Kaj v televizorjih v resnici prinaša kratica hdr?

Slika je svetlejša, bolj kontrastna in živobarvna, ne pa nujno tudi bolj naravna.

Mon, 07.03.2016, 18:00

Proizvajalci televizorjev si radi izmišljajo kratice, da jih lahko lepijo na svoje izdelke v trgovinah. Vendar njihovi zadnji poskusi niso bili zelo uspešni, 3d je mrtev po vsega šestih letih. Bo drugače z najnovejšo iznajdbo, sliko z visokim dinamičnim razponom? S kratico - hdr.

Metodo poznamo že iz digitalne fotografije. Tam je poanta v tem, da zajamemo več fotografij z različnimi nastavitvami (osvetlitve, odprtosti zaslonke, časa ...) in jih nato združimo v eno. To je mogoče narediti ročno, če aparat postavimo na stativ, zajamemo tri ali štiri fotografije in jih nato v ustreznem programu za obdelavo spojimo v eno. Toda večina novejših pametnih telefonov in tudi marsikateri fotoaparat to znajo početi samodejno. Pri tem so različni modeli seveda različno uspešni, vendar je fotografiranje v hdr na splošno postalo priljubljeno. Ker pomaga odpraviti nekatere najbolj očitne težave, denimo presvetljene ali pretemne dele motivov.

Svetilnost, kontrasti, barve

Podobna ja ideja pri televizijski sliki. Sodobni televizorji lahko prikažejo precej svetlejšo sliko (imajo večjo svetilnost zaslona) kot starejši modeli in tudi črna je bolj črna. Kar pomeni, da bi bil dinamični razpon med temno in svetlo lahko večji, kot so ga predvidevali standardi za zaslone s starejšo tehnologijo. Barvni razpon je prav tako večji, enako kontrastno razmerje. Toda zadeva ni zgolj v tem, da televizor podpira hdr, kar pomeni, da ima ustrezen zaslon (danes je tak že skoraj vsak) in da ima vgrajene ustrezne kodeke in procesor, ki jih lahko razvozla. Resda je mogoče tudi običajno »nadgraditi« v hdr, vendar je učinek podoben ali še slabši kot pri umetnem zviševanju razločljivosti. Ali je razlike malo ali pa je slika celo bolj izumetničena kot brez načina hdr. S prevelikimi kontrasti, preveč nasičenimi barvami in podobnimi lastnostmi. Vseeno Danny Tack, ki je v TP Visionu, proizvajalcu televizorjev Philips, odgovoren za kakovost slike, poudarja, da vsak televizor s podporo hdr prikaže lepše sliko, kot tisti brez hdr-ja.

Poanta pri hdr je, da je tudi vir slike pripravljen v tem načinu. Zdaj je namreč večina vsebine ob zapisu v končni izdelek (»matrico«) stisnjena. Izgubijo se nekatere informacije o kontrastu, barvnem in dinamičnem razponu. Vse je prilagojeno zaslonom z manjšo svetilnostjo in razponi, kar prinese hitrejšo obdelavo in manjšo porabo pasovne širine, ker je informacij v zapisu manj. Za sliko hdr je treba te informacije ohraniti in vse skupaj obdelovati pri veliko višji svetilnosti. Za ta namen je trenutno v razvoju več standardov, od katerih večina proizvajalcev televizorjev za zdaj podpira open standard. Nekateri so se odločili za standard dolby vision, medtem ko bi se lahko televizijske hiše odločile za standard hybrig log gamma ali standard, ki ga družno razvijata Philips in Technicolor. Ponudniki videa na zahtevo (Amazon, Netflix ...) bodo verjetno izbrali enega od prvih dveh. Oba omenjena prve vsebine v načinu hdr napovedujeta za letos. Svoj standard pa ima Youtube, vendar ga bodo proizvajalci televizorjev morda lahko podprli brez dodatne strojne opreme, zgolj z nadgradnjo programske.

Razlika je, včasih celo pretirana

Kako je vse skupaj videti v praksi? Ogled dveh slik na enakih in enako ali zelo podobno nastavljenih televizorjih, ene iz klasičnega vira in druge, prirejene za hdr, dejansko pokaže veliko razliko. Pri drugi je slika bistveno svetlejša in tudi v temnih delih scen se vidi precej podrobnosti, medtem ko je na prvi pogosto tam ena sama črnina. Tudi »presvetlitev« je manj in podrobnosti v svetlih delih več. Se pa lahko komu slika hdr zazdi nekoliko umetna, saj so razlike med najsvetlejšimi in najtemnejšimi deli prizorov precejšnje, kontrast pretiran, še posebej kakšni kožni odtenki bistveno presvetli, nenaravni. In tudi barve, zlasti rdeča, so lahko pretirane, preveč nasičene.

Verjetno bi se dalo vse skupaj z nekaj igranja v nastavitvah še nekoliko popraviti. Predstavitvene nastavitve so namreč vedno take, da »pritegnejo« gledalce. Drugje kot na predstavitvah, kjer sta skupaj postavljena (menda) enaka televizorja in so na voljo primerne vsebine, pa je razlike težko ugotavljati.

Kako do (pravega) hdr-ja?

Vendar tudi kupci, ki si bodo letos privoščili televizor s podporo hdr - ta se začne že v srednjem cenovnem razredu - ne bodo nujno mogli izkoristiti te funkcionalnosti. Kot pri razločljivosti 4k bo težava pomanjkanje ustreznih vsebin. Verjetno bo, vsaj pri nas, nekje od poletja naprej prva možnost netflix s peščico naslovov. Morda še youtube, če bo dobil tovrstne vsebine. Televizijskih programov, razen mogoče britanskega BBC-ja in še kakšnega, ki v Sloveniji ni viden, v hdr še nekaj časa ne bo. Filmi na zahtevo, denimo Sonyjevi, so za slovenske kupce brez zatekanja k piratstvu nedosegljivi. Morda bo nekaj filmov na voljo na nosilcih blu-ray. Toda žalostna realnost je, da bodo proizvajalci znova prodajali izdelke z dobro zvenečo tehnologijo, ki pa jo bo v praksi težko izkoristiti, ker celotna veriga ni hkrati poskrbela za ustrezne vsebine.

Prijavi sovražni govor