Tiskane izdaje
Lastniki Applovih naprav te enostavno povezujejo med seboj, toda manj sreče imajo s povezovanjem z drugimi izdelki, brez jabolčnega znaka. Apple je pred leti razvil protokol airplay, ki temelji na tem, da sta obe napravi priključeni na isto domače omrežje (lahko po kablu ali brezžično, torej v wi-fi). Ko tako na eni napravi, ponavadi je to iphone ali ipad, zaženemo predvajanje videa ali pesmi, lahko povlečemo s prstom do spodnjega roba zaslona navzgor, da se odpre meni z možnostmi, in tam izberemo airplay. Nato pa želeno napravo, na kateri naj se vsebina predvaja. S tem predvajanje prevzame apple tv in kakšna druga reč v domačem zabavnem ekosistemu, da lahko video gledamo na večjem zaslonu in glasbo poslušamo na resnih zvočnikih.
Airplay podpirajo tudi nekateri izdelki drugih proizvajalcev, denimo večpredstavnostni predvajalniki ali mikro hi-fi sistemi, ne zgolj Applovi. Za uporabnike iphona ali ipada je nakup kakšnega takega dodatka smiseln, posebno če ima vgrajen še priključek lightning, prek katerega je prav tako možno predvajati glasbo in hkrati še polniti telefon ali tablico. Večina televizorjev namreč protokola airplay ne podpira, zato nanje z iphona ali ipada ne moremo neposredno pošiljati vsebin, temveč je dodatna »škatlica« nujna.
Več možnosti, a tudi zapletov na androidu
Bolje je poskrbljeno za povezovanje televizorjev in androidnih telefonov in tablic, vendar hkrati od uporabnikov zahteva nekaj več truda. Po eni strani večina telefonov in televizorjev že leta podpira protokol dlna, pri katerem mobilna naprava postane nekakšen medijski strežnik, televizor pa predvajalnik vsebin s prve. Po drugi strani pa se je razširil še sistem miracast. Tudi pri protokolu dlna morata biti obe napravi v istem omrežju in potem je mogoče na televizorju med omrežnimi napravami izbrati telefon ter predvajati videe, fotografije ali glasbo, ki je na njem in jo »strežnik« da na voljo. V nastavitvah telefona je ponavadi treba tovrsten stežnik (»skupna raba vsebina«) vključiti.
Uporabnik lahko pristopi tudi z druge strani. Ko ima na telefonu odprto želeno fotografijo ali video, lahko med možnostmi za deljenje vsebin (lahko pa je ta možnost tudi posebej nekje v desnem zgornjem kotu zaslona) izbere »pošlji na« in potem določi, naj gre vsebina na televizor. Ali pa je treba v nastavitve in tam izbrati vsebino, ki jo hočemo poslati na TV. Ta bo čez nekaj sekund prikazal fotografijo ali začel predvajati video, ne glede na to, kakšna vsebina je prej tekla na njem. Ko bo videa s telefona konec, bo televizor znova prešel v prejšnjo vsebino. Medtem ko je iz fotografije največkrat treba ročno izstopiti.
Lahko tudi s kablom
Druga možnost je zrcaljenje zaslona, običajno prek protokola miracast, ki ga prav tako podpira večina (boljših) androidnih telefonov in tudi mnogi televizorji. To možnosti je treba na telefonu prav tako vključiti v nastavitvah in potem poiskati televizor, na katerem nato vidimo preslikan zaslon s telefona, ne zgolj izbrano vsebino. Nekako tako, kot če bi na televizor priključili računalnik. Taka možnost je še posebej uporabna za vsebine, ki jih morda protokol dlna (zaradi licenčnin) ne prepozna, ali za prezentacije. Seveda še vedno ostane možnost priključevanja računalnika na televizor. Večina prenosnikov ima primeren video izhod, ali hdmi ali displayport. Pri prvem je treba zgolj uporabiti običajen kabel hdmi (morda s prilagojevalnikom s priključka mini ali micro hdmi, če je proizvajalec prenosnika varčeval s prostorom), za drugo možnost pa se prav tako dobi ustrezen kabel. Po taki povezavi se poleg videa prenaša še zvok, vendar običajno le stereo, ne prostorski. Mnogo telefonov izhod hdmi omogoča tudi prek priključka micro usb (po standardu mhl), s tem pa je mogoče doseči enak rezultat kot z miracastom. Za Applove naprave prav tako obstaja pretvornik s priključka lightning na hdmi, vendar je nekajkrat dražji kot kabel iz mico usb na hdmi.
Možno je še povezovanje prek bluetootha. Vendar večinoma za izmenjevanje datotek med različnimi napravami ali za sinhronizacijo nosljive elektronike (ur, zapestnic) s telefonom. Tako za ta namen kot za predvajanje glasbe na glasbeni »stolp« s podporo bluetoothu je ponavadi treba namestiti aplikacijo, povezovanje opraviti v njej in z njo tudi prenašati vsebine. Neposredno povezovanje, kot pri slušalkah, v takih primerih ne deluje. V nekaterih primerih vzpostavljanje povezave bluetooth olajša spoznavanje naprav prek protokola nfc. Ne glede na to pa povezovanje različnih izdelkov v sodobnem večpredstavnostnem domu še zdaleč ni tako preprosto, kot bi moralo biti. Pogosto je dejansko najlažje izbrane vsebine (samodejno) naložiti v oblačno shrambo (dropbox, onedrive, koofr ...) in jih na ciljni napravi predvajati od tam.
