Tiskane izdaje
Zagotovo bo boj za uporabnike še nekoliko ostrejši, vsaj dokler bodo ostali trije, morda celo štirje resni operaterji. Vendar večjih sprememb ni, noben od operaterjev ne ponuja česa edinstvenega, večinoma poskušajo razliko prikazovati pri cenah in še pri kakšni manj pomembni postavki. Kar kaže na to, da tudi mobilna telefonija vse bolj postaja (javna) infrastruktura. Fiksna omrežja so že pred časom vstopila v to domeno, saj med njimi razen tehnologije (optika, kabel, xDSL) ni bistvene razlike in uporabnik pri vsakem operaterju dobi primerljivo izkušnjo, pač glede na izbrano oziroma plačano hitrost.
Ponudniki fiksnega dostopa do interneta se niti ne trudijo več ustvarjati razlikovanja v primerjavi s konkurenco. Temu je večinoma namenjena njihova televizijska ponudba. Pri mobilni sicer še vedno poskušajo biti drugačni, ponujati »vsebine«, poudarjati tehnološke prednosti in povečevati »brezskrbnost« uporabe, naj bo doma ali v tujini. Toda zdi se, da se je nabor idej in domišljije drastično skrčil, panoga pa postala dolgočasna.
Gigabajt tu, evro tam
Če analiziramo Telemachovo ponudbo, ni težko ugotoviti strategije. Ta operater se je odločil, da bo ohranil vrednost svoje fiksne ponudbe, prednost konvergenčnosti, torej dejstva, da ponuja vse storitve, pa izkoriščal na mobilnem področju. Tako bo mobilna telefonija za naročnike fiksnih storitev cenejša. Česa drugega, kar bi potencialno lahko pretreslo trg, Telemach ni predstavil. Pri tem operaterju so cene naročnin na mobilno telefonijo, kot prej pri Tušmobilu, že brez omenjenega popusta nekoliko nižje, toda dražji so telefoni, kljub »popustu« ob vezavi na srednji ali najvišji naročniški paket. In tako je končni seštevek malo nižji ali podoben kot pri konkurenci. Evro gor ali dol, gigabajt več ali manj, toda v osnovi večjih razlik ni. Ali kot je nekoč v povsem drugem kontekstu pel Đorđe Balašević, princip je isti, vse drugo so nianse.
Telekom in Simobil več eksperimentirata z vključenimi količinami med roamingom in dnevnimi ali mesečnimi omejitvami porabe v tujini. Še vedno, o tem več kasneje, imata tudi prednost pri omrežju. Telemach ima na drugi strani brezžične dostopne točke v barih, nakupovalnih središčih, frizerskih salonih in še marsikje ter mobilno televizijo d3go. To imata sicer z aplikacijo tvin tudi Telekom Slovenije, a njeno uporabo ponuja le tistim, ki so tudi naročniki fiksnih storitev, in po prevzemu Amisa Simobil (mobia tv), ki je prav tako še ne izkorišča kot dodatno vabo za privabljanje naročnikov.
Pogrevanje starih konceptov
Nasploh je pravzaprav žalostno, da operaterji še vedno vidijo smiselnost ponujanja tovrstnih vsebin samo v povezavi s t. i. ničelno tarifo (angl. zero rating), ki je zaradi določil o internetni nevtralnosti v zakonu o elektronskih komunikacijah prepovedana. Vodilni predstavniki operaterjev bi izbrane vsebine še naprej radi ponujali z brezplačnim prenosom podatkov (ta prenos ne šteje v mesečno zakupljeno kvoto), ne izkoriščajo pa drugih možnosti. Denimo naročnini na pretočne storitve pripisati nekaj dodatnih gigabajtov, ki bi jih lahko uporabniki porabili po svoji presoji. Ali omogočiti poceni zakupa dodatnih količin za take namene, saj je tipična cena za dodatni gigabajt še vedno pet evrov ali več (izjema je Simobilov novi naročniški paket za mlade). Ob tem, da naročnik že tako ali tako operaterju odšteje 15, 20 ali več evrov na mesec. Operaterji bi prenos podatkov »podarjali« samo, če bi lahko to počeli, kot so navajeni, po svojih pravilih, svoji izbiri in diskriminatorno.
Telemach je tudi zamudil priložnost, da bi morda spodbudil izstop celotne operaterske panoge iz subvencioniranja telefonov. Še posebej glede na to, da ti brez popustov na dražje pakete skoraj niso subvencionirani in da mobilno telefonijo oglašuje predvsem z nizkimi cenami storitev oziroma večjimi količinami gigabajtov za podobno ceno kot pri konkurenci. Na slovenskem trgu mobilnih telefonov prevladujejo operaterji s prodajo več kot dvoletnih vezav, zunaj tega mikavnih ponudb skorajda ni mogoče najti, prosta prodaja ne zaživi, prav tako ne trg rabljenih naprav. Poleg tega je večina uporabnikov »vezanih« na operaterja in nimajo možnosti prestopa drugam. Med operaterji le Simobil ponuja nižjo ceno storitev za tiste naročnike, ki nimajo vezave zaradi nakupa telefona. V mesečno naročnino je namreč vračunana »subvencija« za telefon in brez njih bi bile storitve za kakšen evro na mesec cenejše.
So razlike v omrežjih še relevantne?
Kljub vsemu so vlaganja v omrežja še vedno velika. Telemach bo samo letos v omrežje investiral 50 milijonov evrov, a s tem po naših izkušnjah in po dostopnih podatkih še zmeraj ne bo ujel ne Telekoma ne Simobila glede pokritosti in zmogljivosti omrežja. Za osnovno pokritost se ponekod še naprej zanaša na nacionalno gostovanje pri Telekomu Slovenije, z omrežjem lte pa ta čas pokriva približno 70 odstotkov prebivalstva, do konca leta naj bi se delež povečal na 80 odstotkov. Preostala operaterja sta že presegla 85 odstotkov in bosta v nekaj mesecih verjetno pri devetdesetih. Tudi pri hitrostih sta zaradi več frekvenc, ki sta si jih zagotovila na lanski dražbi, v prednosti. Imata namreč večje kapacitete. Frekvenčni pas, ki obsega 20 ali 30 MHz, ima večjo pasovno širino in omogoča večje hitrosti prenosa podatkov kot frekvenčni pas, širok 10 MHz.
Po naših opažanjih so tipične hitrosti v Telemachovem (praznem) omrežju od 20 do 30 megabitov, medtem ko je v drugih dveh omrežjih, kljub več uporabnikom, marsikje mogoče doseči večje. Tudi pri pokrivanju so razlike, čeprav smo našli tudi kraje, kjer je Telemachov lte bil, pri vsaj enem od drugih dveh operaterjev pa se je telefon priključil v 3g ali celo 2g. Medtem so brezžične točke unifi uporabne denimo za ogled kakšne tekme ali druge vsebine, če uporabnik sedi v baru ali kakšni čakalnici. Če se premika, pa so prej v napoto kot v pomoč, saj je lahko signala dovolj, da se telefon priključi na wi-fi, in hkrati premalo za prenašanje podatkov.
Nič novega
Na revolucijo v telekomunikacijski panogi tako še vedno čakamo in je verjetno še dolgo ne bomo dočakali. Povezljivost in komunikacije so postale infrastruktura, izbira ponudnika pa je res odvisna od cene, toda pogosto tudi od preferenc, specifičnih zahtev in pričakovanj posameznega uporabnika, pokritosti v krajih, kjer se največ giblje, pogostosti potovanj v tujino, priročnosti, zaposlitve, ugodnosti zaradi drugih, nepovezanih storitev in še česa. Nikakor pa nanjo ne vplivajo več operaterske vsebine in zelo redko kakovost omrežja. Operaterji so zaradi lastnih napak in kratkovidnih reakcij na spreminjanje okolja okrog njih v zadnjem desetletju nazadnje prišli v položaj, ki so se mu na vsak način hoteli izogniti. Z zadnjimi potezami pa ne kažejo, da bi to lahko še kdaj spremenili.
