Tiskane izdaje
Ne, nisem šel na potapljaško ekspedicijo, temveč sem na sejmu IFA imel priložnost preizkusiti pred pol leta predstavljeno, za zdaj še prototipno HTC-jevo čelado za navidezno resničnost, imenovano vive. Približno 20-minutna demonstracija te naprave prihodnosti me je popeljala v pet različnih svetov, eden je bil opisani morski. Poleg tega sem si od blizu ogledal še bitko med dvema vojskama, ena je branila grad, druga pa ga je napadala, nato risal grafite, postal navidezni kuharski mojster in nazadnje precej neuspešno popravljal robote na nekakšni vesoljski koloniji.
Skupna vsem tem prikazom, kaj zmore naprava vive, je bila neverjetna realističnost. Počutil sem se, kot da sem zares tam. Kot da so prostori pravi, resnični. Ko se kaj zgodi, ko kit zamahne s plavutjo ali se začnejo podirati tla na vesoljski ladji, se človek dejansko ustraši in se umakne nazaj. Ko pogleda čez rob v brezno, ga stisne v trebuhu. Ko nekaj »prime« v roko, bi rad s tem neobstoječim predmetom ravnal enako s pravim. Ko naleti na oviro, najprej misli, da ne more skoznjo, čeprav se v podzavesti zaveda, da v resnici hodi po povsem praznem prostoru.
Ta resničnost je brez pretiravanja zelo podobna pravi. Vsekakor dovolj prepričljiva, da se vanjo vživiš in je preizkusa mnogo prehitro konec. In da bi rad izkusil še kaj, saj se možnosti kar odpirajo. Marsikaj, česar v pravem življenju verjetno nikoli ne bom, bi lahko doživel vsaj navidezno. Odigral partijo tenisa z Rafo Nadalom. Poletel tik nad kakšno naravno znamenitostjo. Odpeljal krog s formulo ena. Odigral doom ali quake v »pravem« trirazsežnem prostoru z nasprotniki v realni velikosti. Možnosti je ogromno.
Vive izstopa
Preizkusil sem že večino najbolj znanih čelad za navidezno resničnost. Oculus rift in samsung gear vr sta mi že pričarala nekaj vznemirljivih prestavitev v nove svetove in Sonyjev project morpheus morda najboljši prikaz filma 3D. Toda vive je nekaj povsem drugega. Pri vseh ostalih je bilo vse skupaj še vedno bližje videu, igri ali risanki kot resničnemu svetu. In pogled pri vseh je bil omejen, pa tudi gibal se nisem v prostoru, ampak sem lahko samo obračal glavo ali gledal pretežno naravnost. Tu pa sem bil sredi prostora, ki je bil v celoti navidezen, brez mrtvih kotov ali česa podobnega. Ko sem v kuhinji dal korenje s pulta v mikrovalovno pečico in čez nekaj sekund vzel ven kupček oglja, sem ga za hec vrgel v kot, v luknjo med pultom in hladilnikom. Tudi zato, da bi videl, ali je prostor cel ali pa se bo zoglenelo korenje odbilo od kakšne nevidne stene. Padlo je na tla v tistem kotu in lepo obležalo tam.
Skratka, prostor je bil narejen v celoti in me je povsem obkrožal. Morda je vse skupaj v malo prenizki razločljivosti, kar pomeni, da slika ni čisto jasna, ampak nekoliko zrnata. Toda realističnosti to niti ne zmanjša in verjetno bodo že kmalu zasloni z vse višjimi razločljivostmi omogočali lepši prikaz. Najbrž pa bo to za seboj potegnilo višje strojne zahteve.
Dodatno pri napravi vive uporabnik »vidi« roke. Pravzaprav ročki, ki ju drži v rokah in s katerima počne, kar počne v navidezni resničnosti. Drži seveda pravi ročki, vidi pa narisani, saj gleda zgolj v zaslon čelade. Če bi bile narisane še roke, bi bilo še bolje, a že tako, kot je, je bistveno bolje kot pri oculusu in gearu vr, kjer rok ne vidiš. Še največ težav sem na začetku imel s kablom, ki povezuje čelado in računalnik, ki izrisuje navidezni svet. Vendar sem se nanj navadil, vprašanje pa je, kaj bi se dogajalo, če bi bila katera od demonstracij bolj adrenalinska. Magnetno na strop pritrjen kabel, kot pri avtomobilčkih za zaletavanje v zabaviščnem parku, bi bil morda dobra rešitev. V kotih sobe so tipala in laserji, ki rišejo zelene črte, do kamor uporabnik lahko gre. Če te zamejitve ne bi imel, bi se prej ali slej zaletel v pravo, fizično steno, ki je v navideznem svetu seveda ne bi videl.
Tehnologija je pripravljena
Očalni del htc-ja vive je sestavljen iz dveh zaslonov razločljivosti 1200 x 1080, po enim za vsako oko. Zaslona lahko prikazujeta 90 slik na sekundo in s hitrim izmenjavanjem, kaj vidi eno in kaj drugo oko, ustvarjata občutek treh dimenzij. Znotraj in na zunanjem delu naprave so pospeškomeri, žiroskopi in tipala, ki zaznavajo premikanje glave s pomočjo laserjev, ki svetijo iz kotov sobe. Dve napravi v sobi zaznavata uporabnikovo gibanje, vsaka pokriva površino 4,5 krat 4,5 metra. Vse skupaj se da prilagoditi tudi za uporabo v manjšem prostoru.
Naprava zaznava premikanje v vseh 360 stopinjah, za dodatno realističnost pa skrbijo še slušalke, priključene prek standardnega priključka. Kot rečeno, uporabnik v rokah drži dva krmilnika, ki imata vsak po eno navigacijsko tipko in akcijsko tipko na zadnji strani in dajeta povratni odziv z vibriranjem. Vive naj bi bil na voljo proti koncu leta, vendar bo menda zamudil, tako da ga bo najverjetneje mogoče kupiti šele prihodnje leto. Cena še ni znana, toda sama naprava nikakor ne bo dovolj. Za pravo izkušnjo bo treba imeti še vso drugo opremo (osrednji računalnik, naprave in laserje za zaznavanje gibanja in zamejitev prostora) in ustrezen, dovolj velik in prazen prostor.
Tudi zaradi takih zahtev prava navidezna resničnost še ni tako zelo blizu, kot bi morda sodili po preizkusu, ki smo ga opravili na berlinski Ifi. A je vseeno vse bližje. Tehnologija je pravzaprav že tu, manjkajo le še podrobnosti in prave vsebine. Te pa bodo, kot vedno, prišle šele takrat, ko bo dovolj uporabnikov, ki bodo zanje pripravljeni plačati.
