Tiskane izdaje
Za preizkus smo izbrali verjetno najboljši specializirani »fotofon« na trgu po mnenju ocenjevalcev: Nokio lumio 1020. Z njenimi zmogljivostmi smo nato primerjali še štiri druge pametne mobilnike, ki sicer niso prilagojeni predvsem mobilniški fotografiji, ampak so proizvajalci vanje vgradili trenutno najbolj kakovostne fotografske sestavine: večje svetlobno tipalo, kakovostnejši (stekleni) objektiv in zmogljivejše algoritme za obdelavo slike. Izbrali smo obe jabolčni šestici, sonyjevo xperio z3 (fotografsko enaka je tudi manjša xperia z3 compact) in kitajski oneplus one ter se odpravili na sprehod po jesenski Ljubljani.
Telefonske fotoaparate smo najprej preizkusili na običajnih turističnih motivih - v dobri svetlobi in lepem vremenu. Nato smo začeli izbirati zahtevnejše motive: gibanje, močno nasprotno osvetlitev, umetno svetlobo in nočne razmere. Nekatere posnetke smo ponovili večkrat - najprej v samodejnem načinu in nato z ročnimi nastavitvami ali uporabo posebnih »izboljševalnih« načinov (hdr). Tokrat smo upoštevali predvsem fotografski del in se nismo ukvarjali z razlikami med operacijskimi sistemi. Za konec pa smo naredili še nekaj primerjav med lumio 1020 in »pravimi« fotoaparati: zmogljivim žepnikom, brezzrcalnikom in tipalom polnega formata.
Blizu pravim fotoaparatom
Znova lahko potrdimo, da bistvene razlike v kvaliteti in podrobnostih, ki jih zajamejo telefoni in fotoaparati ni več. Nenazadnje ima tudi xperia z3 povsem enako tipalo kot nekateri Sonyjevi žepni fotoaparati, pa njene fotografije ne izstopajo ne po podrobnostih, ne po dinamiki ali drugih kriterijih. Podobno smo ugotovili že med preizkušanjem Samsungovih galaxyjev s4 zoom in k zoom. To, kar je možno iztisniti iz lumie 1020 in njenega tipala, pa je povsem primerljivo z rezultati iz približno pet let starega vrhunskega žepnika.
Glavni prednosti pravih fotoaparatov sta tako optični zum in fotografiranje v slabi svetlobi, tako zaradi večjega tipala kot zaradi prave bliskavice. Svetečim diodam v telefoni zelo hitro zmanjka moči, ko je treba osvetliti temno sobo. Ksenonska bliskavica v lumiji 1020 je zato dobrodošla za tiste, ki veliko fotografirajo na zabavah in drugje, kjer svetlobe ni ravno na pretek.
Po tokratnem preizkusu lahko znova ovržemo tudi mit o megapikah. Osem milijonov točk na tipalu, kolikor jih ima še vedno iphone in nad čemer se ljubitelji tehnološkega napredka zmrdujejo, je povsem dovolj. HTC-jev poskus z zgolj štirimi milijoni točk je resda neslavno propadel, toda osem jih zadošča za ogled na večjem zaslonu in za izpise. In tudi težav s procesiranjem fotografij ob povsem jasnih dneh, kot jih ima HTC one, tu nismo opazili.
Očitno je pri večjih točkah na tipalu, ki zajamejo več svetlobe, samo z algoritmi, brez ustreznega zapiranja zaslonke v objektivu, nemogoče ustrezno regulirati količino svetlobe, ki pade na tipalo. Praktičnih razlik med fotografijami z osmimi, 13 ali 20 milijoni točk pa ni bilo. Podrobnosti je povsod podobno veliko (ali malo, če gledamo s perspektive fotoaparatov z velikimi tipali). In tudi xperia z3 privzeto fotografije zapisuje v osemmilijonske datoteke, lumia 1020 pa celo »samo« v petmilijonske. Oba telefona uporabljata združevanje točk na tipalu za boljše rezultate, vendar z različnimi rezultati. Pri xperiji to predvsem poskrbi za nekaj manj šuma, pri lumiji pa poleg čistosti fotografije tudi za res uporaben digitalen zum brez izgub. Slednjemu se je pri Sonyjevem telefonu bolje izogibati.
Oneplus one in menda tudi iphone 6 se zatekata k drugačnemu triku. Zajameta namreč več fotografij, da dobita več informacij, in jih združita v eno. Ta ima tako v teoriji več podrobnosti in manj šuma. Pri iphonu vse poteka v ozadju in tako ni mogoče primerjati rezultatov s tem trikom in brez njega. Pri kitajskim telefonu pa je treba funkcijo vključiti (reče se ji clear image) in rezultati so vidni.
Dinamika je glavna hiba
Največja hiba fotofonov ostaja dinamični razpon. V primerjavi s pravimi fotoaparati telefoni bistveno hitreje »prežgejo« svetle dele motiva in tudi v temnih delih je lahko taka črnina, da iz nje ni mogoče več potegniti uporabnih podrobnosti. Seveda so razlike in relativno velika procesorska moč modernim pametnim telefonom omogoča zelo hitro in učinkovito uporabe funkcije hdr - visokega dinamičnega razpona. To pomeni, da telefon naenkrat zajame več fotografij pri različnih osvetlitvah ter jih združi v en končni izdelek.
Zaradi tega je ta precej bliže temu, kar vidi naše oko. Če namreč ostrimo na temen del motiva, bo vse ostalo presvetljeno. Če pa se svetel del, da fotoaparat osvetlitev in ostale nastavitve prilagaja temu, pa bo vse ostalo zelo temno. Vendar pa po naših izkušnjah hdr dobro deluje predvsem takrat, ko je ozadje svetlo, glavni motiv v ospredju pa temen. Če je motiv bolj mešan, da je svetloba tako spredaj kot zadaj, vmes pa sence, je lahko rezultat hdr-ja še bolj presvetljena fotografija kot bi jo dale samodejne nastavitve.
Pomanjkanje dinamike je še toliko večji problem, ker telefoni večinoma ne ponujajo surovega zapisa (raw). Na tokratnem preizkusu sta to omogočala le lumia 1020 in z zadnjim, nekaj dni starim popravkom programske opreme še oneplus one. Obadva surove datoteke, pohvalno, shranjujeta v standardnem zapisu dng, zato smo jih lahko odprli v večini programov za obdelavo fotografij. V surovem zapisu smo izkoristili polno razločljivost in sami izbrali, koliko ostrine in odpravljenega šuma želimo na posnetku. Pomagal nam je tudi odpraviti napačno izbiro barvne temperature, saj je imela 1020 nekaj težav na umetni svetlobi, predvsem neonski. Manj uspešni smo bili pri reševanju presvetljenih delov. Iz datotek smo uspeli izvleči malo dodatnih podrobnosti, vendar je bilo to vidno le ob neposredni primerjavi z originalno fotografijo jpeg.
Iphone blesti
Med samimi telefona je največja razlika v tem, kaj zmore samodejni način. Pri tem še vedno najbolj izstopa iphone. Vse ostale fotofone je jabolčni izdelek prekaša v svoji zanesljivosti. Skoraj v vsakih svetlobnih in drugih razmerah posname fotografijo, ki izgleda dobro. Zadane osvetlitev, barve in izostritev. Tudi dinamični razpon je kar impresiven za telefon, pogosto celo večji kot pri velikotipalni lumiji 1020. Poleg tega je iphonov fotoaparat hiter in enostaven za uporabo. Ponuja pa tudi snemanje zelo dobrega in dobro umirjenega videa (vendar samo v polni visoki razločljivosti, ne tudi v 4K), počasnih posnetkov in hitrega prikaza večminutnega dogajanja. Edina resna hiba tega fotofona je neugledna izboklina za fotoaparatsko lečo (»objektiv«) na sicer izjemno tankem ohišju.
Lumia 1020 je fotografski prvak
Tehnologijo, ki jo je Nokia razvila za lumio 1020, so prvič uporabili pred dvema letoma v modelu 808 pureview. Čeprav smo bili prepričani, da je obljuba 41 megapik le marketinško pretiravanje, nas je 808 presenetil z zelo spodobnimi fotografskimi rezultati - ostrino, razločljivostjo in razmeroma nizkim šumom.
Enake kvalitete je ohranila tudi 1020, saj se je po skoraj vseh tehničnih merilih najbolje izkazala. Že pomanjšanim 5-megapikselnim datotekam jpeg smo težko kaj očitali, še boljše rezultate smo dobili, če smo se potrudili z obdelavo zapisov raw. Fotografije imajo v dobri svetlobi in polni razločljivosti veliko podrobnosti, a se nokiinih 41 megapik kljub veliki številni ne morejo primerjati s 24 megapikami na tipalih aps-c ali polnega formata (uporabili smo sonyjeva modela nex 7 in a7).
Pri lumii 1020 smo bili zadovoljni s kakovostjo posnetkov, optičnim umirjevalnikom in zaslonom, na katerem smo tudi na močnem soncu dobro videli, kaj fotografiramo. Njene datoteke so bile po splošnem vtisu zelo podobne tistim, ki jih zajamejo štiri ali pet let stari zmogljivi žepniki (za primerjavo smo uporabili panasonicov lx3). Zmotila nas je le hitrost (oziroma počasnost) zajema in shranjevanja posnetkov pri največji razločljivosti, saj so napravi vgradili premalo zmogljiv procesor. Nekoliko omejujoč je tudi operacijski sistem, saj je ponudba fotografskih aplikacij za mobilna okna precej manjša kot za android ali applov ios.
Sonyjevo preagresivno odpravljanje šuma
Sonyjeva xperia z3 znova obljublja več, kot lahko nazadnje izgotovi. Tipalo ima ali preveč točk nagnetenih na majhno površino ali pa je leča čezenj preslaba. Karkoli je že razlog, se morajo algoritmi povsem preveč mučiti, da odpravljajo šum in digitalno nesnago ob obdelavi signala s tipala. Zato razultati, ko enkrat povečamo pogled, niso ravno impresivni. Poleg tega samodejni način v določenih svetlobnih razmerah precej zgreši in naredi slabše rezultate kot denimo iphone pa tudi, presenetljivo, oneplus one. Omogoča pa Sony snemanje videov 4K in precej ročnih nastavitev. Ter ima fizično tipko sprožilca, kar zagotovo lahko pride prav.
Kitajsko presenečenje
Oneplus one je predstavnik fotofona, kjer te lastnosti v marketinških materialih niso v ospredju, vseeno pa niso njegova šibka točka. Predvsem aplikacija je hitra, zmogljiva in intuitivna, daje pa tudi kar dobre rezultate. Še posebej, če fotografiramo z eno od prej omenjenih funkcij, ali s hdr ali s clear image. Vendar obe zahtevata nekaj potrpežljivosti, saj si telefon za obdelovanje vzame nekaj sekund. Podobno kot lumia za zapisovanje datotek. V slabi svetlobi oneplus s 13 milijoni točk na majhnem tipalu ne dohaja iphona in ostalih najboljših, pri videu pa sicer ponuja tako (štirikratni) počasni posnetek in snemanje v razločljivosti 4K, vendar z izrazito slabšim umirjanjem slike kot denimo iphone in obupnim zajemanjem zvoka v hrupnem okolju, denimo na koncertih.
Telefoni so prihodnost
Naš tokratni preizkus je potrdil napredek fotofonov v zadnjem času. Predvsem v obdelavi signala s tipala, pa tudi ta so bistveno boljša kot nekdanja pet- ali osemmegapikselna. Pametni telefoni zlahka zamenjajo žepni fotoaparat, če je uporabnik le pripravljen žrtvovati optični zum in se zaveda omejitev v slabi svetlobi ter se zateka k načinu hdr za izboljšanje dinamičnega razpona. Najboljšo kombinacijo telefona običajnih mer, strojne in programske opreme ter zanesljivosti fotoaparata po našem mnenju ponuja iphone 6, strogo fotografsko gledano pa blesti lumia 1020.
