Počitniško branje z elektronsko knjigo

Proizvajalci elektronskih knjig so že v prvih oglasnih kampanjah poudarjali velike prednosti novega izdelka za bralce, ki radi potujejo. V nahrbtnik ali torbico je mogoče shraniti tudi do tisoč knjig in revij, ki tehtajo samo toliko kot malo večja tablica čokolade. Že v prihodnjih letih so marketinška prizadevanja usmerili tudi v poletno branje na plaži.

Prve generacije elektronskih knjig so bile zanimive predvsem v oglasih in promocijskih videih. V praksi so jih omejevali medli zasloni, velika poraba baterije, visoka cena in skromna ponudba elektronskih knjig. Baterija je omagala že pred koncem daljšega letalskega poleta, zaslona ni bilo mogoče brati na močni sončni svetlobi in le redki lastniki bi si upali na plaži pustiti več sto evrov vredno elektronsko napravo.

Elektronski knjižni trg je zares zaživel šele leta 2007, ko je Amazon predstavil prvi bralnik kindle. Bil je razmeroma poceni, baterija je zdržala ves teden intenzivnega branja, elektronsko črnilo pa je bilo primerno tudi za branje na sončni plaži. Amazonovi pobudi so v prihodnjih nekaj letih sledili drugi založniki in tehnološka podjetja (Apple, Barnes & Noble …), zato je zdaj na voljo več milijonov elektronskih knjig, ki jih je mogoče brati na vseh osebnih elektronskih napravah.

Mobilnik, tablica, bralnik?

Namenskim elektronskim bralnikom so se namreč pridružili tudi elektronske tablice in mobilniki. Za vse tri velike mobilne platforme – android, ios in windows – je na voljo veliko bralnih aplikacij, s katerimi je mogoče kupiti ali prebrati elektronsko knjigo. Nekatere aplikacije podpirajo vse knjižne zapise, druge so omejene na posamezne spletne trgovine (kindle). Skoraj vsi ponudniki pa (z nekaj omejitvami) omogočajo dostop do elektronske knjižnice na več osebnih napravah: računalniku, tablici, bralniku in pametnem mobilniku.

Namenski elektronski bralniki (kobo, kindle, nook …) so še vedno precej lažji in cenejši od elektronskih tablic, porabijo veliko manj energije in so primernejši za branje na soncu. Elektronsko črnilo ne potrebuje dodatne osvetlitve, zato je njegov zapis zelo podoben papirnemu. Namenski bralniki so primernejši za branje knjige ali daljšega besedila, revije pa je lepše listati na kakovostnem barvnem zaslonu polne razločljivosti, kakršne ponujajo tablice in pametni mobilniki. Ti so nujni tudi za ogled filmov, brskanje po spletu in uporabo spletnih aplikacij, saj je elektronsko črnilo za takšne naloge prepočasno.

Namenski bralniki in elektronske tablice so se začeli v zadnjih letih umikati pametnim mobilnikom z velikimi zasloni (najmanj šest palcev). Ti so postali zelo univerzalne naprave, ki jih imajo uporabniki ves čas pri sebi in lahko precej dobro nadomestijo večino namenskih izdelkov (bralnike, fotoaparate, glasbene in filmske predvajalnike …). Vendar je za udobno listanje elektronskih revij ali branje knjig še vedno prijaznejši večji zaslon. Ponudniki namenskih bralnikov zato vsako leto predstavijo nekoliko izboljšane različice starejših modelov in jih opremljajo z uporabnimi bralnimi dodatki: bralno lučko, zaslonom še višje razločljivosti in zmogljivejšo baterijo.

Zaslon in baterija nista edini prednosti namenskega bralnika. Številni bralci so ugotovili, da »neumnejše« naprave varujejo uporabnika pred elektronskimi motnjami, saj branja ne prekinjajo s kratkimi sporočili, elektronskimi pismi in obvestili o dogajanju na družabnih omrežjih. Kar na vsakih nekaj sekund počnejo mobilniki.

Poroka na kindlu

Priljubljena razvada poletnih bralcev je izmenjava knjig, ko zmanjka knjižne zaloge ali hočemo prebrano knjigo prepustiti drugim. Takšno kroženje je v svetu tiskane knjige običajno, pri elektronskih bralnikih pa uporabnik zelo hitro trči ob sisteme upravljanja digitalnih pravic (drm), ki preprečujejo kopiranje in izposojo zaščitenih elektronskih knjig.

Elektronskih knjig v praksi večinoma ni mogoče posojati, razen če si izmenjujemo starejše literarne klasike in druga besedila, ki so jim potekle avtorske pravice in jih ponujajo spletne odprte knjižnice (Open Library, Project Gutenberg …). Prav tako jih ni mogoče prodati drugemu uporabniku elektronskega bralnika na spletnem knjižnem bolšjaku, saj založniki v elektronskem svetu zavirajo razvoj trga rabljenih knjig.

Edina možnost za skupno uporabo knjig so zato družinski računi, ki so jih podprli nekateri največji lastniki elektronskih knjižnih platform.

Pri Amazonu se dva uporabnika kindla lahko »poročita« in postaneta »družina«. Med prijavo ne preverjajo dejanskega sorodstvenega razmerja, vendar si morata uporabnika kljub temu zelo zaupati, saj sta v skupnem računu prijavljeni obe plačilni kartici. Šele po prijavi obeh kartic imata družinska člana dostop do vseh knjig, aplikacij in zvočnih knjig, ki sta jih nakupila v spletni trgovini. Podoben program ponujajo tudi pri Applu, kjer uporabniki programa »family sharing« lahko povežejo do šest družinskih članov in si delijo vse digitalne vsebine – tudi filme in glasbo, česar Amazon ne dovoli.

Podobno redka je tudi druga običajna lastnost tiskanih knjig: možnost knjižnične izposoje. Veliki tuji založniki in prodajalci knjig izposoje ne omogočajo, le na nekaterih trgih so se povezali z javnimi knjižnicami in dovolili omejeno izposojo. Takšno možnost lahko uporabijo tudi člani slovenskih javnih knjižnic, saj so skupaj s Študentsko založbo postavili spletno knjižnico in knjigarno Biblos, kjer si je mogoče izposoditi ali kupiti nekaj več kot tisoč knjig (predvsem leposlovja).

Prevlada angleščine

Biblos in nekatere slovenske založbe (E-emka) so precej izboljšale elektronsko ponudbo domačega leposlovja, vendar bodo zahtevnejši elektronski bralci verjetno še kar nekaj časa obsojeni na velike tuje elektronske trgovine, ki ponujajo le malo slovenskih naslovov.

Uporabniške izkušnje Biblosa ni mogoče primerjati s preprostostjo priljubljenih spletnih aplikacij, ki so jih vajeni uporabniki mobilnih naprav. Ponudba knjig je omejena, prijava je zapletena (potrebujemo več registracij in uporabniških računov), aplikacija se je med preizkušanjem velikokrat »sesula« ali se ni hotela povezati na knjižnico. Vprašanje je tudi, ali bodo upravljavci sistema sploh lahko odpravili pomanjkljivosti in širili izbiro knjig, saj bi za vzdrževanje potrebovali približno 70.000 evrov na leto. Takšen znesek je težko tržno upravičiti, saj financiranje elektronskega založništva ni urejeno, zaradi majhnosti trga pa večina založnikov trdi, da se elektronske knjige v Sloveniji ne izplačajo.

Ta zadržanost ne velja samo za elektronske knjige. V ZDA in Veliki Britaniji so med uporabniki elektronskih naprav vse bolj priljubljene zvočne knjige, ki jih ponujajo vsi večji založniki (Amazon je pred sedmimi leti prevzel uspešnega ponudnika zvočnih knjig Audible za več kot 300 milijonov dolarjev). V Sloveniji zvočne knjige še niso postale del založniške ponudbe, saj imajo nekoliko večjo zbirko zvočnih knjig samo v knjižnici za slepe in slabovidne, a so namenjene članom. Prav tako zaradi zakonskih omejitev niso zaživele skupnostne pobude branja elektronskih knjig, kjer knjige posnamejo bralci in jih ponudijo spletnim poslušalcem.

Za počitnice z elektronskim bralnikom namesto knjige se zato odločajo predvsem bralci, ki so vajeni branja v tujem jeziku (predvsem v angleščini). Vendar tudi ljubitelji elektronskih knjig ugotavljajo, da si je poletno branje morda bolje nabrati kar v tiskani obliki.

Elektronskih knjig ni treba skladiščiti, jih zlagati na prodajne police in upravljati zalog, zato jih založniki le izjemoma ponudijo po znižani ceni. Tiskano knjigo pa je mogoče kupiti skoraj povsod in številni prodajalci so pred poletjem ponudili velike popuste ali pripravili posebne bralne pakete. Hkrati so tiskane knjige varnejša izbira tudi za tiste, ki jih moti zbiranje in analiziranje podatkov o bralnih navadah, kar počnejo vsi elektronski bralniki in lastniki spletnih trgovin. Večstoletni medij tako kljub razvoju elektronskih bralnikov in spremenjenim bralnim navadam ostaja najpreprostejša, najcenejša in do uporabnika prijazna tehnologija za shranjevanje in branje dolgih besedil.