Tiskane izdaje
Omrežni usmerjevalnik je ena najbolj skritih, a hkrati najbolj pomembnih naprav v vsakem domu. Kako se lotiti izbiranja novega, na katere številke, kratice in lastnosti je treba paziti? Ponujamo nekaj osnovnih nasvetov o tem.
Usmerjevalnik je danes nujna oprema, saj brez njega ni mogoče pripeljati interneta na različne naprave v stanovanju, niti jih povezati med seboj. Teh naprav pa je vse več. Pri večini operaterjev sicer že »modem«, ki razvozla signal, ki pride do hiše ali bloka, lahko deluje tudi kot (brezžični) usmerjevalnik. Toda nekateri uporabniki si vendarle zaželijo dodatnega, ki pogosto omogoča več, tako da »operaterjev« ostane zgolj v funkciji modema. Prav zaradi razmaha brezžičnih domačih omrežij težko sploh še govorimo o slabih usmerjevalnikih. Verjetno bo vsak opravljal svojo osnovno nalogo, vseeno pa je dobro vedeti, katere so glavne razlike med njimi in na kaj biti pozoren, še posebej ko se večajo potrebe, zahteve in število priključenih naprav.
Hitrostni standardi
Prva pomembna lastnost usmerjevalnikov je hitrost. Svetujemo, da izbirate med takimi, ki imajo gigabitna vrata (»porte«) za žični priklop, saj tako podatki med ožičenimi napravami (računalniki) potujejo hitro, poleg tega se ne bo zgodilo, da bi domača oprema zmanjševala hitrosti dostopa do interneta, ki na marsikaterem omrežju že presega 100 Mb/s, kolikor omogočajo manj zmogljivi in cenejši usmerjevalniki. Hitrost brezžičnega prenosa označuje črka za oznako 802.11. Vsi usmerjevalniki že dolgo podpirajo starejši standarg g, ki omogoča največje hitrosti 54 Mb/s. Dandanes tudi že skorajda ni več usmerjevalnikov, ki ne bi imeli podpore za standard n, kjer je teoretična hitrostna meja 600 Mb/s.
Najnovejši standard ac z gigabitnimi hitrostmi je še precej redek in zanj je treba tudi globlje seči v žep. Po našem mnenju bo še nekaj časa mogoče zdržati s standardom n. Pri čemer velja opozoriti, da morajo tudi »sprejemne« naprave (vmesniki oz. kartice v računalnikih, telefonih, tablicah) podpirati ustrezen standard. Velika verjetnost je, da marsikatera od naprav v omrežju ne bo podpirala niti standarda n, kaj šele ac.
Kljub nazivno enakim hitrostim so dejanski prenosi lahko zelo različni. Večinoma imajo dražji modeli večjo »prepustnost«, saj jim bolj zmogljiva strojna oprema omogoča, da naenkrat prenašajo večjo količino podatkov. Seveda pa je marsikaj odvisno od tega, kje je usmerjevalnik postavljen, skozi kakšne ovire mora potovati signal, in tudi od tega, koliko je zaseden frekvenčni spekter.
Eno- ali dvofrekvenčna podpora?
Vsi usmerjevalniki delujejo pri frekvenci 2,4 GHz, ki pa si jo delijo z brezžičnimi telefoni, mikrovalovnimi pečicami in še kakšno napravo. Zato so lahko v zraku motnje in sprejem ter hitrosti niso optimalni. Vse več usmerjevalnikov ponuja dvofrekvenčno delovanje, pri čemer je druga frekvenca 5 GHz. Tam je spekter bolj prazen in zaradi večje pasovne širine so tudi hitrosti prenosa lahko večje. Zato pa je domet signala manjši. Vsekakor priporočamo, da izbirate med modeli z zunanjimi antenami. Ti že privzeto ponujajo daljši doseg signala, pri nekaterih pa je mogoče antene tudi zamenjati s takimi, ki ponujajo večje ojačanje. Za še daljši doseg pa si lahko omislite dodaten ojačevalnik signala. Ta se z usmerjevalnikom zlahka sporazume prek tipke wps, s čimer privzame nastavitve omrežja, in tako poveča njegov doseg.
Za manjša omrežja bo zadostoval že cenejši usmerjevalnik. Toda ko se bodo med priključenimi napravami poleg računalnikov, telefonov in tablic začeli nabirati še televizorji, glasbeni predvajalniki, naprave za pametni dom, morda hladilnik in še kaj, bo treba razmisliti o kakšnem dražjem, s hitrejšim procesorjem in več pomnilnika, ki pod težo vsega ne bo vsake toliko časa počepnil. Kot pri večini naprav tudi tu velja staro reklo več denarja, več muzike.
Ne zanemarite dodatnih funkcionalnosti
Pomembno je še, kaj je mogoče na usmerjevalnik priključiti. Vsaj en vhod usb je zaželen, saj omogoča priključitev zunanjega diska ali tiskalnika, do katerega lahko dostopajo vse naprave v omrežju. Priključek e-sata za zunanje diske počasi izginja, saj ga tudi diski in ohišja zanje večinoma ne premorejo več. Omrežni diski (NAS) se priključijo prek žičnega omrežnega priključka, torej dobijo svojo številko IP. V navezi z zunanjim diskom oz. nasom lahko marsikateri usmerjevalnik deluje kot odjemalec za datoteke prek protokola bit torrent, kar je prikladno za domače pirate.
Pri vzpostavljanju domačega omrežja je treba biti pazljiv na nastavitev gesla. Omrežja nikakor ne puščajte odprtega, temveč si izmislite ustrezno geslo in vključite šifriranje po standardu wpa2. Pri nekaterih usmerjevalnikih je mogoče nastaviti »gostujoče omrežje«, prek katerega se lahko obiski povežejo v internet, ne pa tudi v vaše domače omrežje, prav tako ne morejo dostopati do nastavitev usmerjevalnika. Tudi na njem spremenite privzeto geslo za dostop do nastavitev. Potem pa poskrbite še, da je naprava postavljena tako, da signal od nje kar najlažje potuje po stanovanju. Kar pomeni, da je nekje pod stropom, ne pri tleh, da ni zaprta v kakšno kovinsko omaro in da je kolikor toliko na sredi. Nato pa uživajte v velikih hitrostih prenosa podatkov.
