Goljufije na fakultetah obstajajo, sankcij ni

Ljubljana – »Tudi meni je mentorica ukradla diplomo. S kolegico sva pripravili raziskavo in napisali vsaka svojo diplomo. Ker je bila dobra, smo je želeli nadgraditi v znanstveno monografijo. Tedaj se je zapletlo,« pripoveduje nekdanja asistentka na eni od fakultet.

Mentorica je predlagala, da bo uvodni članek sama napisala. Ko sta dekleti dobili v roke krtačne odtise, pa se je pokazalo, da je mentorica v njem – podpisana je bila kot edina avtorica – zbrala najboljše odlomke iz obeh diplomskih nalog. Dodala je le vezne stavke.

»Ko sem jo s tem soočila, mi je rekla: 'Kaj predlagaš?' Gledala me je in čakala, da bom jaz, neizkušena demonstratorka, njej predlagala, naj me navede kot soavtorico,« pripoveduje sogovornica. »Če malo karikiram, lahko rečem, da je profesor, ki je v študiji navedel ime študentke, tudi če je ni vprašal za soglasje, in pobasal denar, ravnal še zelo moralno.«

Profesorji si zaslužijo dostojno življenje

Sogovornica bi lahko naštela še veliko podobnih pripetljajev. Razmere na njeni fakulteti so bile toliko sprevržene, da jo je nazadnje zapustila in si službo poiskala drugje. »Pri tem bi pa rada poudarila, da je na fakultetah mnogo takšnih, tudi med profesorji, ki skrbijo za akademsko poštenost in imajo svoje standarde. Vendar niso dovolj močni, da bi lahko spremenili sistem, ki krepi nemoralo, čeprav je načelno naravnan ravno obratno. V komisijah, kjer odločajo, koliko je vredna neka objava in kdo bo izvoljen v naziv, sedijo ljudje, ki s postavljenimi merili in z odločitvami ščitijo sebe.«

Tisti, ki so danes profesorji, so imeli do naziva lažjo pot. Veliko točk je bilo tudi umetno ustvarjenih. Tisti, ki vstopajo v docentske vrste danes, se morajo veliko bolj potruditi, če želijo nekoč priti do profesure. »Lahko bi rekli, da je na tej ravni mesarsko klanje. Marsikdo je pripravljen požreti marsikaj, ker ve, da bo potem tudi on profesor in s tem kot vladar ustoličen do konca življenja. V nekem trenutku sem imela priložnost vpogleda v plače. Profesorji so bili tako rekoč vsi na 120-odstotni delovni obremenitvi, in to že v času krize, medtem ko so bili docenti in asistenti na stoodstotni in celo manj. Ko sem predstojnika vprašala, zakaj, mi je odgovoril, da si profesorji zaslužijo dostojno življenje. To je bila pika na i, da sem zapustila akademski svet.«

Umazano delo nadrejenih

Njej ni nihče neposredno rekel, da mora opravljati umazano delo za svoje nadrejene, kot bodo to nekoč zanjo počeli njeni asistenti, se je pa to razumelo med vrsticami. »Vedela sem, da bom morala marsikaj potrpeti, ampak predvidevala sem, da bo to obdobje krajše, da ne bo tako hudo in da bom jaz tista, ki bo potem delovala drugače. Bila sem zelo naivna. Menila sem, da moram svoje delo dobro opravljati, pa bo vse v redu. Zaposlena sem bila kot pedagoška asistentka, kar pomeni, da sem imela veliko pedagoških ur. Zato mi je zmanjkovalo časa za raziskovalno delo. Brez teh pa v akademskem svetu nič ne veljaš. Obenem sem vodstvo večkrat opozarjala na napake, med drugim pri financiranju asistentov. Vodstvo je ves čas govorilo, da bodo že poskrbeli zame, če ne bom izgubila ur po svoji krivdi. In so. Poiskali so mi nadomestna in tajniška dela, potem pa govorili, saj sploh ne vemo, s čim se ukvarjaš. Če bi pravilno prebrala akademsko kulturo, bi dojela, da moram svoje delo, torej tisto, za katerega sem plačana, to je pa delo s študenti, opravljati po liniji najmanjšega odpora in 'štepati' članke, da bi se uveljavila kot znanstvenica na nekem področju.«

Objave so valuta znanosti

Ta zgodba pa ni osamljena. Morda bi kdo ob njej pomislil, da si je za vse, kar se je zgodilo, sama kriva. Da je morala s fakultete, ker je konfliktna, ne zato, ker je opozarjala na nepravilnosti. Ali pa zato, ker je slaba delavka. Marsikomu so to dali vedeti. S tem so jih poskušali osamiti in diskreditirati. Vrsto let so številni znanstveniki in pedagogi molčali. Če so razmišljali o tožbi, so jim celo odvetniki svetovali, da bo v tem primeru njihova akademska kariera zapečatena. A mariborska plagiatorska afera je, morda, sodu vendarle izbila dno. Številne nepravilnosti, ki so bile pometene pod preprogo ali pa se je medijski žaromet vanje usmeril le, ko so stvari postale tako nehigienične, da so kolegi z anonimkami začeli opozarjati nanje, bodo najbrž zdaj le prišle na dan. Oglaša se vse več ljudi z zelo podobnimi zgodbami.

Koliko je zlorab in kakšne vse so, je težko opredeliti, zagotovo pa spadajo med najbolj kritične zlorabe avtorstev. Objave so valuta znanosti, so zapisali v reviji Slate, kjer so razkrili, da so primeri akademske nepoštenosti pogosti tudi v ZDA. »Po njih ocenjujejo našo znanstveno odličnost. Začne se pri diplomah in doktoratih in nadaljuje pri znanstvenih publikacijah,« pravi dr. Urša Opara Krašovec, višja znanstvena sodelavka na ljubljanski fakulteti za elektrotehniko. Na svoji koži je izkusila, kaj se zgodi, če opozoriš na nepravilnosti. Od vodstva fakultete je zahtevala, da se za njeno področje, to je razvoj materialov, avtorstvo navaja po mednarodnih veljavnih kriterijih. (Da je to problem po vsem svetu, je videla na junijski konferenci o integriteti v raziskavah; celotni sklop predavanj je bil namenjen kršitvam avtorstva, ki so jih zagrešili nadrejeni). Tudi ona je bila označena za konfliktno osebo. In zaradi njene neposlušnosti so bili kaznovani še drugi. Celotno področje je bilo izključeno iz programske skupine in s tem je izpadlo iz nacionalnega financiranja, raziskovalci pa niso imeli mehanizma, da bi se lahko pritožili.

Zahteve po akademski poštenosti zlahka prerasejo v spore, ki jih je treba reševati. »Prijavitelj je označen za konfliktneža in namesto da bi kršitelje sankcionirali, se težave rešujejo tako, da je primerno za obe strani. V mojem primeru so kršitelja imenovali na višjo funkcijo, čeprav so vedeli, da je kršil etični kodeks. Ni mi žal, da sem izpostavila nedopustna ravnanja šefa. Danes bi ravnala enako. Stvari se premikajo – resda zelo zelo počasi. O problemih, povezanih s krajami avtorstev, se govori. Na ljubljanski univerzi smo dobili tudi etični kodeks za raziskovalce, ki opredeljuje merila za avtorstva, le sankcij ob kršitvah še ni. Velik problem pa je, da goljufov ni sram. Zato od znanstvene oblasti želim slišati jasno sporočilo, da so goljufije nedopustne, in pričakujem, da kršiteljem izreče javni opomin, jih pozove k odstopu s funkcije in izreče veto pri imenovanju na nove.«