Tiskane izdaje
Na pogled televizor medion niti ne izdaja svojega nizkocenovnega porekla. Oblikovanje ne izstopa, a težko bi tudi rekli, da je grd, da ni dovolj tanek ali da je preveč roba okrog zaslona, prav tako ima večino priključkov in digitalnih sprejemnikov. Razlike se začnejo kazati takoj po vklopu. Uporabniški vmesnik oziroma izbirniki so daleč od grafične podobe philipsov, samsungov ali sonyjev. Prevladuje ne preveč ostro besedilo in vse skupaj ni ravno pregledno in intuitivno. Enako velja za daljinski upravljalnik, ki ima tipke razmetane povsem naključno. Toda če je uporabniški vmesnik negativno, je sama slika pozitivno presenečenje. Ne glede na to, iz katerega vira smo dobivali sliko, je bila ta dokaj kakovostna. Ni bilo pretemnih črnin in veliko premajhnega kontrastnega razmerja, ki pesti večino poceni televizorjev. Občasno so se pokazale tovrstne slabosti, saj so bili nekateri prizori ali pretemni ali presvetli, a niso bile zelo moteče.
Prav tako ni bilo pretiranega ostrenja in splošne izumetničenosti slike. Želeli bi si večje svetilnosti in bolj živih barv. Nekaj pomislekov imamo še glede hitrih prehodov, vendar tega nismo mogli bolj podrobno preveriti. Tudi fotografije so videti dovolj naravne in jasne, kolikor je to mogoče pri razločljivosti full hd na 165 centimetrih diagonale, če je le izključen dinamični kontrast, ki jih brez potrebe potemni v že tako temnih delih. Zgolj kot prikazovalnik se tako medion life x18015 kar dobro odreže. Pomanjkljivosti so se pokazale, ko smo se osredotočili na »pamet« in povezljivost.
Pameti ni veliko
Tako imenovane pametne funkcionalnosti so združene na tipki, za katero bo uporabnik verjetno najprej mislil, da požene spletni brskalnik. Vendar je brskalnik zgolj ena od aplikacij, precej počasen in pretežno neuporaben, če na televizor (prek enega ali obeh vhodov usb) ne priključimo tipkovnice in miške. Aplikacij je kar precej, toda nabor je prilagojen nemško govorečim gledalcem z vsebinami iz istega govornega območja. Kakšne slovenske aplikacije (rtv 4d, voyo, vremenska napoved ...) nismo našli. So pa izbirniki v slovenščini, a je slovnica na trenutke nekoliko nerodna. Ker na televizorju ni androida, tudi igre brez priključitve kakšne dodatne naprave odpadejo, in tako ali tako televizor nima dovolj zmogljivega procesorja za kaj takega.
Še drugi del »pametnih« funkcionalnost - predvajanje vsebin z drugih naprav - je dostopen s pritiskom na tipko media. Tam je mogoče izbrati v televizor vstavljen ključek usb - če ga prepozna - ali strežnike dlna v istem omrežju. Predvajanje vsebin deluje dokaj gladko. Pri filmih se brez dodatnih posegov gledalca prikažejo tudi podnapisi (verjetno mora biti ime datoteke enako kot za sam film). Nismo preverjali, katere kodeke televizor prebavi, pri naključnih videodatotekah pa ni bilo nobene takšne, ki je ne bi hotel predvajati. Tudi fotografije je odpiral precej hitro in jih prikazoval brez težav. Kot rečeno, pa smo imeli težave s prepoznavanjem priključenih podatkovnih nosilcev. Ključka s kapaciteto 128, ki ga je Sonyjev televizor višjega razreda brez pritoževanja prebral, najprej sploh ni prepoznal, nato pa ga je, a na njem ni našel nobene vsebine. Morda smo imeli smolo, še bolj verjetno pa je, da tovrstna podpora preprosto šepa in da se je bolje zanašati na predvajanje čez kakšno drugo priključeno napravo - računalnik, namenski večpredstavnostni predvajalnik, igralno konzolo.
Nasploh je taka naša končna ugotovitev po preizkusu tega nizkocenovnega televizorja. Ima spodoben zaslon in za uporabnika, ki bo vsebine predvajal pretežno s pomočjo dodatne povezane naprave (računalnika), tako kot za našega bralca, lahko pomeni dober in poceni nakup. Kdor pa pričakuje, da bo televizor sam zase večpredstavnostno središče in bo njegova »pamet« čim bolj napredna, se bo moral ozreti k najbolj uveljavljenim proizvajalcem in pripraviti večji kupček evrov.
