Iphone: V deželi jabolka

Zakaj iphone tudi po desetih letih še vedno prevladuje na trgu pametnih telefonov?

Objavljeno
29. september 2017 12.21
Jernej Horvat
Jernej Horvat

Ipod, telefon in spletni komunikator so bile tri bistvene lastnosti novega pametnega telefona iphone, ki je bil javnosti predstavljen 9. januarja 2007.

Predstavitev je pomenila monumentalni premik pri razvoju mobilne industrije. Ne samo zaradi iphona, ki je še danes najbolj dovršen pametni telefon na trgu, ampak tudi zaradi sprememb, ki jih je Apple uvedel v načinu poslovanja in delovanja celotne mobilne panoge.

Iphone je najuspešnejši tehnološki izdelek v zgodovini mobilne industrije. Za Apple predstavlja najpomembnejši izdelek in v celotni mobilni industriji ustvari največ dobička. Lani je po podatkih Strategy Analytics iPhone ustvaril 79,2 odstotka celotnega dobička v mobilni panogi. Dobrih 20 odstotkov preostanka so si razdelili vsi ostali ponudniki pametnih telefonov.

Uspeh iphona ni naključje in je posledica številnih dejavnikov, med drugim izredno osredotočene in motivirane razvojne ekipe oziroma kar dveh razvojnih ekip. Apple se je razvoja iphona lotil z vzporednima oddelkoma. Prvega je vodil Tony Fadell, ključni mož pri razvoju ipoda. Fadellova ekipa si je zadala cilj, da funkcijo telefoniranja in brskanja po spletu združi v dobro znano obliko ipoda.

Ključen pri tej združitvi je bil operacijski sistem in glavni razlog, zakaj danes uporabniki iphonov ne uporabljajo hibridne mešanice med ipodom in telefonom. Operacijski sistem je bil na ipodih osnoven in v primerjavi s takratnimi sistemi, kot je bil na primer Blackberryjev ali Nokijin, ni bistveno izstopal. Ravno zaradi nekompatibilnosti operacijskega sistema z zahtevami po telefoniranju in brskanju po spletu se je Steve Jobs odločil za alternativno rešitev.

9. januar 2007: Steve Jobs s prvim iphonom. Foto: Reuters Pictures

Alternativo je razvijala ekipa pod vodstvom Scotta Forstalla, ki je bila pred tem odgovorna za razvoj računalniškega operacijskega sistema, danes znanega pod imenom macos. Že od začetka so se pri Forstallu osredotočili na razvoj mobilne različice operacijskega sistema macos, ki je med drugim ponujala funkcijo multitouch oziroma upravljanje uporabniškega vmesnika z enim ali več prsti. Interakcija z uporabniškim vmesnikom z neposrednim dotikom je tako predstavljala ključen dejavnik pri odločitvi za smer razvoja iphona.

Apple je z iphonom zavrnil zgrešeno razmišljanje, ki se ga nekateri proizvajalci pametnih telefonov ne morejo otresti še danes. Za uspešen izdelek na trgu ni pomembno število funkcij, ampak uporabniška izkušnja. Prvi model iphona tako ni vseboval sprejemnika GPS, se ni mogel povezati na omrežje 3G, ni ponujal fizične tipkovnice qwerty in prav tako ne digitalnega pisala. Vse našteto je veljalo za standard v mobilni industriji leta 2007. Obstajala ni niti možnost kopiranja in prilepljanja vsebin, kot je tekst ali slika. Vendar je iphone ponujal izvrstno uporabniško izkušnjo z operacijskim sistemom, za katerega so trdili, da je bil pet let pred konkurenco.

To ni bilo pretiravanje. Prehodi med meniji so potekali do takrat neverjetno gladko, izkušnja brskanja po spletu je bila izvrstna in oblika z velikim, 3,5-palčnim LCD-zaslonom ter brez fizičnih gumbov revolucionarna. Od leta 2008, ko je Apple s trgovino App Store ustvaril trg mobilnih aplikacij, je priljubljenost iphona strmo rasla in deset let od uvodne predstavitve je Applu uspelo prodati 1,2 milijarde iphonov.

Mobilna industrija je bila pred pojavom iphona drugačna od današnje. Glavno pogajalsko moč na trgu so imeli mobilni operaterji. Dominantna vloga je izhajala iz dejstva, da so bile poslovalnice operaterjev ključna stična točka med izdelkom na eni strani in kupci na drugi. Odnos med mobilnim operaterjem in proizvajalcem mobilnih telefonov je tako igral ključno vlogo pri prodaji, saj so operaterji lahko s priporočili telefonov določene blagovne znamke povečali prodajo enemu podjetju na račun drugega. Mobilni operaterji so imeli tudi zadnjo besedo pri razvoju pametnih telefonov. Proizvajalci so prejeli obsežno dokumentacijo z zahtevami, ki so jih morali upoštevati, če so želeli biti vključeni v prodajno verigo. To je bil tudi razlog za številne nepotrebne in nekakovostne aplikacije, ki so bile predhodno nameščene na pametnih telefonih.

Težava s takim načinom delovanja celotne mobilne industrije je očitna. Mobilni operaterji niso h kupcem usmerjena podjetja in se na razvoj izdelkov in storitev ne spoznajo. Zaradi prevelikega vpliva so s tem negativno vplivali na razvoj mobilne industrije in dominanten položaj operaterjev je predstavljal težavo za Apple. Na konferenci All Things Digital leta 2005 je Steve Jobs izpostavil to težavo in poudaril, da Apple ne more delovati v panogi, kjer bodo druga podjetja odločala o končnem razvoju izdelkov.

Na isti konferenci je Jobs zavrnil namigovanja, da Apple sam postane mobilni operater oziroma tako imenovani mobilni virtualni operater MVNO. Pri Applu so o tej možnosti sicer razmišljali, vendar so se pojavili dvomi o stroškovni učinkovitosti. Kljub prvotni mrzlici MVNO v ZDA je propad številnih podobnih iniciativ, kot sta na bila na primer ESPN Mobile in Disney Mobile, za Apple bilo jasno opozorilo, da to ni primerna rešitev.

Kar se je zgodilo po tem, predstavlja izjemen mejnik pri razvoju mobilne industrije. Applu se je namreč uspelo pogoditi z največjim ameriškim operaterjem AT&T o prodajni ekskluzivi, ki je trajala od leta 2007 do 2012. V zameno za to je ekipa Steva Jobsa dobila proste roke pri zasnovi iphona, kar je bilo še posebej pomembno pri omogočanju dostopa do spleta.

V obdobju pred iphonom so pametni telefoni uporabnikom ponujali okrnjeno uporabniško izkušnjo, ki je temeljila na zniževanju prenosa podatkov in s tem manjšem obremenjevanju mobilnih omrežij. Sodelovanje med podjetji AT&T in Apple se danes zdi samoumevno, vendar je bilo ključno za celotno mobilno industrijo. Apple se je otresel odvisnosti in moči operaterjev, ki so jim bili izpostavljeni drugi proizvajalci, med njimi tudi kanadski Blackberry, ki se je zaradi iphona znašel v nezavidljivem položaju.

»Če iphonu uspe, tekmujemo z Macom, in ne z Nokio,« je v pogovoru za Globe and Mail izjavil Mike Lazaridis, soustanovitelj podjetja Blackberry. Lazaridis je leta 2007 skupaj z Jimom Ballsiliom vodil takrat najvplivnejšega ponudnika pametnih telefonov. Integracija z elektronsko pošto in fizično tipkovnico qwerty je bila na videz nepremagljiv prodajni argument za pametne telefone blackberry.

Iphone je po Lazaridisovih besedah kršil marsikatera pravila, ki so takrat veljala v mobilni industriji. Lazaridis je podrobno opisal presenečenje, ko je razstavil iphone in ugotovil, da operacijski sistem zaseda 700 MB, Blackberryjev pa vsega 36 MB. Izstopalo je tudi, da iphone deluje s pomočjo dveh procesorjev, in ne le enim, kot je bilo običajno za modele blackberry. Še bolj presenetljiv je bil dostop do »pravega« spleta, kar pomeni veliko večjo obremenitev za omrežja mobilnih operaterjev. Ti so v dobi pred iphonom od proizvajalcev zahtevali omejevanje prenosa podatkov, zato so se uporabniki morali sprijazniti z omejeno različico spleta, tako imenovanim wapom.

Iphone je poleg tega znatno manj poudarjal varnost pri izmenjavi podatkov kot Blackberry in tudi baterija je bila zaradi velikega LCD-zaslona manj vzdržljiva. Javno se pri Blackberryju niso razburjali in so iphone predstavljali kot nekonkurenčen izdelek za poslovne uporabnike. Za to je bilo več kot dovolj razlogov. Ameriški Fortune je kanadsko podjetje še leta 2009 okronal za najhitreje rastoče podjetje na svetu.

Prodaja pametnih telefonov blackberry je bila v vzponu. Leta 2007 je podjetje prodalo slabih 25 milijonov telefonov, leta 2010 se je število povzpelo na malo manj kot 35 milijonov. Na videz je bilo to malo razlogov za paniko, vendar se je pri vodilnih že pojavila. Razlog za to je bil prodajni neuspeh modela blackberry storm. Slednji je, tako kot iphone, ponujal zaslon na dotik in je bil narejen na zahtevo ameriškega operaterja Verizon, ki se je s tem želel upreti iphonu in AT&T. A so vodilni pri Blackberryju šele takrat spoznali, da njihova največja težava ni strojna oprema, temveč operacijski sistem.

Leta 2008, ko se je že začela prodaja modela Storm, je Apple predstavil trgovino z aplikacijami app store in navdušenje razvijalcev in uporabnikov je bilo jasen znak, da Blackberry z zastarelim operacijskim sistemom ni kos novincu. Verizon se je zaradi slabega odziva na blackberry storm leta 2009 odločil, da z obsežno oglaševalsko kampanjo podpre Google in Motorolo Droid in s tem na trgu odpre vrata androidu.

V preteklih desetih letih so pri Applu okoli iphona zgradili celoten ekosistem, ki vključuje operacijske sisteme ios, watchos, macos in tvos. Aplikacije na vseh omenjenih platformah in vseh Applovih napravah delujejo v sožitju in fotografija, ustvarjena z iphonom, se takoj lahko prikaže s pomočjo Applove televizije.

Takšen pristop otežuje prehod na konkurenčno Googlovo platformo android, saj uporabnik izgubi nemoteno delovanje in sinhroniziranje vsebin med vsemi napravami. S tem si je Apple ustvaril okolje, ki ga je težko zapustiti. Tako se dolgoročno zagotavlja, da se uporabniki pri menjavi starega telefona, tablice, ure ali računalnika znova vrnejo v Applove prodajne prostore.