Tiskane izdaje
Nova ministrica za izobraževanje Maja Makovec Brenčič si je med prvimi nalogami zadala povečati mednarodno odprtost visokega šolstva – tudi s poučevanjem v tujem jeziku, »kjer je to relevantno in v duhu mednarodnosti potrebno, jasno pa ob prvobitni skrbi za slovenski jezik«. Kako to doseči?
O tem smo se pogovarjali z Moniko Kalin Golob, profesorico za področje slovenskega jezika na fakulteti za družbene vede, ki je soavtorica pravkar izdane knjige Jezikovna politika in jeziki visokega šolstva v Sloveniji.
Na predstavitvi knjige ste rekli, da je internacionalizacija najbolj zlorabljen pojem v visokem šolstvu. Zakaj?
Posamezniki zelo radi govorijo o internacionalizaciji kot o avtomatično višji kakovosti visokega šolstva. Stvari niso tako preproste. Želja po internacionalizaciji, kadar ni premišljena, pomeni tudi nekakovostno izvedbo predavanj. Na drugi strani internacionalizacija za nekatere pomeni pritok tujih študentov, ki bodo nadomestili upadajoče generacije Slovencev in s katerimi bo prišel nov, tuji denar. S tem tržnim vidikom se mi nismo želeli ukvarjati, saj ne bi smel vplivati na za zdaj še javno slovensko šolstvo. Pa vpliva, ker so fakultete obubožane. Pri nas se v resnici vse, kar se dogaja z internacionalizacijo, povezuje z manjkajočim denarjem. Toda internacionalizacija brez dodatnih sredstev ni mogoča.
Kako pa bi morali obravnavati internacionalizacijo?
Vsaj v dokumentih EU pomeni internacionalizacija to, da se znanje izmenjuje, da se delajo skupne raziskave in projekti ter da se kulturno in jezikovno plemenitimo. Da se sliši ne samo angleščina, ampak tudi drugi jeziki, ki naj bi po definiciji gradili kulturno identiteto Evrope, brez katere EU najbrž ne bi bilo. Svojemu študentu, raziskovalcu, učitelju, ko gre v tujino, želimo, da spozna tuje raziskovalce, tuje sisteme, da oplemeniti svoje znanje s tujim. Ko pridejo tuji raziskovalci k nam, pa jih vržemo v monolingvalni angleški prostor, kjer si niti ne upamo misliti, da bi kdo govoril slovensko. Toda izkušnje kažejo, da se tujci lahko slovenščine, če jim ponudimo izobraževanje, naučijo hitro in dovolj dobro, da se priključijo predavanju.
Zaznavate interes tujcev za izobraževanje v slovenskem jeziku?
Raziskava je pokazala, da pridejo k nam študenti, ki se jim zdijo predmeti v angleščini ena od dodatnih kompetenc, s katerimi se bodo prej ali slej zaposlili na tujem trgu. Teh slovenščina ne zanima. Je pa ogromno študentov, ki prihajajo v Slovenijo z zelo slabim znanjem angleščine. Sploh pri študentih z Balkana, ki je po mojem mnenju za nas pomemben trg, bi morali razmišljati o drugih jezikih. Ti se slovenščine tudi hitro naučijo. Sama sem se po diplomi izobraževala na Češkem, kjer so mi takoj ponudili intenziven tečaj češčine. Enako v Münchnu, kjer sem bila na podoktorskem raziskovalnem delu. Ko smo pregledovali, kaj je v EU drugače, smo ugotovili, da druge države organizirajo učenje svojega jezika, ga celo predpišejo kot vstopni pogoj za študij v tujini. Države to financirajo. Pri nas pa imamo zelo omejeno število kratkih tečajev. Smiselno bi bilo, da bi jih študentom ponujali ves čas, ko so tu.
Ne bi potem imeli še manj tujih študentov, kar bi bilo ravno nasprotno od cilja? Univerza v Ljubljani si želi povečati število tujih študentov in učiteljev celo za četrtino.
Mogoče bi bilo več resnih in manj tistih, ki pridejo sem na turizem. Čeprav, roko na srce, je takšna izkušnja za mladega človeka v vsakem primeru dobra. Po drugi strani imate veliko resnih tujih študentov, ki bi vzeli več, a ker nimamo strategije, jim ne ponujamo veliko. Na izbiro jim damo nekaj predmetov, po enega ali dva s študijske smeri, ter jih nato posadimo v učilnico s 40 do 80 slovenskimi študenti.
Se pa strinjate, da je cilj univerze pravi?
Absolutno je prav, da povečamo število tujih študentov in profesorjev. Ideja o internacionalizaciji je v osnovi dobra, če se z njo plemeniti znanje. Znanost je mednarodna, mi moramo preizkušati sebe, svoje znanje, se tudi preizkušati v razredu pred tujci. Vse to je dobro, problem pa je, da to delamo brez strategije. Lahko imamo 60 odstotkov tujih študentov, če smo jih sposobni kakovostno izobraziti in pri tem paziti, da bomo kakovostno izobrazili tudi slovenske študente.
Mislim, da profesor predava v maternem jeziku bolje kot v tujem. In da je predavanje v tujem jeziku nekaj, česar se moraš naučiti. Jaz tega nisem sposobna, potrebovala bi ogromno časa in priprav. Sem ena tistih, ki se nismo izobraževali v angleškem svetu, temveč drugod. Je pa ogromno kolegov, ki so v tujini doktorirali, zakaj ne bi njih povabili, da predavajo v tujem jeziku? Problem je, da se ne dogovorimo in da to rešujemo z obvodi.
Ali ni dolžnost profesorjev, da izpopolnijo znanje angleščine, glede na to, da se mora naša znanost povezati s svetom, če ne, je, kot pravijo mnogi, čez čas ne bo?
V humanistiki in družboslovju obstajajo omejitve pri rabi tujega jezika. Za dobro obvladanje obeh jezikov to zahteva nujno razvijanje dveh precej različnih tipov akademske pismenosti in govora. Prevajanje v humanistiki namreč ni samo vprašanje prevoda terminologije, ampak vključuje stil, sintakso in druge jezikovne posebnosti. Zato takšno prevajanje ni preprosto, vključuje kulturne reference in druge zunajjezikovne dejavnike, ki so povezani z disciplinarnim usvajanjem znanja, kot navajajo tuji avtorji. Družboslovje glede na poddiscipline variira med obema tipoma. Ekonomija je na primer odvisna od angleškega diskurza, druge vede pa pripadajo različnim akademskim tradicijam in diskurzom ter se tako približujejo humanistiki. Skratka, jezik oblikuje in je oblikovan z disciplinarnimi praksami in epistemologijami najrazličnejših specializacij od naravoslovja do humanistike, se strinjajo raziskovalci, zato jim je treba prilagoditi tudi jezikovno politiko jezika znanosti in visokega šolstva.
Ena izmed dveh možnih rešitev, ki ju predlagate, je ohranitev zakonske opredelitve, po kateri se lahko v tujem jeziku izvajajo le deli študijskih programov, če pri njihovem izvajanju sodelujejo učitelji iz tujine ali je vanje vpisano večje število tujih študentov, ter programi, če se ti programi na visokošolskem zavodu izvajajo tudi v slovenskem jeziku. Zakaj?
To pomeni, da slovenščina ni ovira za internacionalizacijo že s sedanjim osmim členom o jeziku visokega šolstva. Tujcem lahko ponujamo vzporedne programe v angleškem jeziku. Toda ker ni denarja, si tega ne moremo privoščiti.
Tudi zato je bolj izvedljiva druga možnost, sprememba zakonodaje. To je ministrica pravzaprav že napovedala. Na kaj morajo biti pisci zakona pozorni?
Ohraniti moramo slovenščino kot učni jezik, pri tem pa dovoliti izjeme, ki so jasno zapisane. Vedno, ko začnemo govoriti o internacionalizaciji, pridemo do spremembe zakonskega člena o jeziku. To je napačno. Treba je najti srednjo pot, ki ne bo šla na račun kakovosti in slovenščine in tega, da ne bi imeli tujih profesorjev, raziskovalcev in študentov. Dogovorimo se o ključnih vprašanjih – kaj je internacionalizacija, kakšno hočemo, zakaj jo hočemo. Lahko tudi rečemo, da je internacionalizacija posel, ker potrebujemo denar. Država namenja premalo za visoko šolstvo, in zato bomo na trgu pridobili sredstva, da bomo lahko javno šolstvo kakovostno izvajali. Tudi to je rešitev, ampak potem to povejmo in ne prilepimo tujih študentov na slovenske programe ter tako uničimo še tisto, kar imamo dobrega v šolstvu.
Država mora sprejeti zavezujočo jezikovno politiko visokega šolstva, na podlagi katere morajo univerze izdelati lastne jezikovne strategije. Predlagamo razmislek o tem, kaj sploh želimo ponuditi tujcem in zakaj jim to ponujamo. Lahko jim ponudimo neko nadznanje, kar je specifično za to okolje, kar je drugače kot na primer na 15 drugih ekonomskih fakultetah po svetu. Univerza v Ljubljani s 26 članicami in 300 programi na prvi in drugi stopnji lahko ponudi nekaj dobrih modulov za tujce, tisto, v čemer smo dobri, kar znamo dobro povedati v tujem jeziku, ne nujno v angleščini. Te module lahko ponujamo kot izbirne vsebine tudi slovenskim študentom. Samo da je to transparentno in da določimo, koliko vsebin lahko posameznik posluša v tujem jeziku.
Koliko?
Mi predlagamo, da se meja na prvi stopnji določi pri desetih odstotkih kreditnih točk, ki jih mora posameznik pridobiti, na drugi pri 25, na doktorskem študiju pa pri 50 odstotkih. Ne sme pa se zgoditi, da bi slovenski učitelj predaval samo slovenskim študentom v tujem jeziku.
Zakaj ne?
V knjigi, kjer navajamo učinke, povezane z nepremišljenim uvajanjem angleščine, se sklicujemo na raziskave v Nemčiji in severnih evropskih državah. Ugotovili so, da so svojim strokovnjakom s tem, ko so naenkrat ponujali zelo veliko programov v angleškem jeziku, odvzeli pomembno kompetenco – znati se o svoji stroki dobro sporazumevati v maternem jeziku. Izobraževati se v angleščini, živeti pa v državi z drugim jezikom, pomeni izobraževati dobre strokovnjake za angleško govorno območje in slabe za lastno državo.
