Tiskane izdaje
»Televizijsko oddajanje je bilo čudežno, a veliko izbire ni bilo. Ljudje pa so si že od nekdaj želeli gledati oddaje po svoje. Videorekorder je to delno omogočil, dvd še izboljšal. Toda šele z internetom smo jim lahko ponudili pravo možnost izbire,« je svoj nastop začel ustanovitelj danes najbolj prepoznavne internetne video storitve. Ne samo da so pri Netflixu poskusili gledalcem omogočiti, da si nadaljevanke ali filme ogledajo osvobojeni diktata televizijskih hiš, veliko dajo tudi na »poosebitev«. »Storitev je personalizirana za vsakega od naših naročnikov,« je poudaril Hastings. Podjetje je razvilo napredne algoritme, ki spremljajo navade gledalcev in jim ponujajo »prave« vsebine. Na tej podlagi tudi pišejo scenarije svojih serij. V prihodnje verjetno sledi še spremljanje drugih parametrov, da bo gledalec, ki je denimo žalosten in na deževen dan sedi v ne preveč topli sobi, dobil priporočilo za film, ki naj bi ga razvedril in ogrel.
Velike ambicije
Toda v podjetju imajo še večje ambicije kot zgolj ponujati prilagojene predloge, kaj naj danes gledam. Hočejo nadomestiti, izriniti klasično televizijo, morda tudi kinematografe. Čeprav zatrjujejo, da želijo vsaj s slednjimi sodelovati - nedavno so v nekaterih ameriških kinih predvajali film iz Netflixove produkcije. Po mnenju glavnega šefa za vsebine Teda Sarandosa imajo pred televizijo nekaj ključnih prednosti. Ni jim treba biti ves čas na sledi velikim uspešnicam, od katerih živijo televizijske hiše. »Za pridobivanje in ohranjanje naročnikov nam zadostujejo drobni uspehi. Poleg tega si lahko vzamemo več časa za pripovedovanje zgodb in pustimo ustvarjalcem več umetniške svobode.« In, nenazadnje, za učinkovito oglaševanje potrebujejo bistveno manj denarja.
Podjetje Netflix je storitev pretočnega videa, ki ponuja neomejen ogled serij, filmov in dokumentarcev v katalogu za fiksno mesečno naročnino, začelo ponujati leta 2007, deset let po ustanovitvi. Pred tem se je ukvarjalo z izposojo dvd-jev po pošti. Najprej je bila storitev na voljo v ZDA in Kanadi, pet let kasneje je prišla v peščico evropskih držav - Veliko Britanijo, Irsko in skandinavski del stare celine. Do letos se je nabralo približno 60 držav. V podjetju so napovedovali, da bodo do konca tega leta prisotni skoraj povsod, nihče pa ni pričakoval, da bodo napoved uresničili že v prvih dneh leta in da bodo ekspanzijo opravili v enem samem zamahu, s hkratno priključitvijo več kot 130 držav.
S skupaj več kot 190 državami je netflix ta čas najbolj globalna storitev pretočnih digitalnih vsebin. Glasbeni deezer je po številu držav blizu, a ni na voljo v ZDA. Apple music pokriva nekaj več kot sto držav. Spotify ali Amazonov prime video nekaj deset. Voyo in Pickbox sta regionalna ponudnika. Hulu je na voljo samo v ZDA, hbo go marsikje, a zgolj kot del paketa v kabelski naročnini, ne samostojno. Z dostopnostjo in obsežno lastno produkcijo vsebin, ki stane nekaj milijard dolarjev na leto, je Netflix v veliki prednosti pred vsemi tekmeci in je verjetno ta čas edini ponudnik, ki je res lahko globalno uspešen in ki lahko zamaje televizijske, kabelske in kinematografske imperije. Pri tem ga sicer čaka še veliko izzivov. Ne samo pridobivanje pravic za novejše filme in njihovo globalno dosegljivost, tudi zagotavljanje zadostne pasovne širine - ponekod Netflixov promet predstavlja kar dve petini vsega internetnega prometa - in dobri odnosi z operaterji utegnejo biti težava. Hastings je priznal, da so morali čakati desetletje, da je internet postal dovolj prepusten in stabilen, da so lahko resno začeli uresničevati svojo vizijo.
Hitro, a pomanjkljivo
Začetno navdušenje nad dostopnostjo storitve, ki jo je marsikdo dolgo čakal, je hitro splahnelo in se sprevrglo v vsaj rahlo razočaranje, ko so uporabniki prečesali seznam vsebin. Razlika med ameriško in slovensko ponudbo je za zdaj očitna. Na voljo je manj kot petina vseh vsebin, manjkajo celo nekatere Netflixove lastne serije, tudi Hiša iz kart (House of cards), ki so jih za predvajanje v Sloveniji že prej - verjetno za omejeno obdobje - zakupili drugi ponudniki. V mojem osebnem seznamu je tako denimo v slovenski različici osem od 25 naslovov, ki sem jih dodal v ameriškem netflixu. Kar je odstotkovno več od siceršnjega deleža, a imam na seznamu precej serij ponudnikov lastne produkcije, skorajda vsi dokumentarci, ki sem si jih želel pogledati, a še nisem utegnil, manjkajo.
V Netflixu zagotavljajo, da bodo prej ali slej vse vsebine na voljo povsod. »Trenutno smo še vedno ujetniki zapletene globalne arhitekture pridobivanja avtorskih pravic. Vse nove pogodbe, ki jih sklepamo, zajemajo pravice na svetovni ravni, toda pri veliko vsebinah moramo počakati na iztek prejšnjih pogodb. Hitimo, kolikor se da, a realnost je taka, da bo na začetku povsod na voljo večina naših serij, razen nekaterih starejših, za katere smo pravice prodali drugih ponudnikom, in še nekaj drugih vsebin. Pričakujem, da bomo v petih do desetih letih poenotili kataloge,« je na to, na Cesu najbolj pogosto vprašanje odgovarjal Hastings. Tudi drugi predstavniki podjetja so zagotavljali, da se bo napredek poznal že v nekaj mesecih, niso pa hoteli dajati konkretnih obljub.
Slovenski uporabniki ta čas niso deležni niti vmesnika v slovenščini niti slovenskih podnapisov. Kar so predstavniki drugih ponudnikov, denimo Pickboxa, videli kot glavno oviro za vstop na slovenski trg. »Mislim, da bi bila zanje največji problem lokalizacija vsebine. Če vsebina ni prevedena, storitev ni privlačna. Oni delujejo predvsem v državah, kjer je ali prvi jezik angleščina ali so tako velike, da se splača vlagati v lokalizacijo,« je ob začetku delovanja Pickboxa ocenil njegov direktor za digitalno strategijo in razvoj Ivan Ljubičić. Pri Netflixu se za vse to v želji po hitri ekspanziji niso zmenili in so v kopico držav preprosto vstopili z angleščino, računajoč na že dovolj veliko moč in prepoznavnost svoje znamke. Z lokalizacijo se bodo ukvarjali kasneje, če bo treba.
Blokiranje dostopa prek vpn-ja?
Zadnja morda kontroverzna, a vseeno logična poteza Netflixa je začetek preganjanja uporabnikov, ki se za dostop do polnega kataloga vsebin - pred globalno širitvijo pa sploh do storitve - skrivajo za navideznimi omrežji (vpn) in lažnimi (ameriškimi) internetnimi naslovi. David Fullagar, ki je v podjetju odgovoren za to področje, je v uradnem blogu zapisal: »Uporabniki, ki za dostop do netflixa uporabljajo posredniške strežnike (proxyje) in storitve za 'deblokado', bodo v prihodnjih tednih začeli dobivati obvestila, da lahko dostopajo samo do vsebin, ki so na voljo v državi, v kateri so trenutno.« Fullagar ni eksplicitno omenil vpn-jev, a gotovo gre prav za preganjanje tovrstnega dostopa. O tem so govorili že v preteklosti, vendar pri Netflixu niso resneje reagirali do širitve v vse države.
Sogovornica iz Netflixa je sicer minuli teden v Las Vegasu na naše vprašanje, koliko uporabnikov z vpn-jem po njihovem imajo, odgovorila, da je natančno število nemogoče oceniti. Ker ne vidijo vedno, da se je uporabnik priključil čez vpn. Tudi glavni produktni šef Neil Hunt je v enem od nedavnih intervjujev priznal, da je to igra mačke z mišjo. Zanašajo se namreč na znane (izhodne) naslove ponudnikov storitev vpn. Vendar ti zlahka spremenijo naslove IP, ko ugotovijo, da so se stari znašli na »črnem seznamu«.
Toda ta poteza kaže, da so se v podjetju s sedežem v Los Gatosu v Kaliforniji resno lotili osvajanja sveta. Pri katerem pa bodo upoštevali vsa lokalna pravila in poskušali vzdrževati čim boljše odnose z imetniki avtorskih pravic. Le tako bodo lahko nazadnje prevladali in začeli sami postavljati pogoje. Kolikor jih ne že zdaj.
