ne bom presenečen, če bo prav zaradi zaznave moči pritiska Apple v eni od prihodnjih različic iphona odpravil to tipko. Samo za čitalec prstnih odtisov mora najti novo mesto.

Tridimenzionalni pritisk je zanimiv dodatek. Za zdaj se zdi pogojno uporaben, določena opravila res pospeši ali poenostavi. Potenciala pa je še veliko več, kot ga kaže na začetku. Podobno kot Siri, 64-bitni procesor ali čitalec prstnih odtisov bo pravo vrednost pokazal šele po določenem času, ko ga bodo tako Apple kot drugi razvijalci aplikacij dodobra izkoristili. Naj bo za bližnjice, za nadomestek fizičnih tipk, namesto pisala ali še za kaj drugega. Vsaj v prvih dneh uporabe je mogoče nanj občasno pozabiti, kadar pa ne uide iz podzavesti, je domiseln dodatek k zdaj že uveljavljenemu načinu upravljanja telefonov s prsti.

Hiter, hitrejši, iphone

Večja zmogljivost med vsakdanjo uporabo ni vedno opazna, tudi zato, ker je bil iphone že od nekdaj dobro optimiziran, se pa zadeve zdaj nalagajo še za odtenek hitreje. In zaradi dodatnega delovnega pomnilnika − 6s je prvi iphone z dvema gigabajtoma − več aplikacij ali zavihkov ostane v njem. Tako je novega odpiranja ali nalaganja še manj kot prej. Med preizkušanjem nisem srečal igre, ki ne bi tekla gladko. In telefona mi nikakor ni uspelo pripraviti k tolikšnemu segrevanju, kot so ga sposobni (androidni) telefoni z najnovejšimi osemjedrnimi procesorji.

Z zmogljivostjo je povezana ena od »šibkih« točk iphona. Skoraj obvezno je eno prvih vprašanj glede novega modela: »Kakšno je trajanje baterije?« Dodatna hitrost procesorja in nazivno celo manjša kapaciteta baterije kot pri šestici (zaradi prostora, ki ga zavzame zaznava pritiska) pri marsikom sprožata alarm. Toda skrb je po mojih opažanjih med desetdnevnim preizkušanjem odveč. Novi iphone z enim polnjenjem zdrži vsaj enako, morda celo dlje kot iphone 6 ali 5s. Nikakršen problem se ni prebiti skozi zaposlen dan, ob zmernejši uporabi nista iluzija niti dva dneva. Očitno je zasnova procesorja varčnejša, morda k vsemu skupaj nekaj pripomore tudi boljši sprejem signala. Apple glede baterije nadaljujejo podobno taktiko kot večina vodilnih proizvajalcev. Vzdržljivost je dovolj dobra za nemoteno uporabo in prav nič boljša. Prednost imajo lepe linije izdelka, čim manj debeline za čim lažje držanje in druge estetko-ergonomske lastnosti. Verjetno za večino uporabnikov in predvsem za vse negeeke to ni napačen kompromis.

Če je kaj pri 6s, kar bo lahko vsak lastnik opazil, da si zasluži pridevnik hiter, je to čitalec prstnih odtisov. Doslej je podobno hitrost prepoznavanja pravega prsta izkazoval samo tisti v najnovejšem Huaweijevem telefonu mate s. Odklepanje zaslona (telefona) in aplikacij, ki to podpirajo, je skoraj hipno. In tudi 99-odstotno zanesljivo. Pogosto je celo prehitro, zato se je treba navaditi, da ob prejetem sporočilu zaslon vključite s tipko ob strani ali s prstom, za katerega nimate vnesenega odtisa. Sicer se bo telefon skoraj zanesljivo odklenil, še preden vam bo uspelo podrsati po obvestilu na zaslonu oziroma se boste zavedli, kaj se je sploh zgodilo. Ne pritožujem se nad tako hitrim odklepanjem, le Applovi oblikovalci programske opreme bodo morali razmisliti o drugačnih bližnjicah do obvestil in fotoaparata.

Fotografira kot iphone


Fotografski del je spremenjen in nadgrajen, a obenem enak. Uporabniški vmesnik je znan, dodana je samo ikona za žive slike (v obliki treh koncentričnih krogov). Za nastavitev kakovosti snemanja (4k) pa je treba v nastavitve. Novo tipalo ima 12 milijonov točk namesto osmih, ki se jih je Apple oklepal od leta 2011 in modela 4s naprej. Površina tipala je sicer enaka in še naprej fotografski del neugledno štrli iz ploščate zadnje strani telefona. Fotografije, ki jih zajema to tipalo, so na pogled videti enako kot tiste z iphona 6. V celozaslonskem načinu le izurjeno oko opazi razlike, še najlažje po malce drugačnem barvnem tonu, morda malo toplejšem. Sicer pa je osvetlitev, nastavitev beline, obdelava in vse drugo popolnoma identično. Fotografije so take, kot jih zajema iphone. Apple glede tega ni spremenil ničesar in še vedno je jabolčni telefon najbolj zanesljiv fotofon, neuspelih fotografij ali takih, kjer bi avtomatika zgrešila nastavitve, je le peščica. Blizu pri tem mu po mojih opažanjih pridejo le dražje lumie in Samsungov galaxy s6 (edge).


Kaj potem prinaša več točk na tipalu? Vsi se verjetno še spomnimo marketinščine, da več megapik pomeni bolj kakovostne fotografije. V konkretnem primeru se razlike vidijo ob povečevanju, ko se razkrije nekaj več podrobnosti v motivih. In dodatna razločljivost omogoča večje izreze ali natisnjene povečave. Presenetljivo je tudi šuma manj, ne več. Kaj pa primerjava z drugimi letošnjimi vrhunskimi telefoni? Nekateri, ki imajo še večja tipala, zajamejo še več podrobnosti. Med takimi so LG g4, galaxy s6 in sony xperia z5 (compact), vendar se razlika znova opazi šele pri povečevanju. Pri tem, denimo, g4 ni tako dober v slabi svetlobi in je manj zanesljiv pri »ugibanju« samodejnih nastavitev, a omogoča precej ročnega nadzora. S6 je fotografsko morda celo pol koraka pred iphonom, medtem ko nam z5 še ni uspelo dodobra preizkusiti, a po prvih vtisih je Sony precej izboljšal tako tipalo kot obdelavo signala.


Novo Applovo tipalo − tudi tega menda izdeluje Sony − omogoča snemanje videa v razločljivosti 4k, v čemer je iphone zadnji dve leti zaostajal za konkurenco. Video, kot vedno, je videti fantastično in tudi brez optičnega umirjevalnika slike le redko streseno. Mogoče za večino uporabnikov 4k res ni pomemben ali sploh smiseln, kljub temu pa ne škodi. Televizorjev 4k je vedno več, pojavljajo se računalniški monitorji s tako razločljivostjo, iz videov je mogoče tudi izvleči povsem kakovostne fotografije ali v nadaljnji obdelavi videa za končni zapis v full hd narediti konkreten izrez. 

Živi selfiji

Kaj fotoaparat na zadnji strani, tisti na sprednji je doživel skoraj revolucionarno izboljšanje. Namesto malo več kot enega je zdaj na tipalu pet milijonov točk in razlika je občutna. Vsi selfiji so končno tudi na iphonu videti precej jasno, ne več kockasto ali zmazano. Inženirji pa so si pri nekom tudi izposodili brihtno idejo z uporabo zaslona za bliskavico. Lahko pa tudi zaživijo.

Zajemanje »živih fotografij« (live photos) doda približno trisekundni video, ne popolnoma gladek (ker je posnet s samo 15 sličicami na sekundo). Včasih je na ta način res mogoče bolje predstaviti trenutek, ko je bila fotografija posneta, treba pa je paziti, da telefon še nekaj časa držimo pri miru, sicer na posnetku vidimo, kako ga pospravljamo v žep. Toda v splošnem velja, da so tudi žive slike podobno kot HTC-jev zoe in drugi podobni poskusi v preteklosti ena od tistih funkcionalnosti, ki se sprva zdijo zabavne, po nekaj dneh ali tednih se je večina počasi naveliča in kmalu zatem nanjo popolnoma pozabi. Še posebej, ker živih slik ni mogoče pokazati na kakšnem družabnem omrežju. Foto in video sta ločena načina beleženja spominov ali umetniškega izražanja in tega iphonove žive slike skoraj zagotovo ne bodo spremenile.

Presenetljivo drugačen za držanje

Mogoče na pogled najmanj očitna, med uporabo pa ena najbolj dobrodošlih sprememb je v materialih in masi telefona. Zaradi dodatne tehnologije, ki jo zahteva zaznava pritiska na zaslon, je telefon težji od predhodnika. Ne za gram ali dva, ampak ravno dovolj, da se dodatna masa občuti. Ohišje je izdelano iz trpežnejše vrste aluminija in ojačano na ključnih delih, da se ne bi ponovila lanska zgodba z zvijanjem. Zaradi vsega naštetega sem imel občutek napredka pri rokovanju s telefonom. Večja masa in malo manj spolzek material pomenita, da telefon manj pogosto zleti iz rok. In reč daje občutek konkretnosti in trdnosti, medtem ko se mi je pri prejšnjem večkrat zdelo, kot da bi se res lahko zvil, če bi uporabil malo več navora. Skratka, novi iphone je trpežnejši in vsaj za moške roke bolj primeren od skoraj prelahkega predhodnika.


V programski opremi z izjemo podpore zaznavi pritiska in živih slik ni razlik glede na iphone 6 ali 5s. Novinec sicer zaradi nadgrajenega koprocesorja (ki omogoča stalno »poslušanje«) podpira še možnost, da uporabnik kadarkoli izreče »Hey, Siri!« in s tem prikliče navidezno pomočnico − še en primer opuščanja tipke pod zaslonom, saj je drugi način za zbujanje pomočnice držanje te tipke. Siri še vedno ne razume slovensko, tako da ta funkcionalnost za nas ni posebej relevantna. Kdor pa se želi s telefonom pogovarjati v angleščini ali kakšnem drugem podprtem jeziku, pa si celo utegne poenostaviti kakšno opravilo. Iskanje po celotnem sistemu ios in zaslon s predlogi, ki jih servira Siri, sta lahko potencialno uporabni novosti v ios 9, vendar se je nanju precej težje spomniti kot na 3d touch.

Nepričakovano zložena celota

Novi iphone je seveda »enak« kot prejšnji. Je še vedno iphone, nobene korenite konceptualne spremembe ni naredil Apple. Letos še ne, morda prihodnje leto, če bi 3d touch res popolnoma nadomestil fizično tipko. Je pa 6s ob vsej svoji enakosti vseeno eden tistih izdelkov, kjer se nove dobre lastnosti, male ali večje izboljšave in spremembe in že poznane vrline sestavijo v odlično celoto. Je najboljši telefon na trgu? Povsem možno, a zagotovo bi se dalo številčno in še kako drugače dokazati tudi nasprotno. Ima tudi slabosti? Ima, tako kot že vsi njegovi predhodniki, morda pa je tokrat kakšna manj. In seveda določeni konkurenčni telefoni premorejo nekatere lastnosti, ki so v ožjih krogih zelo čislane − vodotesnost, zamenljivo baterijo, režo za pomnilniško kartico, bistveno vzdržljivejšo baterijo, brezžično polnjenje, večjo robustnost, glasnejši, bolj kakovosten in stereo zvok, večjo razločljivost zaslona. Za veliko večino uporabnikov pa je iphone še naprej ena najbolj primernih izbir in jih bo razveseljeval vsak dan pri vsakovrstnih opravilih. Zahtevnejši in tisti, ki želijo na terenu s telefonom postoriti več »pisarniškega«, lahko posežejo po 6s plus. Če se jim le ne zdi prevelik.

Cena je visoka, mimo tega ne morem, še posebej pri različicah s 64 ali 128 GB prostora za podatke. Toda Apple jo je lahko postavil tako visoko − celo za približno 50 evrov višje kot pri šestici ob začetku prodaje −, ker ve, da ponuja dovršen in zaželen proizvod. Zagotovo k temu precej pripomore tudi znamka, a o tem ne bom razglabljal. Navsezadnje konkurenti, kot so Samsung, Sony, v zadnjem času tudi Huawei in še kakšen, cenovno silijo v isto sfero, le da se potem hitreje zatečejo k »razprodajam«.

Kdor hoče vsestranski, eleganten, napreden, uporaben, zanesljiv in preprost pametni telefon, ima v iphonu 6s eno najbolj očitnih in tudi najboljših izbir. In kdor hoče iphone, naj si kupi 6s. Razen če je šestica pri izbranem operaterju občutno cenejša, kajti v prosti prodaji je cenovna razlika premajhna, da bi se lahko sprijaznil z izgubo vseh, morda na pogled drobnih ali celo neopaznih, a med uporabo še kako dobrodošlih sprememb, izboljšav in novosti. V vsakem primeru pa se je najbolje izogniti vstopni različici s samo 16 GB prostora za fotografije, videe, aplikacije in druge podatke, in preplačati 64 ali 128 gigabajtov. Tako pač je pri Applu in iphonu.

Prijavi sovražni govor