Tiskane izdaje
Pri študentskem društvu Iskra so prepričani, da študenti niso pasivni, kot je pogosto slišati, ampak pasivizirani. »Odraščajo v okoliščinah, v katerih so postavljeni pred alternativo, ali bodo uspešni ali ne. Šole, fakultete, večina medijev, na zaposlitvenih sejmih in kariernih svetovanjih jim sporočajo, da bodo uspešni, če bodo pridni, podjetni, konkurenčni in fleksibilni,« opozarjajo. Po njihovem se mlade uči prilagajati okoliščinam, ki so slabe, namesto da bi razpravljali o izboljšavah in rešitvah. »Osrednji problem je prav izobraževalni sistem. Univerza študente dojema kot kupce in hkrati kot delovno silo, ki jo je treba oblikovati za potrebe trga dela.«
V društvu, ki za glavne točke svojega delovanja postavlja »znanje, delo in prihodnost«, opažajo, da se sicer veliko študentov zaveda realnosti, a da ni prostora, kjer bi svoje razmišljanje artikulirali. »Tu se pokaže, kako je celotna zgodba o grajenju kariere, doseganju individualnega uspeha in podjetništvu popolnoma ločena od realnosti. Medtem ko se govori o uspehu, ima veliko študentov težave že s preživetjem. Vedno več jih dela iz nuje, nekateri celo financirajo svoje družine.«
Pilotna raziskava o vplivu revščine na družino, ki so jo nedavno opravili na fakulteti za socialno delo pod vodstvom Darje Zaviršek in je zajela tristo študentov, je pokazala, da petina med njimi staršem občasno plača položnico in hrano. Čeprav so raziskovalci vedeli, da prek študentskega servisa zaslužijo manj in da bi jim starši morali dajati več denarja za normalno življenje v glavnem mestu, se je izkazalo, da je proces tudi obraten.
V Iskri opozarjajo, da si veliko mladih ne upa biti glasnih, ker so ponotranjili, da so sami krivi za svojo situacijo. »Nekoga, ki je naredil neko aplikacijo, ki sicer ne zadovoljuje nobenih naših potreb, in s tem zaslužil, se prikazuje kot uspešnega, tistega, ki preživi iz dneva v dan, pa ne.«
V Mladinskem svetu Slovenije kot krovni mladinski organizaciji ugotavljajo, da se večina mladih s problemi, kot so brezposelnost, brezperspektivnost in prekerne oblike dela, sreča šele, ko zapustijo izobraževalni sistem. To je po njihovem tudi eden od vzrokov, zakaj študentsko organiziranje za zdaj težko rešuje ta vprašanja, saj se večinoma ne vključuje v širše družbenopolitično dogajanje.
Politična moč obstaja
Po izbruhu trenutne krize sta se konec leta 2011 zgodili dve protestni zasedbi. Prostor pred ljubljansko borzo so zavzeli aktivisti gibanja 15o kot del svetovnega gibanja Okupirajmo, konec novembra pa so v gibanju Mi smo univerza, ki je združilo študente in zaposlene na univerzi, zasedli še del ljubljanske filozofske fakultete. Tam so organizirali predavanja, bralne krožke in skupščine, kjer so premišljevali o stanju v visokem šolstvu in družbi. Ko so po dveh mesecih zasedbo končali, so sporočili, da so pridobljene organizacijske izkušnje, vsebinska izhodišča in vzpostavljena infrastruktura pomembna popotnica v boju za javno, brezplačno in družbeno angažirano visoko šolstvo.
Zadnje dogajanje po besedah Ernesta Ženka, filozofa s koprske fakultete za humanistične študije, kaže, da študenti postajajo politična moč, na katero bo treba računati. »Gibanja, ki so se oblikovala, kažejo, da ta moč obstaja, a da je še nekaj težav,« opaža. Sam, kot pravi, pogreša predvsem to, da bi mladi v iskanju boljše družbe bolj množično posegali po literaturi, teoriji in filozofiji. »Najprej morajo razumeti razmere, v katerih so, ker bodo tako lahko dosegli več,« meni Ženko.
Da je med mladimi »zaznati večjo družbeno kritičnost, protestni angažma in politično organiziranje«, meni tudi sociolog z mariborske filozofske fakultete Andrej Kirbiš. Predvsem po protestih, ki so pred dvema letoma zajeli več mest po državi, je po njegovem jasno, da se »klima nekoliko spreminja«. Nadaljnja krepitev političnega angažmaja bi, tako Kirbiš, imela pozitivne učinke. »Je pa to nekaj, česar si ustaljene politične elite praviloma ne želijo, saj bi to pomenilo zmanjšanje njihovih, pogosto samopodeljenih privilegijev,« razmišlja in dodaja, da prav zato z njihove strani tudi ni učinkovitih ukrepov v smeri povečevanja družbenopolitičnega angažmaja mladih.
Podoben problem vidi Ženko v krovni študentski organizaciji in fakultetnih študentskih svetih. »Sedanje organizacije ne načenjajo vprašanj in ne iščejo rešitev, ampak ohranjajo stanje, kakršno je,« je kritičen filozof, ki tudi ne verjame, da se način delovanja študentske organizacije lahko spremeni, saj bi bile za to potrebne radikalne spremembe. »Gre za okorelo institucijo in problem je, da si marsikateri študent predstavlja, da brez nje, takšne, kot je, ne gre. A tu je treba pogledati širše.«
Za kritičen premislek
Z namenom prevzeti vodenje ljubljanske študentske organizacije so se pred dvema letoma študenti organizirali v društvo Iskra. Kot opozicija v študentskem zboru so kmalu zatem razpisali dva referenduma. Z enim so dosegli, da v Ljubljani ne bo študentskega hotela, s katerim je hotela zaslužiti ŠOU, z drugim pa so predlagali spremembe statuta organizacije kot prvega koraka do njene popolne reforme. Med drugim so zahtevali večji vpliv študentov na delovanjem same organizacije in večji nadzor nad finančnimi transakcijami.
V Iskri opozarjajo, da obstoječa organizacija »ne samo, da ni progresivna in tista, ki bi opolnomočila študente, jim pomagala pri organiziranju in na sistemski ravni razmišljala o problemih, ampak je s svojim delovanjem celo škodljiva«. Kot pravijo, deluje v sferi obštudijskih dejavnosti, ki so vezane predvsem na zabavo, medtem ko bi se morala »opredeljevati do trendov v visokem šolstvu, evropskih sporazumov, do stanja mladih in družbe nasploh«. Krovna študentska organizacija, kot jo vidijo v Iskri, bi morala sistematično spodbujati razpravo, organizirati dogodke in podpirati izdajanje fakultetnih glasil: »Spodbujati bi morala kritično razmišljanje o stanju, ne pa jemati brezposelnost za hladno dejstvo, ki se mu je treba prilagoditi.«
Da to, kar počnejo v Iskri, že dolgo ni zmogel nihče, meni profesor na oddelku za sociologijo ljubljanske filozofske fakultete Rastko Močnik: »Iskra dela na terenu, prinaša rešitve za propadlo univerzo, izdeluje ideje za družbo brez izkoriščanja. Analizira sedanji svetovnozgodovinski položaj in s teorijo opremlja svoje kadre.«
Vstaje so končane,
Podoben poziv so nedavno objavili tudi v Mednarodnem študentskem gibanju (ISM), spletni platformi, ki združuje progresivna študentska društva po svetu. Novembra pripravljajo teden akcije, ko bodo njihovi člani po spletu izmenjali mnenja in pozvali k enotni mednarodni akciji: »Na vseh kontinentih prihaja do komercializacije in poblagovljenja izobraževanja. Tržna logika sili k temu, da sta konkurenčnost in dobičkonosnost pred razvijanjem sposobnosti emancipatornega mišljenja in obe sta odvisni od potrošnikov, poceni delovne sile in soglasja podrejenih. Tako to ni zgolj študentsko vprašanje, saj zadeva vse nas.«
