Denar ostaja, čeprav bi ga morali razgrabiti

Ljubljana – Med in po fiasku s štipendijami za deficitarne poklice je ministrica za delo Anja Kopač Mrak večkrat poudarila, da imajo poleg teh tudi kadrovske podoben cilj. Vendar je bil naval na štipendije za deficitarne poklice zelo velik, kadrovske, čeprav za iste poklice, pa ostajajo.

Med vsemi štipendijami so povprečno najvišje prav kadrovske, katerih namen je grajenje mostu med izobraževalnim sistemom in trgom dela. Z njimi lahko podjetja prek dolgoročnega kadrovskega načrtovanja zagotovijo razvoj ustreznih kadrov, vendar se njihovo število v zadnjih letih zmanjšuje; leta 2010 jih je bilo podeljenih 5624, leta 2013 samo še 3771. Poleg tega se je v tem času za skoraj polovico zmanjšalo število državnih štipendij, manj je bilo tudi Zoisovih.

Medtem ko druge štipendije financira država, kadrovske lahko zgolj sofinancira. Neposredno sofinanciranje delodajalecev izvaja Javni sklad RS za razvoj kadrov in štipendij, posredno pa regionalne razvojne agencije.

Vrzel med ponudbo in povpraševanjem

Zakaj veliko kadrovskih štipendij ostaja nepodeljenih, smo vprašali ministrstvo za delo. Pravijo, da podelijo približno polovico manj štipendij, kot je potreb delodajalcev. »Tako velike razlike nastajajo zaradi različnih vzrokov – delodajalci ne najdejo ustreznih profilov (kovinarji, peki, natakarji) oziroma se ne odločijo za štipendiranje, čeprav dobijo ustrezne profile, in sicer zaradi finančnih težav, negotovih razmer na trgu dela in različnih zakonskih zahtev, med katerimi je obveznost zaposlitev štipendista.« Opažajo še, da pri morebitnih štipendistih ni zanimanja, saj se nočejo vezati na določeno podjetje ali pa se šolajo za deficitarni poklic, s katerim je več možnosti za zaposlitev.

S povedanim se strinja Nataša Šterban Bezjak, vodja projekta iz Regionalne razvojne agencije Posavje. Dijaki se odločajo za druge poklice, problem pa so tudi delodajalci, ki včasih niso dovolj prepričljivi. Kadrovske štipendije so namenjene vračanju štipendistov v regijo, in ko je bila konjunktura, se nihče ni hotel zavezati določenemu podjetju, je opazila. Danes pa se čudi, zakaj je zanimanje zanje tako nizko, saj po izteku štipendiranja vendarle zagotavljajo prvo zaposlitev, ki jo mladi zdaj težje najdejo kot v preteklosti.

Novi zakon vse zapletel

Razlike med razpisanimi in podeljenimi štipendijami so povzročile tudi spremembe zakona o štipendiranju, ki je javne pozive za delodajalce, ki so jih objavljale regionalne razvojne agencije (RRA), zamenjal s tem, da delodajalci štipendiste iščejo sami. Delodajalci se morajo na razpis za sofinanciranje torej prijaviti z že izbranim štipendistom, pojasnjuje Barbara Kač Kadunc z Razvojne agencije Savinjske regije. Za šolsko leto 2015/2016 je med delodajalci te regije sicer največ potreb po kadrih iz strojništva, obdelave kovin in elektrotehnike. Od leta 2008 do 2014 so jih največ podelili štipendistom s prav teh področij, glavnina nepodeljenih pa je ostala na področju gostinstva in steklarstva, kar kaže na potrebo po analizi, še pravi.

Nataša Šterban Bezjak opisuje, da so pred spremembami zakona na RRA opravljali promocijo za delodajalce v srednjih šolah in v regiji, nekaj tudi na fakultetah. Zdaj pa morajo delodajalci sami najti kader, skleniti pogodbe z njim in se prijaviti na razpis, ki ga objavi RRA. Dodaja, da jo je kar malo strah, da bodo izgubili še kakšnega štipendista ali delodajalca. »Pri delodajalcih gre večinoma za majhna podjetja, ki se težko ukvarjajo s kadrovsko politiko, saj za to sploh nimajo zaposlenih profilov. Težko se ukvarjajo tudi z vso birokracijo.«

Jasmina Pungartnik iz Regionalne razvojne agencije za Koroško regijo ugotavlja, da je novi zakon prinesel tudi pozitivno novost – možnost prekinitve pogodbe, če se štipendist in delodajalec »ne najdeta«. Za slabo pa se je izkazala obvezna enoletna zaposlitev po koncu izobraževanja, ki štipendistu onemogoča izobraževanje na višji ravni brez prekinitve, saj se mora vmes, med prvo in drugo stopnjo, zaposliti za eno leto. »Zaradi te omejitve je bilo v koroški regiji za šolsko leto 2014/2015 podeljenih zgolj 61 štipendij od 168 prijavljenih potreb delodajalcev.« Na to so opozorili tudi ministrstvo, vendar sprememb ni bilo.

Čeprav se po mnenju pristojnega ministrstva delodajalci in štipendisti zavedajo možnosti kadrovskega štipendiranja, kljub temu menijo, da je nujen korak naprej. V prihodnje bodo zato več pozornosti namenili lokalnem poznavanju razmer, boljšemu sodelovanju z delodajalci in večji promociji, saj želijo, da štipendije postanejo zanimivejše za vse deležnike. »Cilj je, da s štipendijami še bolj pripomoremo k šolanju mladih za potrebe gospodarstva v regiji in čim hitrejšem prehodu na trg dela, k zaposlovanju v regiji in tudi preprečevanju odseljevanja mladih.« O tem, kako to doseči, se pogovarjajo s socialnimi partnerji.

Lažja integracija

Zanimala nas je še delodajalska plat štipendiranja. Vsi štipenditorji, ki smo jih vprašali, so dejali, da so s štipendisti večinoma zadovoljni. Kot osrednja motiva za podeljevanje štipendij so navajali predvsem možnost selekcije najboljših kadrov in olajšanje integracije iskalcev prve zaposlitve. »Štipendije so se razpisovale s ciljem pridobiti kakovostne mlade sodelavce v skladu z načrtovanim obsegom zaposlovanja v posameznih letih,« pravijo v Nuklearni elektrarni Krško, kjer praviloma podelijo do 50 štipendij na leto. Proces kadrovskega štipendiranja pa jim omogoča tudi zaposlovanje novih sodelavcev brez objave razpisa prostih delovnih mest.

V podjetju Hidria, kjer so letos prejeli skoraj sto prijav za štipendije, kot eno glavnih prednosti štipendiranja navajajo spoznavanje štipendistov, njihovega načina dela in pričakovanj. Štipendiste, ki se po končanem šolanju zaposlijo pri njih, navadno brez večjih težav uvedejo v delo. V Hidrii poudarjajo, da je za delodajalca in štipendista najlaže takrat, ko so interesi področja dela že predhodno usklajeni: »Sodelavci v letih, ko prihajajo na prakso, počitniško delo in podobno, spoznavajo delovno okolje, kulturo podjetja, vrednote, pravila, procese, kar je dobro za oba, tako štipendista kot nas.«

V Premogovniku Velenje pridobivajo ustrezen kader s štipendiranjem že od leta 1958. S tem spodbujajo šolanje za poklice v rudarstvu, predvsem zdaj, ko je zanimanje zanje majhno. »Ob ustrezni povezavi s šolo dobimo kader, ki je precej bolj usposobljen, kot pa bi bil kader s trga delovne sile. To omogoča praksa, ki jo pri nas opravljajo dijaki in študentje,« odgovarjajo v podjetju.