Tiskane izdaje
Predhodnika smo skoraj razglasili za telefon leta, a smo se vzdržali, ker je vendarle imel nekaj pomanjkljivosti, ga skorajda ni bilo mogoče kupiti in ga takrat še niso pošiljali v Slovenijo. Letošnji telefon na žalost nima možnost za tako titulo, niti ne toliko zaradi močne konkurence kot zaradi lastnih napak.
Več zagonskih podjetij želi razbiti prevlado uveljavljenih proizvajalcev pametnih telefonov, kot so Huawei, Lenovo, LG, Samsung in Sony. Med najbolj razvpitimi je kitajski Oneplus, ki je lani dvigoval veliko prahu tako s svojim prvim izdelkom, imenovanim one (ena), kot z nenavadnimi odločitvami. Tudi drugi telefon z oznako 2 prodajajo s podobnim sistemom vabil, ki jih je težko dobiti, zaradi česar je povpraševanja veliko več od števila telefonov, ki jih je podjetje sposobno dobaviti kupcem. Kar najbrž niti ni slabo, saj bi v nasprotnem primeru precej več ljudi kupilo telefon, ki ni niti blizu izpolnitve tega, za kar ga oglašujejo - grobarja ne samo letošnjih, ampak kar konkurentov, ki jih bodo drugi proizvajalci predstavili šele prihodnje leto. Oneplus čaka še veliko dela. Kajti če je bila enica pozitivno presenečenje s Kitajske, je dvojka, tudi zaradi povišanih pričakovanj, rahlo razočaranje.
V športnem žargonu bi z najbolj obrabljeno frazo rekli, da so v Oneplusu pregoreli v preveliki želji. Želeli so storiti velik korak naprej v primerjavi s svojim prvim telefonom in tudi opravičiti podražitev za več kot 30 odstotkov - enka je v različici s 64 GB prostora za podatke stala 300 evrov, za dvojko jih je treba odšteti 400. Končni rezultat je telefon s preveč nezanesljivim delovanjem in nekaterimi, verjetno zaradi varčevanja pri končni izbiri komponent, nerazumljivo manjkajočimi lastnostmi, kot sta nfc in hitro polnjenje. Ni pa še vse izgubljeno, verjetno bi lahko s popravki programske opreme še odpravili večino pomanjkljivosti, ki so mi med preizkušanjem po malem parale živce.
Boljši materiali
Vsaj na pogled in otip je oneplus 2 korak naprej in brez sramu primerljiv s tekmeci z uglednejšim pedigrejem. Eleganten kovinski rob in tesno prilegajoča se hrapava zadnja stranica sta lastnosti, ki bi ju bili veseli tudi pri kakšnem LG-ju g4. Je pa telefon zaradi tega roba kar debel in težak za današnje standarde in je prej namenjen velikim gikovskim rokam kot nežnejšim ženskim ročicam, ki s plastično enico niso imele težav. Namen odstranljive zadnje strani je njihovo menjavanje, saj so na voljo v imitacijah različnih materialov, ampak osebno mi je privzeti »brusilni papir« še vedno všeč, saj ponuja dober oprijem. Pod pokrovčkom je po novem tudi reža za dve kartici sim, baterije se ne da zamenjati, prav tako ni reže za pomnilniško kartico, zato je nakup različice s 64 GB podatkovnega pomnilnika nujen, 16 GB je za tako napravo pač premalo. Edinstvena lastnost v androidnem svetu je tipka na levi strani, kjer s tremi pozicijami uporabnik določa, ali naj telefon prikazuje vsa obvestila, samo prednostna ali naj ga moti samo z nastavljenimi alarmi in ničemer drugim. Tudi tipka pod zaslonom je unikatna, saj ni klasična fizična, ampak deluje na dotik, vanjo pa je integriran še čitalec prstnih odtisov. Na žalost je bila prav tipka najpogostejši vzrok frustracij ob uporabi telefona.
Korak nazaj pri programski opremi
Ne glede na ceno, vrhunske strojne lastnosti in dobro izdelavo mi je bila pri prvem oneplusu najbolj všeč programska oprema. Različica androida cyanogen je bila privlačna, izjemno prilagodljiva in neobremenjujoča za telefon. Na začetku je tudi imela nekaj hroščev in nestabilnosti, a so jih sčasoma odpravili. Toda podjetji sta se sprli, kar se je poznalo že dolgotrajnem dokončevanju nadgradnje na liziko (android 5.0), drugi oneplus pa ima zdaj lastno različico androida oxygen os (kisik). Ta izgleda zelo podobno čistemu Googlovemu androidu z nekaj dodatki in modifikacijami, kar je po eni strani pohvalno in dovolj prizanesljivo do procesorja in baterije, po drugi strani pa je očitno, da kitajsko podjetje ni kos integraciji programske in strojne opreme.
Že v dnevu ali dveh so pokazale težave, ki so se nato vlekle skozi celotno dvotedensko testno obdobje. Teh težav je preveč za telefon, ki želi ljudi odvrniti od nakupa LG-jev g4, samsungov s6 in podobnih. Najbolj očitno je nezanesljivo delovanje omenjene tipke pod zaslonom in čitalca prstnih odtisov v njej. Da, čitalec deluje dobro, hitro in zanesljivo odklepa zaslon - kadar deluje. Tipka se namreč vse prevečkrat, vsaj na našem preizkusnem telefonu, odloči za nesodelovanje. Ko nato telefon odklenemo z geslom in izključimo zaslon, spet deluje, kot da se ni zgodilo nič. Če smo jo uporabljali tudi kot tipko domov - namesto nje in dveh drugih tipk pod zaslonom se je mogoče odločiti za zaslonske, kot pri večini novejših androidnih telefonov - pa nas je nervirala s počasnim reagiranjem. Nekaj desetink sekunde traja, da sistem dejansko preide iz aplikacije na domači zaslon in v tem času že lahko uporabnik, ker ni prepričan, če je tipka »prijela«, nanjo pritisne znova, in s tem zažene ali pomočnika google ali aplikacijo, ki jo ima nastavljeno na dvojni pritisk na tipko domov. Upam, da so težave programske narave in jih bodo rešili s kakšnim popravkom. Čim prej.
Več drobnih težav
Tudi brez nezanesljive tipke telefon ne deluje povsem brezhibno. Večkrat se je zgodilo, da se ob izključitvi letalskega načina ni priključil na omrežje in je pomagal samo vnovični zagon. Fotoaparat je še vedno počasen. Ne tako zelo kot pri enici, a obdelovanje posnetkov hdr denimo še vedno traja dve do tri sekunde, medtem ko pri konkurenčnih telefonih uporabnik komajda opazi, da se v ozadju kaj dogaja. Med obremenitvami pa se telefon kar občutno segreva, kar je posledica uporabe Qualcommovega procesorja snapdragon 810, znanega po tej težavi, in morda tudi nezadostnega znanja pri omejevanju pregrevanja. Krize ni, v rokah imam pogosto telefone s podobnim obnašanjem, prijetno pa tudi ni. Skupaj z opisanim trpi trajanje baterije, ki ni prav nič boljše kot pri lanskem modelu. Pa začetnih nekaj polnjenjih se je sicer stabiliziralo, pa vendar nisem ob delavnikih nikoli prišel niti blizu temu, da telefona pred spanjem ne bi dal polnit in bi računal, da bom z ostankom baterije preživel še večino prihodnjega dne. Še posebej, ker priključek usb-c za zdaj zahteva malo več pazljivosti. Večina kupcev razen priloženega najbrž ne bo imela nobenega drugega polnilca, tudi sam ga nimam, medtem ko se kabel micro usb ali lightning najde povsod. Sčasoma se bo to spremenilo, a oneplus 2 je eden prvih telefonov z novim priključkom. Polnjenje baterije sicer traja nekaj več kot dve uri, kar ni omejujoče dolgo, vseeno pa začuda dlje kot pri enici.
Tudi dobre plati so
Če odmislim opisane zamere, ki niso usodne, a ne pritičejo takemu izdelku, je Oneplus 2 vseeno zanimiv pametni mobilnik. Deluje hitro in je dovolj zmogljiv za vsakršno aplikacijo, igro in manično prehajanje med kopico odprtih zadev. Ponuja tudi dokaj Googlovsko izkušnjo z nekaj dodatnimi možnostmi, denimo zaslonom z najbolj pogostimi aplikacijami in stiki, ki jih sistem dinamično prilagaja. Nastavljanjem tipk in barve obvestilne lučke. Bližnjicami v obliki pisanja črk po izključenem zaslonu - o zažene fotoaparat, v svetilko in podobno. Ali zmogljivim izenačevalnikom za zvok. Toda cyanogen na enici je premogel še kup drugih možnosti prilagajanja, zasebnostnih in varnostnih nastavitev in dodatnih aplikacij, medtem ko so na dvojki večinoma prednaložene samo Googlove in denimo ni niti e-poštne aplikacije, razen gmaila.
Zaslon je kakovosten, morda je bil tisti v predhodniku svetlejši, toda novi ima pravilnejši prikaz barv, še posebej bele, in je lepše viden na soncu. Zasloni z razločljivostjo QHD so večinoma na pogled še lepši in jasnejši, toda razlika je v večini okoliščin zanemarljiva in niti za trenutek nisem pogrešal več točk na zaslonu.
Prav tako ne v tipalu fotoaparata. Ta zdaj zajema fotografije z bistveno manj šuma in več podrobnostmi, kot jih je prvi oneplus. Precej bolje se odreže tudi v slabi svetlobi. Manj me je navdušila barvna reprodukcija, saj vse skupaj prehitro potegne na vijolično ali zeleno, in dinamični razpon, ki ni ravno briljanten, motivi so hitro presvetljeni. In tega večinoma ne popravi niti hdr, ki po navadi zgolj posvetli sence, občasno pa tudi povsem zgreši barvno lestvico, tako da je končni učinek precej nenavaden. Obdelovanje signala s tipala drugi proizvajalci še naprej obvladajo bolje od Oneplusovih programerjev. Prav tako ni posebej prijazna aplikacija za fotografiranje, saj ni na prvi pogled očitno, da je treba potegniti po zaslonu od leve proti desni za izbiranje slikovnega načina. Video je doživel nekaj napredka, saj je manj tresoč in z boljšim zvokom, kot pri modelu one, a se še naprej težko meri s tem, kar snemajo iphoni, dražje xperije ali galaxyji. Predvsem pa prepogosto spreminja izostritev. Malce bolj kakovosten je tokrat zvočnik, kar je dobra novica za tiste, ki veliko gledajo youtube ali igrajo igre.
Potencial je (bil) večji
Ko sem poleti prodal svoj oneplus one sem še nekaj časa pogrešal najbolj prijazno, uporabno in atraktivno različico androida, kar sem jih doslej uporabljal, pa tudi nekatere fizične lastnosti telefona, še posebej hrapavo zadnjo stran. Od dvojke, ki potuje nazaj na Kitajsko, sem se poslovil s precej lažjim srcem. Za moj okus je predebela in pretežka, kar pa me najbrž sploh ne bi motilo, če bi vsaj brezhibno delovala. Ali če bi iz znova zelo dovršene embalaže privlekla kakšen edinstven trik (poleg tipke za izklop obvestil, ki mi pomeni bolj malo) v primerjavi z drugimi telefoni na trgu. Drobnih pomanjkljivosti, ki kvarijo užitek ob uporabi telefona in pogosto tudi samo uporabnost, je vse preveč. Mogoče jih bodo sčasoma odpravili in takrat bo oneplus 2 zelo spodoben telefon višjega razreda in tudi več kot dober nakup. Do takrat pa bi osebno 400 in nekaj evrom (skupaj s poštnino), kolikor zanj zahteva kitajski telefonski start-up, raje dodal še nekaj desetakov in kupil kaj drugega. Z nekaj več poprodajne podpore. Kitajska revolucija se še ni zares začela.
