Arnes je ugasnil klicni dostop, še kdo bo verjetno sledil

Arnesovi uporabniki se v internet ne morejo več povezovati z modemom prek analogne telefonske povezave.

Objavljeno
12. junij 2016 18.19
Matjaž Ropret
Matjaž Ropret

Pii-pii-pii-trrrrrrr-prmprm ... Zvočna sekvenca, ki je novodobni uporabniki interneta verjetno sploh ne poznajo več, odhaja v zgodovino. Ponudniki dostopa do interneta, med njimi Arnes, namreč ugašajo klicni (modemski) dostop. V Sloveniji smo ga poznali približno četrt stoletja.

Danes se v internet večinoma povezujemo po telefonskih žicah prek tehnologij xDSL, po optičnih in koaksialnih (kabelskih) povezavah in seveda z mobilnimi napravami prek tehnologij LTE, HSPA in (bog ne daj) ponekod tudi še edge. Vse te tehnologije so bile zasnovane za prenos podatkov in povezovanje v internet, medtem ko je pri klicnem dostopu uporabnik moral z modemom oziroma računalnikom, na katerega je bil priključen modem, poklicati ponudnikovo številko. Modem (modulator demodulator), naprava, ki pretvarja analogni signal v digitalnega in obratno, se poveže s podobno napravo na strani ponudnika (in pri tem oddaja zvoke iz uvoda) in potem lahko po klasični telefonski liniji (PSTN) prenaša podatke. Pri tem ostane linija ves čas zasedena, tako da smo v začetnih časih interneta, pa tudi večigralstva, pogosto poslušali pritožbe staršev, zakaj cel večer niso mogli telefonirati oziroma jih nihče ni mogel priklicati.

Bitka za 3000 prostih linij

Akademska mreža Arnes je nedavno izključila še zadnje modeme za klicni dostop, ki je živel več kot dvajset let. Hkrati je iz strežniške omare odstranila še zadnja komunikacijska strežnika (cisco as5400), ki sta omogočala vsak po 16 priključkov ISDN PRA, kar je zadostovalo za skupno 960 povezav. Kot so dejali na Arnesu, je bil v pionirskih letih interneta v Sloveniji klicni dostop do njihovega omrežja za večino uporabnikov takrat nove tehnologije edini stik s svetovnim omrežjem. Ko se je možnost priklopa razširila na domače okolje in šole, je bil klicni dostop pri Arnesu ena najbolj razširjenih možnosti priključevanja v internet. Največ potencialnih uporabnikov klicnega dostopa, več kot 60 tisoč, je Arnes imel leta 2002. Takrat se je lahko naenkrat v omrežje povezalo skoraj tri tisoč uporabnikov. Kar je, kot se spominjajo v akademski mreži, še posebej ob večerih povzročalo adrenalinsko bitko za prosto povezavo. Zasedenost linij je bila še večja, ker so registrirani uporabniki – vsakdo ni (bil) upravičen do dostopa do Arnesa – svoja gesla posojali prijateljem.

Razmah širokopasovnih alternativ v naslednjih letih je povzročil osip uporabnikov klicnega dostopa. Tako jih je bilo leta 2009 le še 1700. Še vedno pa so nekateri vztrajali, tudi zato, ker niso imeli druge možnosti. Povsod po Sloveniji namreč še vedno ni drugega kot klasičen telefonski kabel, ki pa ne omogoča tehnologij xDSL. Niti mobilna omrežja tretje ali četrte generacije ne sežejo povsod. Tako so se nekateri uporabniki do konca oklepali klicnega dostopa. Na Arnesu so povedali, da je zadnji dan pred izklopom eden od uporabnikov na povezavi preživel polnih osem ur.

Z današnjega vidika smešne hitrosti

Na začetku se je večina uporabnikov v omrežje povezovala s hitrostjo 2400 b/s, kar je z današnjega zornega kota nepredstavljivo. Toda internet je bil takrat pretežno besedilen, pravi grafični svetovni splet je začel nastajati šele v drugi polovici devetdesetih. Kmalu so mnogi imeli doma modeme, ki so s standardom v.32bis sicer omogočali hitrosti do 14,4 Kb/s, a večina uporabnikov po opažanjih Arnesovih strokovnjakov teh hitrosti ni dosegala. Kasneje se je standardna hitrost le pomaknila na 28,8 Kb/s, s standardoma v.90 in v.92 pa nato na teoretičnih 64 Kb/s, vendar je bila večina povezav omejena na približno 50 kilobitov. Z uvedbo digitalne telefonije ISDN je prišla zanesljiva 64-kilobitna povezava v enem kanalu oziroma 128 Kb/s, če sta bila zasedena oba kanala. Taka povezava je pred 15 leti morala zadoščati za delovanje celotne računalniške učilnice, medtem ko danes posamezen uporabnik, ki gleda pretočni video v razločljivosti 4K, zaseda vsaj 120-krat več pasovne širine. Hitrosti, ki jih je mogoče dosegati čez gigabitne optične povezave, pa so večtisočkrat večje.

Izrinile so ga novejše tehnologije

Dostop do interneta, klicni seveda, saj takrat drugih možnosti še ni bilo, so med letoma 1993 in 1995 začeli ponujati še nekateri ponudniki, kot so bili ABM, K2 net in Quantum. Leta 1996 je v ta svet vstopil Telekom Slovenije s svojo hčerinsko družbo Siol, ki je kmalu, tudi zaradi spornih potez in omejevanja tekmecev, postala glavni igralec na trgu. Obenem so začela v teh letih prvi pravi širokopasovni dostop do interneta ponujati prva kabelska omrežja. Leta 2002 je nato Telekom ponudil storitev ADSL, ki omogoča hiter prenos podatkov brez zasedanja klicne linije in brez vsakokratnega povezovanja. Kabelska omrežja so se še razširila, čez nekaj let je T-2 spodbudil polaganje optičnih kablov, pametni telefoni pa konec stoletja še razvoj hitrih mobilnih povezav. S tem je klicni dostop začel umirati.

Drugi, komercialno naravnani operaterji ga sicer še ne opuščajo, a ga v resnici vzdržujejo le še za peščico uporabnikov. Na Telekomu ga še ponujajo, tako za mesečno naročnino kot za plačilo po uporabi. Kot trdijo pri tem operaterju, to storitev še vedno uporablja nekaj tisoč naročnikov, vendar se njihovo število zmanjšuje. Po neuradnih informacijah je število dejanskih, rednih uporabnikov bistveno manjše od registriranih. Kljub temu na Telekomu pravijo, da še ne razmišljajo o opustitvi klicnega dostopa. Na Simobilu (Amisu) bi bil lahko konec te tehnologije bližje. »Uporabnikov s klicnim dostopom je zelo malo, pri čemer marsikateri ni aktiven. Trenutno smo v procesu ocenjevanja smiselnosti nadaljnjega zagotavljanja klicnega dostopa,« so dogovorili v tem operaterju. Tudi drugod po svetu tehnologija še živi, a je na smrtni postelji. V ZDA ima razvpiti AOL še vedno milijon naročnikov klicnega dostopa ali dva, pri čemer mnogi med njimi morda niti ne vedo, kakšno storitev še vedno plačujejo.