Tiskane izdaje
Na tej strani Atlantika politiki že dolgo govorijo o enotnem digitalnem trgu, ki pa ga v praksi še ni. Ponudniki tako v ZDA nagovarjajo več kot 300 milijonov ljudi, v Evropi pa naenkrat največ 80 milijonov, kolikor ima prebivalcev Nemčija. Vsak naročnik na digitalne video storitve ali kupec filmov v EU ostane brez dostopa do plačanih vsebin, takoj ko zapusti državo, v kateri prebiva. Le če je video naložen na katero od njegovih naprav, si ga lahko ogleda na potovanju, vendar marsikatera storitev nalaganja na telefona, tablico ali računalnik sploh ne omogoča, temveč je edina možnost za ogled sprotno pretakanje vsebine.
Na podobne, a malo manj stroge omejitve lahko uporabniki naletijo tudi pri glasbi in e-knjigah. Evropska komisija temu vendarle namerava narediti konec. »Danes je Evropejcem, ko potujejo po EU, lahko onemogočen dostop do storitev spletnih vsebin, kot so filmi, športni prenosi, glasba, e-knjige ali igre, ki so jih plačali v svoji domači državi. Predlog uredbe o čezmejni prenosljivosti storitev spletnih vsebin si prizadeva za odpravo teh omejitev,« so v Bruslju zapisali ob predstavitvi predlagane uredbe. To naj bi evropski parlament potrdil letos, veljati pa bi začela prihodnje leto.
Potoval bo video na zahtevo, TV za zdaj še ne
»Kdor zakonito kupi vsebine, kot so filmi, knjige, nogometne tekme, televizijske nanizanke, mora imeti možnost, da jih odnese s seboj kamorkoli v Evropi. Želimo povečati dostop do kulturnih vsebin na spletu in podpreti ustvarjalce,« je poudaril evropski komisar za enotni digitalni trg Andrus Ansip. Predlog uredbe ponudnikom zapoveduje, da morajo uporabnikom zagotavljati dostop do povsem enakega nabora vsebin, kot so ga plačali (doma), ne glede na to, v kateri od držav članic EU so v trenutku, ko si želijo nekaj ogledati. Ne bo pa treba ponudnikom zagotavljati enake kakovosti storitev vsepovsod. Torej se bodo morda uporabniki morali sprijazniti s slabšo kakovostjo slike, če bo internetna povezava v hotelu, na vlaku ali kje drugje počasnejša kot doma.
Uredba bo reševala enega od dveh problemov z naročniškimi vsebinami v Evropi. Naročniki na storitve, kot so hbo go, netflix, nogometna liga prvakov, pickbox in voyo, jih bodo lahko gledali povsod znotraj EU. Še vedno pa bo morala biti storitev sploh na voljo v njihovi državi, da se bodo nanjo lahko naročili. Uredba ne bo omogočila, da bi se Slovenci lahko naročali na britanski ali nemški netflix. Evropska komisija hkrati z omenjeno uredbo sicer snuje tudi novo ureditev glede avtorskih pravic, ki naj bi poenostavila pridobivanje pravic v več državah, in tako bi se, vsaj v teoriji, ponudniki lažje odločali, da storitve ponudijo v celotni EU. Ne samo v izbranih, prodajno najobetavnejših državah. Čeprav nekateri že zdaj dokazujejo, da pravih ovir za ponujanje storitev vsepovsod v resnici ni.
Med »prenosljivimi« vsebinami ne bo televizijskih. Torej mobilne TV (amis mobia tv, t-2 tv2go, telemach d3go ali telekom tvin) še vedno ne bo mogoče gledati v tujini. Tudi pri kupovanju pravic za televizijsko oddajanje se obetajo spremembe, a jih v praksi verjetno še nekaj časa ne bo. In slovenske televizijske hiše, ki pravice kupijo za ozemlje Slovenije, si skoraj zagotovo ne bodo privoščile bistveno dražjega kupovanja še za druge države.
Vsekakor pa bomo o pravem enotnem digitalnem trgu govorili šele takrat, ko bomo lahko od koderkoli kupovali in se naročali na katerekoli vsebine, ki so na voljo v Evropi. Pravih ovir, da nekdo iz Slovenije ne bi mogel do istih bitov, do katerih lahko dostopa nekdo iz Velike Britanije, že zdaj ni. So samo umetne pod pretvezo avtorskih pravic in boja proti piratstvu. Proti slednjemu naj bi se sicer po novem borili s sledenjem denarja in kaznovanjem zaslužkarjev, ne več toliko z blokadami.
Boljše varstvo osebnih podatkov
Še druga novost, ki se nam obeta, so spremembe pri zaščiti osebnih podatkov v spletnih storitvah. Tudi to naj bi pripomoglo k postavljanju enotnega digitalnega trga, saj ima vsaka država zdaj svoja pravila in nacionalni informacijski pooblaščenci odločajo vsak po svoje. Sveženj uredbe in direktive o varstvu podatkov naj bi državljanom zagotovil nadzor nad njihovimi zasebnimi podatki, podjetjem pa dal večjo pravno gotovost, saj se jim ne bo treba ukvarjati s kopico različnih pravil in zakonov. Obenem bo podjetjem, ki bodo kršila pravila o varstvu podatkov, grozila kazen v znesku do štirih odstotkov letnega dobička.
Nova pravila bodo državljanom prinesla več informacij o tem, kako ponudniki storitev obdelujejo njihove podatke. Te informacije bodo morale biti na voljo jasno in razumljivo. Uporabniki bodo tudi imeli pravico do prenosljivosti podatkov, kar naj bi v praksi pomenilo, da bi lahko prešli k drugemu ponudniku skupaj z vsemi podatki. Prejšnji ponudnik pa bo moral podatke dejansko izbrisati, če bo uporabnik to zahteval in ne bo legitimnih razlogov za nadaljnjo hrambo podatkov. In, nenazadnje, ponudniki bodo morali nacionalne nadzorne organe sproti obveščati o hudih kršitvah varstva podatkov, da bodo uporabniki obveščeni in bodo lahko ustrezno ukrepali (zamenjali gesla, preklicali kreditne kartice ...). Pogosto se namreč dogaja, da upravljavci velikih baz osebnih podatkov najprej prikrivajo vdore v te zbirke in jih razkrijejo šele čez nekaj časa in s pomanjkljivimi informacijami.
Sveženj je doživel precej pozitiven sprejem med zagovorniki digitalne zasebnosti. V organizaciji Edri so sicer kritični, da komisija ni izkoristila priložnosti in nekaterih formulacij, denimo »legitimnih razlogov« ter razlike med privolitvijo in izrecno privolitvijo uporabnika, ni bolj podrobno utemeljila. Vseeno pa menijo, da nova ureditev, če jo bo parlament potrdil, daje minimalno in zadostno osnovo za varovanje osebnih podatkov na spletu. Po drugi strani od velikih ponudnikov ni bilo slišati ne odobravanja ne večjega nasprotovanja. Tudi Facebook, Google in podobni so se večinoma že sprijaznili, da je v Evropi odnos do zasebnosti drugačen kot v ZDA. A tudi tam so ponudniki v zadnjem času bolj na strani uporabnikov kot na strani večjega poseganja v zasebnost komunikacij, ki ga zagovarja politika.
