Tiskane izdaje
Ministrstvo za javno upravo (MJU) je objavilo razpis za storitve mobilne telefonije, ki ne samo da izloča dva od štirih slovenskih operaterjev, ampak se naročanja storitev in naprav loteva na povsem napačnem koncu, z birokratsko logiko in osredotočanjem na (nepomembne) tehnične lastnosti. Poglejmo nekaj najbolj očitnih cvetk razpisa.
Nanj se bodo lahko prijavili samo ponudniki, ki imajo med naročniki vsaj dve podjetji z najmanj 800 uporabniki. Taka operaterja pa sta zgolj Telekom Slovenije (pri njem so, denimo, Mercator, Gorenje, Slovenske železnice in še nekatera večja podjetja) in Simobil, ki storitve med drugimi zagotavlja Leku in Slovenski industriji jekla. Morda celo samo Telekom, saj v Simobilu še preučujejo razpisno dokumentacijo, če izpolnujejo zahtevo po dveh podjetjih z 800 uporabniki. V nasprotnem primeru bodo zahtevali revizijo razpisa. Telemach (Tušmobil) in T-2 nimata tako velikih naročnikov. Na vprašanje, zakaj bi storitve delovale bolje pri operaterju z večjimi podjetji med naročniki ali slabše pri tistem, ki jih nima, nimamo odgovora.
Pomembna je pokritost s signalom edge
Toda še bolj opazne so nekatere druge zahteve in način, kako so v javni upravi pripravili razpis. Že v začetku so se osredotočili na lastnosti omrežij, ki ne samo da so pretežno nepomembne, ampak so tudi zastarele. Zahtevajo namreč 95-odstotno pokritost prebivalstva in 75-odstotno pokritost ozemlja s signalom gsm oz. edge. Povsem pa spregledajo, da operaterji, ki sami nimajo zadostne pokritosti, uporabljajo nacionalno gostovanje in storitve nemoteno zagotavljajo po vsej Sloveniji, da pokritost s signalom že nekaj let skorajda ni več faktor pri izbiri operaterja in da operaterji pospešeno gradijo omrežja lte.
Naprej. »Ponudnik mora omogočati vzpostavljanje internetnih povezav in paketnega prenosa podatkov v domačem omrežju v naslednjih tehnologijah: edge, umts in hspa (hspa/hsupa).« Za lte ali še niso slišali − kar ni najbolj verjetno, saj ga pri zahtevah za telefone celo omenijo − ali pa so uporabili enako besedilo razpisa kot prejšnjič, ko omrežij lte dejansko še ni bilo. In hipotetično bi se lahko kateri od operaterjev z zelo dobro pokritostjo s signalom lte odločil, da ugasne omrežje 3g (hspa). Tako bi optimiziral svoje moderno omrežje in − izpadel iz izbora na razpisu za javno upravo.
Hitrosti se merijo v kilobajtih
Dodatno pa razpis zahteva še: »Ponudnikova možnost nazivne hitrosti prenosa podatkov je najmanj 236 Kb/s.« Ni napaka. V časih, ko se pogovarjamo o hitrostih 300 in več Mb/s v mobilnih omrežjih, je javna uprava še vedno osredotočena na hitrost, ki je tisočkrat nižja in je bila aktualna pred 15 leti.
Nihče, ko se odloča, pri katerem operaterju bi sklenil naročnino, ne preračunava odstotkov pokritosti in nazivnih najvišjih hitrosti prenosa podatkov, temveč pogleda, koliko količin (predvsem gigabajtov) dobi za določen znesek, ali sta vključeni uporaba omrežja lte in uporaba v tujini, in šele nato, kakšna je hitrost prenosa podatkov v izbranih paketih.
Blackberry je zakon
Poleg zagotavljanja storitev dvema velikima podjetjema je moral operater, ki se želi prijaviti, »v zadnjih treh letih za storitve potisne pošte skleniti vsaj eno pogodbo za vsaj 50 uporabnikov«. To najbrž predpostavlja storitev blackberry in v treh od štirih razredov telefonov, ki so jih navedli, mora biti vsaj en od treh ponujenih telefonov model s fizično tipkovnico, kar znova pomeni enega od blackberryjev. Morda na MJU niso opazovali trendov v zadnjih letih in najnovejših podatkov o tržnih deležih, zato jim lahko pomagamo. Blackberry ima po zadnjih podatkih analitskih hiš IDC in Gartner manj kot polodstotni (0,5) tržni delež pri prodaji pametnih telefonov, naročnikov na storitev pa je po svetu le še kakšnih 50.000 in njihovo število hitro upada. Poleg tega danes vsak pametni telefon omogoča potisno e-pošto brez kakršne koli naročnine in dodatne storitve, le e-poštni strežnik mora podpirati to možnost. A tudi če je ne, lahko e-poštna aplikacija na vsakih nekaj minut preverja, ali je prispelo kakšno novo sporočilo.
Razločljivost, tipkovnica, pomnilnik, torbice
Tako pridemo do zahtev za mobilne telefone in modeme usb, ki jih želi kupiti javna uprava. Telefone je razdelila v štiri skupine, spet pa jih kupuje tako, kot nihče ne kupuje telefonov. In podobno, kot javna uprav naroča avtomobile, kjer zahteva točno določeno gibno prostornino, navor in podobne specifikacije, ki jih nihče ne gleda v prvem koraku izbiranja in ki so lahko tam kvečjemu zato, da se izbira zoži na en želeni model. Podobno je tu.
V prvem razredu so telefoni za uporabnike, »ki uporabljajo aparat predvsem za glasovno telefonijo in pošiljanje SMS-sporočil.« Vendar javna uprava ne bo zadovoljna z osnovnimi, funkcijskimi telefoni, ki stanejo nekaj deset evrov, temveč morajo imeti zaslon z razločljivostjo najmanj 480 x 800 in vsaj 4 GB pomnilnika.
V naslednjih treh razredih, kot rečeno, mora vsaj eden od ponujenih telefonov imeti fizično tipkovnico. Pri čemer na MJU ne vedo, da ima slovenska tipkovnica razpored qwertz, ne qwerty.
Že telefoni v drugem cenovnem razredu morajo podpirati LTE (4G), čeprav ga razpis v osnovnem delu ne zahteva, iz nam neznanega razloga morajo imeti podporo povezovanju v brezžična omrežja po najnovejšem standardu 802.11ac − to, denimo, izloči vse blackberryje, razen najdražjega passporta −, režo za pomnilniško kartico, »vgrajeno fizično ali navidezno tipkovnico«, (pametnega telefona brez zaslonske tipkovnice še nismo videli, pa jih vsako leto preizkusimo nekaj deset), vsaj 700 minut pogovorov z enim polnjenjem in priloženo torbico »za nošenje«.
Tretji razred dodaja razločljivost najmanj 250 točk na palec (ppi) in 16 GB pomnilnika (odpade pa zahteva po reži za kartico micro sd), 800 minut pogovorov in tudi pregledovalnik datotek doc, xls in pdf. Če javna uprava ne razume koncepta pametnih telefonov, ji ga lahko na kratko pojasnimo. Nanje je mogoče namestiti kakršno koli aplikacijo, zato so zahteve, ki nimajo povezave s strojnimi lastnostmi ali aplikacijami, ki so na voljo zgolj na določeni platformi (pisarniške niso take), popolnoma odveč.
V četrtem razredu pa morajo telefoni imeti razločljivost 320 ppi, 32 GB pomnilnika in 2 GB delovnega pomnilnika (to, denimo, izloči iphone).
Ne poznamo nikogar, ki bi telefon izbiral na tak neživljenjski način in si že vnaprej omejeval izbiro z določanjem natančnih strojnih lastnosti. Faktorji pri odločanju izhajajo iz konkretne uporabe. Velikost in kakovost zaslona, velikost telefona, operacijski sistem oziroma platforma, kakovost fotoaparata, uporabljeni materiali, robustnost, trajanje baterije (splošna, ne samo pri pogovorih), dodatne funkcionalnosti, kot so čitalec prstnih odtisov, brezžično polnjenje in nenazadnje seveda oblika in barva. Domači kupci pa telefone razvrščajo v razrede samo po ceni. Denimo do 200, od 200 do 400 in nad 400 evri (govorimo o cenah v prosti prodaji).
Modem usb 2.0
Podobne so tudi zahteve pri modemih usb. Na začetku v razpisu piše, da mora operater zagotavljati »vzpostavljanje internetnih povezav in paketnega prenosa podatkov v domačem omrežju v tehnologijah edge, umts in hspa+.« Med zahtevami za same modeme pa se nato znajde podpora omrežjem lte v frekvenčnih območjih 800, 900, 1800, 2100 in 2600 MHz. Modemi morajo imeti zunanjo anteno, podporo esemesom in znova vrečko ali etui za hranjenje. (Kako prepoznaš uporabnika mobilne telefonije, ki je zaposlen v javni upravi? Telefone in modeme naokrog prenaša v etuijih in torbicah. Če se le da, za pasom.)
In, navsezadnje, modemi morajo podpirati standard usb 2.0. Na hitro: Vsak modem usb podpira ta standard (ali novejšega), ta podatek nima nikakršne zveze z delovanjem modema, in če gre za modem usb, deluje z vsemi priključki usb v vseh osebnih računalnikih.
Javna uprava se tako (znova!) uradniško drobnjakarsko in pri tem še nedosledno osredotoča na posamezna drevesa in njihove lastnosti, namesto da bi poskušala ugotoviti, za kakšen denar lahko odkupi letošnji posek. O tem, kakšne pakete, koliko vključenih količin, kakšne storitve v roamingu, koliko prenosa podatkov v drugem sklopu in podobno, v razpisu ni niti besede. Prav tako ne, za kakšne namene in storitve ter v kakšnih okoljih bodo zaposleni v javni upravi uporabljali nove telefone, da bi jim lahko ponudniki predlagali prave modele. O tem, da so očitno na MJU prepričani, da mobilne telefone prodajajo samo operaterji, pa raje ne bi izgubljali besed.
