Tiskane izdaje
S televizorji in monitorji ultravisoke razločljivosti (uhd oz. 4k) je industrija trčila v klasičen problem, ko tehnologija prehiteva vse drugo. Pravih vsebin za take zaslone namreč na začetku ni bilo, a tudi zdaj, ko lahko v 4k snemamo z marsikaterim telefonom in ko je v spletu že veliko tovrstnih videov, ostaja izziv, kako to v izvirni razločljivosti tudi prikazati.
Televizijskih vsebin 4k še vedno ni. Obstajajo samo nekateri demonstracijski videi in kanali na satelitih in občasno kakšen dogodek prenašajo v uhd, vendar si v Sloveniji takega prenosa doma ni mogoče ogledati. Zato ostanejo drugi viri. Lastne fotografije – verjetno imajo v izvirniku skoraj vse najmanj osem milijonov točk, kar ustreza razločljivosti 4k – in videi, posneti z dražjimi pametnimi telefoni in fotoaparati (tudi kamerami), so najbolj očiten vir. Potem so tu videi na storitvah, kot je youtube. V ultravisoki razločljivosti posamezne serije in filme že pretaka netflix (z dražjo naročnino) in še kakšna, pri nas uradno nedostopna storitev. In navsezadnje je mogoče televizor uporabiti kot velik monitor za računalnik, čeprav ni povsem prilagojen tovrstni uporabi. Pri vseh teh vsebinah in načinih uporabe pa se lahko pojavi težava na osnovni ravni: kako dejansko »spraviti« sliko na televizor v taki razločljivosti.
Najlažje z usb-ja ali iz domačega omrežja
Najbolj preprosto je vsebine predvajati neposredno s televizorja, če ima ta dovolj povezljivosti in pameti. Vendar tudi to ne prinaša vedno slike 4k. Za fotografije in svoje videe priporočamo ali predvajanje s ključka usb ali z omrežnega medijskega strežnika (network attached storage, nas). Prva možnost zahteva dodaten vmesni korak kopiranja datotek na ključek in njegovo prenašanje naokrog, drugih težav pa ne bi smela povzročati, razen pri večjih ključkih (64 GB in več), ki jih nekateri televizorji ne prepoznajo. Zna pa večina letošnjih modelov 4k prikazati vse domače videe, saj proizvajalci vendarle tudi v cenejše televizorje že vgrajujejo podporo kodeku hevc (h.265). Vsekakor preverite, ali vaš izbrani model podpira hevc, če ga ne, nakup odsvetujemo. Fotografije že nekaj časa lahko na tovrstnih zaslonih gledamo v izvirni razločljivosti – če za njihovo prikazovanje skrbi neposredno televizor, ne kakšna zunanja naprava, npr. večpredstavnostni predvajalnik.
Omrežni disk, ki lahko opravlja funkcijo medijskega strežnika, ponavadi po standardu dlna, je vsestransko uporaben. Do njega namreč lahko dostopajo vsi računalniki, televizorji in tudi mobilne naprave. Androidne denimo z upravljavcem datotek, kot je astro file manager, jabolčne pa s kakšno namensko aplikacijo. Poleg tega je nas idealen za varnostne kopije, še posebej če so v njem diski v načinu zrcaljenja, kar pomeni, da je na dveh diskih zapisana enaka vsebina. Vendar spodoben nas z diskoma stane vsaj 250 evrov, raje več, pri konfiguracijah s štirimi ali celo šestimi diski pa cene hitro zletijo v nebo, zato je tako naložbo doma težko upravičiti. In verjetno se bo večina zanašala na druge načine, kako na televizor spraviti svoje vsebine.
Zunanji predvajalniki
Pri androidnih televizorjih, pa tudi tistih z drugimi platformami (tizen pri Samsungu ali webos pri LG-ju), so na voljo aplikacije za dostop do oblačnih shramb, kot so dropbox, google drive in onedrive. Nekatere od teh aplikacij, denimo onedrive, fotografije prikazujejo v visoki razločljivosti. A četudi ob kliku na fotografijo to prikažejo v zmanjšani razločljivosti, omogočajo shranjevanje na pomnilnik televizorja (ali zunanjega predvajalnika z androidom) in kasnejši ogled, podobno kot če bi fotografijo poiskali na ključku usb. Ali pa z androidno aplikacijo galerija. Če televizor nima androida ali sploh ni povezan v domače omrežje in posledično v internet, je mogoče nanj priključiti kakšen zunanji večpredstavnostni predvajalnik, ki opravlja enako delo. Primer takega predvajalnika je xtreamer prodigy 4k (več o njem v okvirčku), na katerem prav tako teče android, prikazati pa zmore sliko 4k, čeprav zgolj s 30, ne tudi s 60 slikami na sekundo. Tako imamo prav tako dostop do celotnega androidnega sveta in svojih vsebin, ki jih imamo naložene v oblak, nanjo pa je mogoče priključiti zunanji disk ali vstaviti ključek za predvajanje videov, filmov in fotografij.
Žal pa je tudi za tovrstne »škatlice« večinoma pretrd oreh youtube. Na njem je že precej videov 4k, vendar aplikacija na pametnih televizorjih in na omenjenem xtreamerju omogoča predvajanje zgolj v full hd (1080p) ali celo samo v običajnem hd (720p). Tako je skorajda edina možnost za youtube uhd na televizorju, če sliko predvajamo z računalnika. Vendar priključitev računalnika, ki bi na televizor pošiljal razločljivost 4k (2160p), prav tako ni ravno trivialna. Izhodi dvi in hdmi v računalniku tipično podpirajo le 1080p, vhod displayport, ki je najbolj primeren za ultravisoko razločljivost, ima le malo televizorjev, pretvornik iz displayporta v hdmi pa ne da nujno pričakovanih rezultatov.
Slike 4k ne podpirata niti obe glavni igralni konzoli, Microsoftov xbox one in Sonyjev playstation 4. Proizvajalca za zdaj ne nameravata dodati tovrstne podpore, niti ni povsem jasno, ali ju strojna oprema (predvsem izhod hdmi) v konzolah sploh omogoča. Medtem ko denimo zrcaljenje zaslona pametnega telefona s protokolom miracast običajno da še slabše rezultate, kot če bi na televizor priključili računalnik. Tako zrcaljenje nekateri telefoni omogočajo že privzeto – v nastavitvah je treba najti opcijo miracast oziroma zrcaljenje zaslona – pri drugih pa je treba namestiti aplikacijo allcast ali kakšno drugo primerno.
Ni idealne rešitve
Po naših izkušnjah je s sliko 4k še vedno križ. Prek vhoda usb in omrežnega diska je tovrstne vsebine možno predvajati, z vsemi drugimi načini pa ne dosežemo vedno želenega cilja. Ob dobrem viru slike, tipičen primer je storitev pretočnega videa netflix, je lahko tudi vsebina full hd na televizorju 4k res lepa. Večinoma pa algoritmi za »povečevanje« (upscaling) razločljivosti ne prinesejo vidne spremembe, izboljšave slike. Upamo, da bo v bližnji prihodnosti vsaj Google nadgradil aplikacijo youtube in tako omogočil ogled videov 4k na televizorju. Skupaj s predvajanjem fotografij in lastnih videov bi to že dalo nekaj razlogov, da bi bil nakup televizorja z več točkami na zaslonu smiseln.
