Tiskane izdaje
Kaj storiti, ko ne vžgejo oznake, kot so 3d, 4k in uhd, ko je o krivinah večina kupcev še vedno skeptična in ko je tehnologija oled še naprej predraga za množice? Za proizvajalce televizorjev je odgovor jasen. Na vse možne načine dokazovati, da letošnji modeli res prikažejo lepšo, svetlejšo in kontrastnejšo sliko. In poudarjati androida.
Operacijski sistem, ki ga poznamo s pametnih telefonov in tablic se dokončno seli tudi na televizorje. Po propadlem poskusu z google tv pred leti, so se zdaj nekateri proizvajalci v sili zatekli nazaj h Googlu. TP Vision, ki za svoje televizorje uporablja znamko philips, in Sony se po novem namreč za »pamet« svojih televizorjev zanašata na androida. V televizorjih philips smo ga sicer srečali že lani, vendar še v starejši različici 4.2, ki je tudi ne bodo nadgradili, letos pa so prešli na najnovejšo liziko (5.0) in ga razširili na skoraj celotno modelno paleto, saj bo osem od skupno enajstih modelnih družin imelo nameščenega robotka. Podobno bo tudi v Sony skoraj izključno prešel na Googlov sistem, kar glede na precejšnjo neintuitivnost njegovega prejšnjega uporabniškega vmesnika morda ni najslabša odločitev.
Domačnost robotka
V TP Visionu so prepričani, da t. i. pametne funkcionalnosti vendarle postajajo uporabljane in pomembne. »Predvsem storitev netflix in youtube se skokovito povečuje, vsak nov kupec pametnega televizorja 20 odstotkov dlje gleda videe na youtubu kot kupec leto pred njim,« je povedal Albert Mombarg, ki pri kitajsko-nizozemski navezi skrbi za razvoj »pameti« v televizorjih. »Čeprav kupci še vedno cenijo sliko, oblikovanje in zvok, so zdaj pametne funkcije resna lastnost pri odločanju za nakup, ne več samo lepo zveneč dodatek. 90 odstotkov pametnih televizorjev philips je priključenih v internet,« je še dejal Mombarg. Tako v TP Visionu kot v Sonyju stavijo predvsem na domačnost androida. »Predstavljate si, da vse, kar radi počnete na telefonu ali tablici, uzrete na velikem zaslonu,« se glasi Sonyjeva marketinščina za androidne televizorje.
Vso vsebino mobilne naprave je bilo sicer že zdaj dokaj trivialno preslikati na novejši televizor, toda proizvajalci računajo na to, da bo kupce pritegnil robotek na oglasnih materialih. In da se bodo zaradi tega lahko pohvalili z veliko večjim številom aplikacij, kot so se doslej. Televizorji philips imajo uporabniški vmesnik razdeljen na nekakšne police. V vrhu je polica z Googlovo ponudbo, potem ji sleda tista s Philipsovo, pa polica z aplikacijami, igrami, čisto spodna pa prinaša nastavitve. Sonyjevega androidnega televizorja v živo še nismo videli, obe podjetji pa bosta pri dražjih modelih ponudili tudi prepoznavanje glasu za nekatere ukaze. Upamo, da brez shranjevanja in analiziranja povedanega, kot pri Samsungu. Glavna prednost bi morda lahko bila v igrah, saj je teh za sistem android na voljo res veliko. Seveda pa jih je treba nekoliko prilagoditi, saj pri televizorjih pač odpade upravljanje z dotikanjem zaslona in obračanjem naprave.
Medtem korejska velikana LG in Samsung vztrajata pri svojih sistemih, saj nočeta biti preveč odvisna od Googla. LG na televizorje namešča operacijski sistem webos, ki ga je kupil od Hewlett Packarda, Samsung pa odprtokodni tizen, kjer pa je korejska korporacija glavna gonilna sila. Androidni televizorji philips imajo sicer dvo- ali štirijedrni procesor in 8 ali 16 GB prostora za podatke, ki ga je mogoče razširiti s ključkom usb ali zunanjim diskom. Po zmogljivostni plati tako televizorji še vedno zaostajajo za telefoni in tablicami. Odprto pa ostaja tudi vprašanje nadgradenj in morebitnih varnostnih groženj ter zlonamerne kode v aplikacijah.
Kako do lepše slike?
Ob noriji z ultravisoko razločljivostjo (uhd oz. 4k) v zadnjih dveh letih je dejanska kakovost slike nekoliko trpela. Večina cenejših zaslonov 4k je bila namreč nižje kakovosti, saj so samo tako lahko proizvajalci cene spustili na za širši krog kupcev sprejemljivega tisočaka evrov ali še nižje. Kar je sicer prineslo večjo razločljivost in s tem ostrejšo sliko, če je bil njen vir ustrezen. Toda iz večine virov je bila slika dejansko slabša kot pri boljši zaslonih full hd. Še posebej pri motivih z veliko gibanja, saj imajo cenejši televizorji 4k manj glajenja gibanja, v marketinškem jeziku nimajo 400 ali 600 Hz, temveč le 100 ali 200. Kakšna pa je sicer razlika med slabšim in dobrim zaslonom? Kot je pojasnil Danny Tack, pri TP Visionu odgovoren za produktno in strateško načrtovanje, je glavna razlika v svetilnosti. Dražji zasloni imajo 450 nitov svetilnosti, cenejši največ 400. Poleg tega cenejši prikažejo manjši barvni razpon (imajo »nižji gamut«) in razlika je tudi v vrsti uporabljenih svetečih diod in kje so razpostavljene, ali zgolj ob strani ali po celotni površini, kar je sicer vse bolj redko, saj to odebeli zaslon, kar pa ni več moderno.
Večina proizvajalcev sicer poskuša do lepše slike priti z njenim naprednim analiziranjem in procesorskim obdelovanjem. Algoritmi »gledajo« skorajda vsako točko slike posebej in prilagajajo osvetlitev zaslona glede na to, kaj posamezna »cona« prikazuje. Več svetečih diod ima zaslon, bolj črna je lahko črna in več svetlobe je lahko na drugem delu ekrana, ob tem, da črna ne trpi pretirano. Sony je denimo začel poudarjati procesor za ta namen, podobno kot proizvajalci fotoaparatov že leta navajajo, kateri procesor skrbi za obdelovanja signala s tipala in njegovo pretvorbo v dejansko fotografije v zapisu jpg.
Samsung, Sony in še nekateri proizvajalci stavijo na t. i. kvantne točke (več lahko preberete spodaj). Te izboljšajo vir svetlobe in s tem pravilnost barv ter njihov razpon. Slika zaradi tega menda bolj »zaživi«, kolikšna pa je razlika v praksi, bomo preizkusili v prihodnjih tednih, ko naj bi bili tovrstni zasloni na voljo tudi v Sloveniji. V Samsungu obljubljajo velik napredek v kontrastu, svetlobi in reprodukciji barv. »Nano-kristali v televizorjih suhd (tako Samsung označuje modele s kvantnimi točkami) predvajajo različne barve svetlobe in zagotavljajo večje svetlobno učinkovitost. Tehnologija prinaša širšo paleto barv, omogoča 64-krat več odtenkov in izrazitejšo stopnjo svetlosti,« se hvalijo v Samsungu. V TP Visionu za jesensko kolekcijo televizorjev – verjetno jo bodo predstavili septembra na sejmu IFA – prav tako obljubljajo precej večjo svetilnost. Vendar Danny Tack ni želel razkriti, ali gre tudi pri tem za kvantne točke ali za kakšno drugo tehnologijo.
Televizorjev z zasloni uhd bo letos, po pričakovanjih, še več kot lani. Od cenejših do najdražjih in največjih, tudi velikih novosti ni. Vsi poudarjajo procesiranje in pretvarjanje vira v nižjih razločljivostih v 4k, kar pa je še vedno precej šamansko opravilo, ki kakovosti slike nič ne izboljša. Kaj pa krivine? Nanje stavita predvsem korejska proizvajalca, ki tudi ponujata ukrivljene televizorje v skoraj vseh cenovnih razredih, medtem ko je pri drugi proizvajalcih ta lastnost rezervirana za dražje modele. Kot meni Tack, ukrivljenost prinaša prej poslabšanje in popačenje slike, kot pa kakšno dobrobit. Nazadnje pa bodo seveda odločili gledalci oz. kupci, kot so o tehnologiji 3d. To zdaj konkretno TP Vision iz cenejših televizorjev že umika.Kvantne točke so poleg androida glavna letošnja zvenečnica, ki jo prebermo v promocijskih materialih proizvajalcev televizorjev. Toda kaj sploh in zakaj slika zaradi njih domnevno »zaživi«?
Kaj so kvantne točke
Kvantne točke so majhni kristali, ki emitirajo svetlobo zelo natančne valovne dolžine, zato ima slika na zaslonu televizorja širši barvni razpon. Zaslon je še vedno klasični lcd, »kvantna« tehnologija le zamenja izvor svetlobe svetečih diod.
Običajni televizorji lcd »prikažejo« od 20 do 30 odstotkov barv, ki jih je sposobno zaznati človeško oko. Tehnologija organskih svetlečih diod (oled) že leta obeta kakovostni preskok, a šele v zadnjem času se pojavljajo prvi kolikot tolikor cenovno sprejemljivi televizorji s takimi zasloni. Kvantne točke predstavljajo kompromis med ceno in kakovostjo. Ti kristali premera le nekaj nanometrov oddajo svetlobo zelo natančne valovne dolžine, ko skoznje steče električni tok, kar zaznamo kot »čisti« barvni ton, v teoriji pa lahko z mešanjem prikažejo kateri koli barvni odtenek.
Strukturno so zasloni lcd sestavljeni iz petih plasti. »Začetna točka« so bele svetleče diode (led), katerih svetloba je večkrat filtrirana. Sprednji in zadnji polarizacijski filter vplivata na svetilnost svetlobe, plast s tekočimi kristali pa določa, koliko svetlobe pronica skozi točko zaslona. Na tej plasti je barvni filter. Njegova naloga je dati barvo vsaki osnovni podtočki, te so rdeča, zelena in modra, le Sharp ima dodano še rumeno. S kombinacijo teh pa zaslon prikaže barvne odtenke, vendar ne najbolj učinkovito, saj filter skozi spusti tudi valovne dolžine barv, ki jih ne bi želeli. Na primer oranžne, zato rdeča podtočka nima čistega rdečega tona.
Kvantne točke so stabilnejši izvor svetlobe. Ker vsaka točka sveti z natančno valovno dolžino, odvisno, za katero osnovno barvo podtočke gre, tak zaslon nima barvnega filtra. Vzrok je v majhnosti kristala, v katerem je gibanje elektronov omejeno, zato lahko »zavzame« le določeno energijsko stanje. Energijsko stanje določa uporabljeni material. Kristali, ki oddajajo rdečo svetlobo, so iz kadmija, cinka in selena (CdZnSe) ter imajo premer med 10 in 12 nanometrov. Rumeni in zeleni so iz kadmija in selena (CdSe), modri pa iz cinka in žvepla (ZnS). Modri kristali so veliki od 2 do 3 nanometre.
Čisti zaslon s kvantnimi točkami da do 50 odstotkov širši barvni razpon. Poleg tega ima še eno prednost. Ker ni barvnega filtra, prihrani energijo. Pri običajnih zaslonih namreč skozi strukturo uspešno prodre le okoli pet odstotkov svetlobe, ki jo oddajajo sveteče diode.
