Sony hx90: Popotni žepni fotoaparat na steroidih

Žepniki z majhnimi tipali in dolgimi zumi dobivajo elektronska iskala in druge lastnosti zmogljivejših modelov.

Objavljeno
31. julij 2015 11.46
Matjaž Ropret, Infoteh
Matjaž Ropret, Infoteh
Konkretna optična povečava je ena redkih resnih prednosti, ki so še ostale žepnim fotoaparatom pred pametnimi telefoni. A sama po sebi ni dovolj in težko upraviči višjo ceno, zato proizvajalci v t. i. popotniške žepnike poskušajo vgraditi čim več dodatnih lastnosti. Od letos tudi Sony z dvema novima modeloma.

Z novimi predstavniki tudi v popotne žepnike tako prihajajo možnosti, ki smo jih prej srečali le v zmogljivih fotoaparatih višjih cenovnih razredov. To jih je nekoliko podražilo, a jih tudi postavlja v konkurenčnejši položaj v primerjavi s »superžepniki« in brezzrcalniki, saj so lahko za marsikoga idealen kompromis med velikostjo aparata in fotografskimi zmogljivostmi. Glavna lastnost teh aparatov je še vedno ta, da jih je mogoče spraviti v žep (jopiča) ali majhno torbico, hkrati pa ponujajo spodobno kakovost fotografij, dovolj velik zum in celo nekaj ročnih nastavitev. Glavni zameri tovrstnim aparatom v preteklosti sta bili majhno tipalo - enako veliko kot v osnovnih žepnikih in danes tudi v fotografsko najboljših pametnih telefonih - in manj učinkovito umirjanje slike kot pri večjih »prehodnih« aparatih s še daljšimi zumi. Novi Sonyjev hx90 (in tehnično identični wx500) kaže malo tovrstnih slabosti.

Vračanje kukala

Sony je po zgledu Panasonica, ki je že lani s tz60 in letos z naslednikom tz70 v žepni aparat z dolgim zumom vgradil marsikatero napredno funkcionalnost, hx90 opremil z lastnostmi iz drugih segmentov fotoaparatov. Najbolj izstopa elektronsko iskalo, podobno kot pri superžepniku rx100 m3, ki je skrito v ohišju, ko ga uporabnik želi, pa ga izvleče gor in nato še rahlo ven. Kukalo ponuja dobro razločljivost, ni pa najbolj priročno, saj je težavno nastavljati dioptrijo in pogosto smo ga nehote izključili (s potiskom nazaj noter). Vseeno je dobrodošel dodatek za fotografiranje v močnem soncu ali za določene motive.

Drugi dodatek je kolesce okrog objektiva, ki je namenjeno določenim nastavitvam. Poleg tega ima aparat premično bliskavico v slogu superžepnikov in brezzrcalnikov, ki jo je mogoče usmeriti v strop in fotografirati z odbojem. Druge lastnosti so dokaj standardne, v primerjavi z omenjenima panasonicoma smo pogrešali možnost zajema surovih datotek (raw). Zato pa aparat podpira naprednejši kodek za zajemanje videa.

Izboljšave pri obdelavi signala

Hx90 ponuja 30-kratni zum, goriščnica pa se začne pri uporabnih širokokotnih 24 mm (preračunano). Fotoaparat ima očitno dobre algoritme za odpravo optičnih popačenj in drugih napak, saj teh skorajda nismo opazili. Umirjevalnik nam je v dobri svetlobi le redko uspelo pretentati, v slabi pa je pričakovano nastala kakšna neostra fotografija. Pozitivno nas je presenetilo, da je Sonyju uspelo znižati raven šuma v fotografijah s tako majhnega tipala z 18 milijoni točk, hkrati pa je znižal stopnjo ostrenja fotografij, zaradi česar so se v predhodnikih izgubljale podrobnosti. Fotografije so tako videti zelo naravno in tudi barvna lestvica je dokaj nevtralna, se pa, še posebno ob zumiranju, barvna nasičenost občasno izgublja.

Dinamični razpon je večji kot pri najboljših fotofonih, še vedno pa se lahko zgodi preosvetljenost, ki je zaradi odsotnosti zajema datotek raw žal ni mogoče odpraviti. Brezžično povezovanje s pametnimi telefoni deluje kot pri večini drugih Sonyjevih fotoaparatov. Rahlo počasi in nezanesljivo, a ponuja ogled fotografij na večjem zaslonu brez dodatnih kablov.

Malce dražji, a naprednejši od konkurence

Prednost tega sonyja pred konkurenco je snemanje videa. Ne ponuja sicer razločljivosti 4K, za kar je verjetno tudi strojno premalo zmogljiv, zato pa je mogoče video v polni visoki razločljivosti in 60 slikah na sekundo zajemati z novejšim kodekom xavc, ki ponuja nekoliko lepše stiskanje in zato potencialno bolj čisto sliko. Razlike niso velike, a za koga, ki se ukvarja z resnejšim montiranjem videa, je to lahko pomembno. Sploh ker je hx90 uporabna videokamera z lepo, netresočo se sliko tudi ob večjih optičnih povečavah.

Hx90 je dobra izbira za popotniško in drugo vsakdanje fotografiranje ter snemanje videa in je nedvomno v vrhu svojega razreda. Dobiti ga je mogoče za 430 evrov, kar ni pretirana cena (ponekod je nekaj deset evrov dražji). Wx500 brez elektronskega iskala je 50 evrov cenejši in dobra izbira za tiste, ki si želijo nekaj privarčevati. Enako stane tudi panasonic tz70 z iskalom in podporo zapisu raw, a morda malce slabšo kakovostjo videa in fotografij v zapisu jpg.