Tiskane izdaje
Stojim v zaodrju in se srečujem s člani benda. Nato grem za njimi na oder, zahrumijo kitare, udarijo bobni in koncert spremljam čisto od blizu. Počutim se, kot da množica vzklika meni. Vendar. Resda vidim dogajanje na odru in slišim glasbo, a v resnici nisem na koncertu, ampak stojim na stojnici razstavljavca na sejmu zabavne elektronike, s čelado za navidezno resničnost na glavi.
Industrija zabavne elektronike bi nas rada prepričala, da je to prihodnost. Da bomo kmalu vsi s tovrstnimi pripomočki na glavi spremljali koncerte, športne spektakle, si ogledovali stanovanja pred nakupom, igrali videoigre in se prestavljali še marsikam, čeprav bomo pravzaprav doma v svoji dnevni (ali temu namenu prilagojeni) sobi. Vendar tokrat ne gre samo za željo proizvajalcev, da bi na vsak način našli novo skupino naprav, ki bi nadomestile prodajno stagnacijo ali celo padce drugod – pri televizorjih, fotoaparatih, tablicah, osebnih računalnikih, kmalu tudi pri telefonih. Med tovrstne poskuse zlahka uvrstimo pametne ure in še marsikatero nosljivo in domačo »pametno« napravo, ki jih večina potencialnih uporabnikov ne potrebuje in jim ne prinaša velike vrednosti.
Z navidezno resničnostjo je morda vseeno drugače. Že res, da je prav tako nenujna, da zlahka živimo brez nje. A podobno kot videoigre utegne postati nova množična zabava, nekaj, kar bo tisoče in pozneje milijone vsaj začasno odtrgalo od napornega, stresnega, zahtevnega vsakdanjika. Predvsem pa, v nasprotju s pametnimi urami, prinaša nekaj resnično novega, skoraj nadnaravnega. Vsekakor je izkušnja povsem drugačna kot pri vseh drugih oblikah digitalne zabave. Kdor je preizkusil katerega od kakovostnih prototipov ali prodajnih izdelkov, ve, o čem govorimo.
Precejšnje razlike v izkušnji
Poudarek je na kakovosten. Razlike med posameznimi napravami so po naših opažanjih kar precejšnje. Še posebej pri osebnih naglavnih video prikazovalnikih, ki so v osnovi namenjeni ogledu filmov, ne toliko navidezni resničnosti. Nekateri, denimo vuzix, dejansko pred očmi ustvarijo podoben občutek, kot bi zrli v velik, visokorazločljivosten televizor. Kitajski posnemovalci, denimo Royole, po drugi strani ponujajo ne dosti cenejše izdelke z majhno sliko nizke razločljivosti. Razlika je vsaj taka kot med 32- in 65-palčnim televizorjem, prvim v standardni in drugim v visoki razločljivosti. Malo manjše, a vseeno opazne so tudi razlike med napravami za »pravo« navidezno resničnost.
Cenejše, kot je Samsungov gear vr, se resda zanašajo na zaslon telefona, ki ga vstavimo v režo, in je kakovost prikaza odvisna le še od optične kakovosti okularjev, ki pa se prav tako lahko razlikuje. Prav pri navidezni resničnosti se pokaže razločljivost telefonskega zaslona. Če je za običajno uporabo razločljivost QHD (2k) ali celo 4k morda res pretirana, pa takrat, ko je slika razdeljena na polovico (kot pri 3d) in jo uporabnik gleda zelo od blizu, prav pride vsaka dodatna točka na zaslonu za bolj jasen prikaz.
Pri dražjih sistemih, nad 500 evrov, ki imajo vgrajen zaslon in vso drugo elektroniko, je izvedba še toliko bolj pomembna. Doslej najbolj realističen prikaz smo doživeli pri HTC-jevem sistemu vive, ki pa je tudi najbolj kompleksen – med drugim mora biti ožičen in potrebuje dovolj velik, prazen prostor. Tajvansko podjetje napoveduje, da bo napravo mogoče prednaročiti konec februarja in da bo na voljo konec aprila, a molči o ceni. Verjetno (med drugim) zato, ker vive nikakor ne bo poceni. Tudi Oculus, ki je s svojim izdelkom rift verjetno najbližji zasledovalec HTC-ja glede celotne izkušnje in je najbolj zaslužen za manijo okrog navidezne resničnosti, je prav nedavno na Cesu povzročil nekaj razočaranja. Objavil je namreč, da bo prodajna različica te »čelade«, ki bo na voljo kmalu, stala 600 dolarjev. Ob tem pa je hitro postalo jasno, da bo za gladko delovanje potrebovala zelo zmogljiv osebni računalnik, ki se ga ne dobi za manj kot tisočaka in pol. Naprave, ki bodo cenejše ali bodo obljubljale delovanje z manj zmogljivo povezano opremo, bodo zanesljivo tudi ponujale manj realistično in manj osupljivo doživetje.
Kdaj v množičnost?
Se lahko navidezna resničnost po letih napovedi in draženja letos končno začne prijemati in prehajati iz zanesenjaške v širšo, splošno uporabo? Nastavki so zanesljivo tu. V prihodnjih mesecih na trg prihaja kopica kamer za snemanje vseobsegajočega videa. Seveda je treba iz tovrstnega materiala nato pripraviti privlačno vsebino, kar ne bo lahko naloga. Toda zdi se, da je zainteresiranih ponudnikov precej. Že zdaj je v praksi na voljo lepo število tako brezplačnih kot plačljivih vsebin, res pa je, da marsikatera ne presega ravni predstavitvenih videov in da je za prave igre treba imeti vrhunsko (drago) opremo.
Gotovo ni daleč trenutek, ko se bodo začeli razvijati posnemovalci youtuba za navidezno resničnost. Navsezadnje je Google na izvirnem youtubu že pred časom omogočil, da uporabniki pri večini videov, kadar jih predvajajo na telefonu, vključijo način cardboard. Ta prilagodi sliko (razdeli jo na dve rahlo zamaknjeni) za kartonasta očala za navidezno resničnost. To je ta čas najcenejši, a tudi najmanj prepričljiv način virtualnega prikaza. Zanimiv je za prvi vtis, kaj si lahko uporabnik obeta, in morda za ustvarjanje apetitov. Naprave, ki za prikaz potrebujejo telefon, se po zadnjih informacijah prodajajo dobro, vprašanje pa je, kako redno jih kupci uporabljajo. Navsezadnje sta ogled navideznoresničnostnih vsebin ali tovrstno igranje iger samotarsko početje. Družabnost z napravo, ki popolnoma zapre vid (in tudi sluh), odpade.
Vseeno so nekateri analitiki zaradi povsem novih doživetij, ki jih prinaša navidezna resničnost, precej optimistični, kar zadeva njen uspeh. Množičen preboj ji napovedujejo že v prihodnjih letih, splošno razširjenost pa v desetletju. Marsikateri ponudnik si že zamišlja ali celo že pripravlja nove storitve na podlagi navidezne resničnosti. Ameriški ponudniki križarjenj nameravajo morebitnim gostom ladjo vnaprej razkazati s tovrstno opremo. Enake taktike se bodo verjetno oklenili hoteli in drugi turistični ponudniki. Tako si bo mogoče od doma podrobno ogledati stanovanje iz oglasa, namesto zgolj peščice fotografij. Glasbene skupine razmišljajo, kako bi svoje oboževalce še bolj vključile v nastope v živo. Športne ekipe, kako bi doživetje s stadiona ali iz dvorane prenesle v dnevno sobo. Možnosti je obilo, tehnologija je končno na dovolj visoki ravni, sledi najtežji korak. Prepričati potencialne uporabnike, da je to nekaj, česar si želijo, kar jih dovolj zabava, kratkočasi in jim morda celo toliko pomaga pri (pomembnih) odločitvah, da je vredno njihove pozornosti, časa in denarja.
