Panasonic fz300: Velik zum, ogromno možnosti, a premajhno tipalo

Pri Panasonicu so pričakovali, da bo njihov »superzum« fz300 potencialne kupce zanimal predvsem zaradi fiksne največje zaslonke – ta znaša f/2,8 po celotnem območju goriščnice. Toda uporabniki danes že vedo, da resen fotoaparat potrebuje večje tipalo. Zato je ta model še najbolj zanimiv zaradi možnosti naknadnega ostrenja.

Ostrenje, ko je fotografija že posneta

Novo privlačno funkcionalnost je fz300 dobil z nadgradnjo programske strojne opreme (firmwarea), ki jo je Panasonic ponudil konec preteklega leta. Možnost post focus ali slovensko naknadno ostrenje sta poleg fz300 dobila še brezzrcalna aparata g7 in gx8, obljubljajo pa jo še za gh4. Za kaj gre? Za to, da lahko uporabnik spreminja točko izostritve, potem ko je fotografija že posneta. Doslej je s tem konceptom najdlje prišlo podjetje Lytro s svojimi fotoaparati, ki zajamejo popolno informacijo o svetlobi motiva in tudi pot svetlobnih žarkov.

V Panasonicu so se zadeve lotili drugače. Ko uporabnik v izbirnikih vključi funkcijo post focus, aparat ob vsakem pritisku na sprožilec zajame približno sekundo videa v razločljivosti 4k in pri tem izmenično ostri na vse izostritvene točke, ki so mu na voljo. Nato fotograf, ko se prikaže fotografija, zgolj s pritiskanjem na zaslon aparata določa, kje naj bo motiv izostren, in vsakega od različnih poskusov shrani kot samostojno fotografijo. Ta je z osmimi milijoni točk sicer nekoliko slabše kakovosti kot siceršnje fotografije s tega aparata, ki ima na tipalu 12 milijonov točk, a razlika ni drastična.

Naknadno ostrenje je vsekakor zabavno in je tudi ena najbolj impresivnih novosti v fotoaparatih v zadnjem času. Zadeva namreč dejansko deluje, ni zgolj programsko zabrisovanje posameznega dela motiva. Tisto, kar je izostreno, je res ostro. Tisto, kar ni, pa je lepo, naravno zabrisano. Seveda je vprašanje, kdaj taka možnost zares pride prav. Zamislimo si lahko nekaj priložnosti, ko bi jo uporabljali, še posebej takrat, ko si nikakor ne želimo, da bi aparat zgrešil pri ostrenju. Večinoma pa smo vendarle ostali pri klasičnem načinu fotografiranja.

Veliko nastavitev, povprečna kakovost

Sicer pa je fz300 aparat, ki bi rad dajal vtis resnega orodja, čeprav dejanski rezultati težko omogočajo njegovo uporabo v (pol)profesionalne namene. Razpon zuma je dolg, od 25 do 600 mm, pri čemer je največja zaslonka, kot rečeno, ves čas ugodnih 2,8. To v marsikateri situaciji nekoliko kompenzira velikost tipala, ki je enako kot pri povsem običajnih žepnikih in ne zajame veliko svetlobe. Na voljo je veliko ročnih nastavitev, tako prek tipk na ohišju kot prek zaslona na dotik, ter zajemanje v surovem načinu (raw). Ergonomija je dobra, nikakor pa to ni žepni aparat. Tudi elektronsko iskalo je dokaj kakovostno, čeprav smo na dražjih aparatih seveda že videli iskala s še precej jasnejšo sliko. Zaslon je vrtljiv v stari maniri, z vpetjem ob strani, ne »selfijevski«, ki se obrne navzgor.

Z aparatom se dejansko da početi marsikaj, zum, nastavitve in možnost snemanja videa v 4k omogočajo precej kreativnosti. Žal pa kakovost fotografij – glede detajlov, šuma, dinamičnega in barvnega razpona – pogosto zaostaja celo za boljšimi pametnimi telefoni, kar nas je kljub hitremu napredku v tem segmentu vseeno nekoliko presenetilo.

Panasonic fz300 v teoriji ponuja veliko za približno 550 evrov. V praksi pa navdušuje zlasti z upravljanjem, ergonomijo in možnostjo naknadnega ostrenja. Za fotografe, ki jih zanimajo predvsem kakovostne fotografije, je s podobnim razponom zuma in velikostjo precej bolj primeren kakšen canon g3x, čeprav je dražji in ne snema v 4k. Ali tudi Panasonicov fz1000, prav tako z večjim, enopalčnim tipalom in le malo krajšim zumom. Marsikomu pa bo verjetno zadoščal že prihajajoči žepnik tz100 z enakim tipalom in desetkratnim zumom.