Tiskane izdaje
Omenjena fotoaparata sta si zelo podobna - tako po velikosti (majhnosti) kot po tehničnih lastnostih. Oba si delita enako 20-megatočkovno tipalo, ki ga je Canon kupil pri Sonyju in potrdil napovedi, da niti največje tradicionalne fotografske znamke ne bodo več zmogle same razvijati svetlobnih tipal. A je tudi upošteval kritike uporabnikov sonyja, ki jih je na rx100 motila šibka svetlobna moč objektiva, ki kljub večjemu tipalu ni omogočal znatnega učinka neostrine. Ali tistih, ki jih je pri sonyju zmotila preveč »gedžetasta« uporabniška izkušnja.
Prednost v objektivu
Največja prednost canona je zato objektiv 24-100 mm (f1.8-2.8), ki je za dobro zaslonko močnejši in nekoliko širši od nekdanjega sonyjevega 28-100 mm f1.8-4,9 in malce daljši od objektiva 24-70 mm, ki je vgrajen v tretjo generacijo rx 100 mk3. Po dobrem tednu uporabe smo se prepričali, da je takšna goriščna razdalja skoraj idealna za vsakdanjo rabo in pokrije večino fotografskih priložnosti - od izletov in potovanj do koncertov. Dodatna zaslonka na teleobmočju pa priskrbi kar nekaj dodatne neostrine in omogoča fotografiranje pri nižjih nastavitvah občutljivosti iso.
Tehnična kakovost posnetka je do iso 3200 zelo dobra in podobna sonyjevi, le pri datotekah jpeg se barve, kontrasti in odpravljanje šuma med proizvajalci še nekoliko razlikujejo. Pri Canonu so malce izboljšali možnosti zajema videa (dodali so celo sivi filter), vendar na tem področju še precej zaostajajo za Sonyjem in Panasonicom, ki v primerljivih izdelkih ponujata zmogljivejše kodeke in več ročnih nastavitev. Izdelovalci zabavne elektronike imajo vse več prednosti tudi pri energijski učinkovitosti in procesorski moči, saj ima g7x razmeroma skromno avtonomijo in je po odzivnosti (ostrenju, zajemanju fotografij ...) opazno počasnejši od sonyja.
Canonova žepniška zmeda
Nekoliko nejasna je tudi vloga gx7 v Canonovi družini zmogljivih žepnikov. V tej skupini izdelkov se že gnetejo osnovnejši s200 in tradicionalnejši g16, ki imata manjši tipali, ter velikotipalni g1X mk II, ki nagovarja zelo podobne uporabnike kot g7x. Oba modela z manjšimi tipali sta razmeroma draga (g16 še vedno stane približno 400 evrov), g1x pa zaradi starejšega tipala in procesorja težko tekmuje z zmogljivimi žepniki drugih proizvajalcev in brezzrcalnimi sistemskimi modeli.
Zato je danes g7x za slabih 600 evrov edina smiselna žepniška izbira, če prisegate na Canonovo blagovno znamko. A si pred nakupom nujno oglejte še Sonyjev rx 100 m3, ki za približno 700 evrov ponuja še elektronsko iskalo, in malce dražji Panasonicov lx100 (od 750 evrov naprej) z večjim tipalom in bolj klasično fotografsko obliko. Ter preverite ceno še vedno konkurenčnega sonyja rx100 m2.
Canonov g7x je dober zmogljivi žepnik, ki mu med preizkusom nismo mogli očitati večjih pomanjkljivosti. A je konkurenca med dražjimi žepniki vse hujša, zato rahle nadgradnje preizkušenih receptov niso več dovolj. Prav tako ne prepričanje, da bodo uporabniki ne glede na tekmece ostali zvesti tradicionalnim fotografskim znamkam.
