Tiskane izdaje
Ali facebook res požira svet?
Facebook ni nikakršen novi demon, niti ne samaritan, bolje ga je razumeti v kontekstu sodobne globalne družbe, kjer smo prostorsko vse bolj razpršeni, čas je skrčen, odzivi pa hitri in takojšnji. Življenje se zdi usmerjeno v tu in zdaj, prijateljski stiki so oteženi, pritisk šolskih, službenih in drugih obveznosti se veča. Vsaj za dele razvitega sveta velja, da smo primorani del naših vsakodnevnih aktivnosti urejati digitalno – tako v zasebnem, intimnem kot v poklicnem in poslovnem smislu. In odvisno od naše življenjske faze, znanja, finančnih zmožnosti in izkušenj izbiramo med paleto možnosti, kako v takšnem tempu komunicirati. Snapchat, viber, whatsapp, facebook, vgrajeni v pametne telefone, lajšajo vzpostavljanje in ohranjanje stikov, obenem pa so moment prikrite medsebojne kontrole. Skozi tako imenovano kulturo deljenja pretakamo informacije o sebi, kje smo, kaj počnemo, kako se počutimo. Skoznje konzumiramo novice, nakupujemo, se promoviramo, družimo. In ker se je v zadnjem desetletju intenzivno razširila ponudba tovrstnih platform, se je vanje mnogo naših praks preprosto toliko preselilo, da je stara ločnica med biti offline in biti online padla. Tako imenovani razliti mediji so dandanes udomačeni del vsakdanjika in njihov pomen opazimo šele, ko jih ne moremo ali ne smemo uporabiti, kar še posebno velja za mlade.
Zakaj so družbena omrežja postala tako priljubljena in vplivna pri posredovanju sporočil?
Družbena omrežja gradijo na predpostavki o takšni interakciji in participaciji, kjer ima ključno vlogo znotraj omrežja uporabnik sam – ta preprosto ustvarja, objavlja in izmenjuje svoje ali vsebine drugih. Razmah omrežij je temeljil na preprosti ideji – ustvariti neke nišne skupnosti bodisi za potrebe študentov nekega kolidža bodisi za videoentuziaste, specifične subkulture – in razvoj se je preusmeril na vmesnike, ki bi tvorili »omrežno družbenost«. Platforme, kot so facebook, twitter, youtube in druge, so v kulturo povezljivosti vgradile »duh družbenega«, a hkrati poudarile moč posameznika, ki odloča, kaj in kdaj objavlja ter s kom objave deli. S tem se je generiral ekosistem povezanih subjektov, institucij, medijev in drugih akterjev, ki znotraj omrežja ohranja individualizirano izkustvo »biti sam, a skupaj z drugimi«. To deluje osvobajajoče, saj je v ospredju delo na sebi: posameznik je izzvan, da pokaže, kdo in kakšen je, kaj počne, kaj ga zanima, kaj mu je všeč, na več mogočih načinov – z albumi fotografij, komentarji na dogajanja drugod, s povezavami na druge vire in vsebine, z osebnimi zgodbami, spomini, sugestijami, pozivi. Takšna participacija zahteva samorazkrivanje lastnih dejanj in misli, obenem pa demarkacijo ljudi, ki so nam blizu ali jih vsaj bežno poznamo. A te izpovedi niso nujno spontane, temveč postajajo algoritemsko programirane poteze. V kulturi deljene pozornosti gre tako za preplet stvari – kar omogoča tehnologija, kar samostojno izbiramo in kar je pričakovano od zunaj. In uporabniki se zatekajo k različnim strategijam – od nekritičnega privzemanja vseh mogočih mehanizmov do bolj kreativnih, da ne rečem emancipatornih vzorcev in zavestnega upora v slogu: nočem biti poleg.
Krepitev klepetalnih platform ni nikakršno naključje, temveč prej rezultat premišljenih razvojnih in marketinških strategij, ki se srečujejo z invazijo pogovorne kulture, ki zaseda skoraj vse medije – od televizijskih pogovornih oddaj do radijskih in spletnih »klepetov v živo« ter porasta »dialoga« v tiskanih medijih, ki vse bolj izrivajo druge žanre. Razvijalci klepetalnic vedo, da se digitalna povezljivost intenzivno seli na prenosljive pametne naprave – od telefonov, ur, zapestnic in še česa, kjer pa je zaželena kratka, a takojšnja in hipna komunikacija, prilagodljiva hitremu fizičnemu premikanju, kjer lahko slika ali simbol nadomestita tekst. Še posebno se prilagajajo mladim, ki med stiki preklapljajo iz kontroliranih situacij z omejenimi možnostmi izražanja (šola, študij, knjižnice), potrebujejo pa učinkovita, vizualno močna in emotivna sporočila. FB messenger kot odgovor na trende razvija tako imenovane interaktivne mehurčke, ki poleg kratkih sporočil ponujajo nize fotografij, videoklicev, označb, geolokacije ..., a seveda jasno zaprte v ekosistem facebooka.
Kaj vse to pomeni za klasično obliko komunikacije? Koliko pomena se »izgublja s prevodom«?
Normalizacija družbenih medijev pomeni, da platforme postanejo del vsakdanjika, transformirajo predhodne vzorce, ne da bi jih nadomestile, kar širi paleto komunikacijskih oblik in ustvarja nove okoliščine, ki jih je treba spoznati, se jih priučiti in razumeti. Kultura deljenja proizvaja množico povezanih slik in stavkov, a marsikatera produkcija vendarle ostaja v rokah kreativnih profesionalcev. Ne nazadnje se uporabniki sami razlikujejo – nimajo vsi enakih možnosti sodelovati, niti za to potrebnih kompetenc, denarja, časa. V teh distinkcijah v ospredje stopajo klasične kategorije stratifikacije, predvsem starost, izobrazba in spol, etničnost in rasa, razred in kulturni kapital. In na tej točki platforme še zdaleč niso družbeno nedolžne, niti nevtralne, ker gradijo na teh pripisanih razlikah, premoščajo pa jih le izjemoma. In končno, kaj pomeni »platformska družbenost«, če jo določajo korporacije, ki množično kodirajo podatkovne algoritme kot temelj naših delovanj? Vsaka aplikacija ima vgrajeno neko formo družbenosti: algoritem, ki je v ozadju všečkanja, meri posameznikov okus v razmerju do stvari, idej, ljudi. In ni naključje, da gre za gumb »všeč mi je«, ne pa, denimo, gumb »zanimivo« ali »pomembno je«. Večini platform je načelo kvantificiranja priljubljenosti skupni imenovalec. Pomembno je, koliko posameznikov ti sledi, kako si rangiran, koliko si opažen. Všečki pa niso le termometri želja, temveč generatorji trendov. In ko odmevnost – merjena v všečkih, klikih, retvitih – postane norma ali celo cilj, se izgublja pomen drugih kvalitativnih plati družbenosti, da ne rečem človečnosti. A v tem pogledu platforme niso nič posebnega – točkovanje, štetje, merjenje priljubljenosti je družbena norma precej dalj časa in se povsem ujema s preostalimi imperativi sodobnih neoliberalnih družb. Želje manjšine in vseh tistih, ki so izključeni, pa ostajajo še naprej nevidne.
