Tiskane izdaje
Ljubljana – Prihodnji četrtek bo vlada predvidoma odločila tudi o usodi zaposlenih v Znanstveno-raziskovalnem središču UP v Kopru. Če ga bo ustanovila kot samostojni javni zavod, bo ta stopil na samostojno pot. Eden od naslednjih korakov bo povezava z razvpito Evromediteransko univerzo (Emuni).
Zamisel je v svojem bistvu dobra. Znanstveno-raziskovalno središče (ZRS) bi Emuniju zagotovilo prepotrebne vsebine. Emuni pa bi raziskovalcem omogočil tudi opravljanje pedagoškega procesa, denimo na podiplomskih programih. Toda Emuni je projekt, ki od svojega nastanka leta 2008 še ni zaživel. Velja za ponesrečeni politični projekt Janševe vlade z dvema komponentama (izobraževalno in zunanjepolitično), ki si je želela, da bi po slovenskem predsedovanju Evropi v tem prostoru ostal trajen pečat.
Prav nič ni koristno niti dejstvo, da z njim že od začetka povezujejo imeni dr. Egona Žižmonda, nekdanjega dekana fakultete za management, in dr. Nade Trunk Širca, nekdanje direktorice te fakultete, ki ju je sodišče zaradi nezakonitega vpisa študentov lani obsodilo na 24 in 22 mesecev pogojne zaporne kazni. Nada Trunk Širca je zdaj na Emuniju akademska koordinatorica programa.
Toda – ali lahko ustanovi, obe zaznamovani s spori, uspešno in učinkovito zaživita v vsakdanjem življenju? »Če bosta ustrezno vodeni in če bosta imeli dovolj denarja,« meni nekdanji državni sekretar za visoko šolstvo dr. Peter Maček.
Prvi študenti šele lani
Na začetku se je v Emuni stekalo tudi veliko evropskega denarja, pozneje pa mu je Vlada Republike Slovenije iz proračuna namenila okoli 400.000 evrov na leto. Šele z letošnjim akademskim letom se je financiranje zmanjšalo, in sicer na 200.000 evrov na leto. Širša javnost je zanj izvedela poleti 2014 in potem spet januarja 2015; obakrat, ko je bilo treba zaradi varčevanja zmanjševati stroške na ministrstvu za izobraževanje. Nekdanja pristojna ministra dr. Jernej Pikalo in za njim dr. Stanka Setnikar Cankar sta napovedala zmanjšanje financiranja univerze, ki v vseh teh letih ni vpisala še nobenega študenta.
Sedanji predsednik Emuni dr. Abdelhamid El-Zoheiry pojasnjuje, da ima Emuni, ki je prav lani vpisal prve podiplomske študente, letos vpisanih 31 študentov, 26 jih za študij prejema štipendije, in akreditirana dva programa. Na Emuniju je šest polno zaposlenih in dva delno zaposlena, hkrati pa pri izvajanju programov sodeluje še deset zunanjih sodelavcev s slovenskih univerz in tudi profesorji z univerz v Italiji, Maroku, Egiptu.
»ZRS ima velik potencial zaradi raznovrstnosti raziskovalcev, Emuni pa povezuje široko mrežo znanstvenikov z mediteranskega območja. Sodelovanje bo okrepilo obe ustanovi; konkretno, Emuni bo tako pridobil usposobljene raziskovalce, s katerimi bomo lahko kandidirali za raziskovalne projekte, ZRS pa bo pridobil dostop do široke raziskovalne in univerzitetne mreže, s katero bo povečal prepoznavnost svojih raziskovalcev. Sodelavci ZRS pa bodo vključeni tudi v učni proces in bodo sodelovali pri pripravi novih programov,« pojasnjuje dr. Abdelhamid El-Zoheiry. Pravi še, da preteklost Nade Trunk Širca seveda pozna, a da z Emunijem sodeluje zgolj kot strokovnjakinja, ne kot menedžerka.
Kdo bo plačeval program?
ZRS lahko ob soglasju ustanovitelja, torej države Slovenije, postane pridružena članica, vendar bo finančno in poslovno samostojna. »Sodelovanje bo izključno vsebinsko, finančno ne bomo imeli nobenih skupnih pogodb, razen seveda tistih, ki bodo vezane na nova sredstva, za katera bomo skupaj kandidirali, tako kot bomo to počeli z drugimi javnimi zavodi,« pravi direktor ZRS dr. Rado Pišot. »V sodelovanju z Emunijem bomo dopolnili tista področja, ki jih do zdaj nismo razvijali.«
Peter Maček upa, da bo sodelovanje zaživelo. »Ampak, kdo bo to plačeval,« pravi Maček, ki meni, da bosta ustanovi lahko živeli le, če jih bodo ustanovitelji tudi finančno podpirali, ne pa pustili, da životarijo. Emuniju do zdaj še ni uspelo poskrbeti za študije, ki bi vplivali v prostoru, v katerem univerza deluje. »Ideja Emunija je bila, da se bodo pri nas srečevali študenti in profesorji iz celotnega mediteranskega bazena,« pravi nekdanji minister za izobraževanje dr. Jernej Pikalo. »Tako bi spodbujali razumevanje drugih kultur tudi skozi skupni študij in raziskovalne projekte. A brez ljudi ne bo nič, to pa stane. Eni in drugi bodo pridobili le, če bosta ustanovi finančno podprti. Vsaj kar se tiče Emunija, bi bilo treba po mojem mnenju stvari zasnovati čisto drugače.«
Mediteranska unija
Ideja o Emuniju se je porodila iz Sarkozyjeve pobude o mediteranski uniji, ki bi dopolnjevala evropsko, Emuni pa naj bi bil ena od institucij, ki bi to unijo povezovala. Za sedež univerze sta se potegovali tudi Francija in Italija. Da je Emuni nazadnje končal v Piranu, je po nekaterih interpretacijah slovenski lobistični uspeh, po drugih pa zgolj posledica dejstva, da ga nazadnje le nista hoteli ne ena ne druga država, ki imata sicer tradicionalno več stikov z arabskim delom Mediterana.
Ko se je Emuni ustanavljal, so si na Univerzi na Primorskem prizadevali, da bi bil sedež pri njih. Tako se namreč vsebine in programi ne bi podvajali. Obe ustanovi sta namreč nastajali z mislijo, da bosta zazrti v mediteranski prostor in zato da bosta v njem spodbujali medkulturni dialog. Pobuda ni padla na plodna tla. Morda bo zdaj s povezovanjem med ZRS in Emuni ideja, da slovenski znanstveniki v sodelovanju s tujimi povežejo mediteranski prostor in spodbujajo srečevanje različnih kultur, kar bi bilo v časih, ko v Evropo prihaja vse več beguncev, koristno, le zaživela. A za to sta nujna denar in politična podpora, predvsem pa odličen načrt, kako prepričati študente, da bodo prihajali v Piran.
