Igor Papič: »Nisem privrženec pometanja pod preprogo«

Novi rektor ljubljanske univerze odločitev senata v primeru Erjavec spoštuje. 

Objavljeno
01. oktober 2017 21.13
Katarina Bulatović
Katarina Bulatović

Ljubljana – Vajeti najstarejše in največje slovenske univerze prevzema po tem, ko je njen ugled spodkopalo kar nekaj afer. Nekdanji dekan ljubljanske fakultete za elektrotehniko si želi, da bi se podoba Univerze v Ljubljani izboljšala, saj si ta to zaradi številnih dosežkov tudi zasluži. Ne obljublja drastičnih sprememb, je pa prepričan, da lahko kakovost ustanove še nadgradijo.

So današnji študenti dovolj kritični? Letos so lahko prvič rektorja neposredno volili, vendar je to izkoristilo manj kot dva odstotka vseh.

Zdi se mi, da so izredno kritični ali pa sploh ne. Premalo je tistih vmes, ki znajo analitično razmisliti, kaj je dobro in kaj manj. Zanje je dostikrat vse črno-belo. Seveda je to kar običajno za njihova leta. Sčasoma bodo videli tudi sivine in barve.

V svojem programu ste izpostavili kakovost in odličnost. Pravite, da je Univerza v Ljubljani že odlična, ampak da je lahko še boljša. Kako boste to dosegli?

Smo med tremi odstotki najboljših na svetu. Če bi financiranje primerjali z najbolj uspešnimi, ki imajo občutno več sredstev, bi videli, da smo izjemni. Kaj lahko še naredimo? Poiščemo notranje rezerve in izboljšamo organizacijo dela. To bi bilo veliko lažje z več denarja, dobro pa je, da prevzemamo mandat v pozitivnem gospodarskem vzdušju.

Koliko bo dodatnega denarja?

Težko govorimo o konkretnih številkah. Lani in letos je bilo več kot polovico od tega namenjeno napredovanju. Visokošolski učitelji dobivajo plače od univerze, medtem ko jih srednješolski in osnovnošolski iz proračuna. Dvig plač pri nas ne pomeni tudi dviga vseh sredstev.

Kako boste torej izboljšali kakovost?

V visokem šolstvu se v zadnjih dveh letih premika na bolje. Večja težava je financiranje znanstveno-raziskovalne dejavnosti. Z več sredstvi bo več možnosti za njen razvoj.

Spremembe bodo pri imenovanju visokošolskih profesorjev. Občutek imam, da profesorji najprej pregledamo, koliko člankov moramo napisati in kje bodo objavljeni, potem pa se odločimo, kaj bomo raziskovali. Namesto s kakovostjo objav smo bolj obremenjeni s količino, nihče pa se ne vpraša, kaj imamo od njih kot država. To ne pelje nikamor.

Kako se boste lotili sprememb?

S pravilnim vrednotenjem. Pedagoški del je v točkovanju podhranjen. Ne smemo biti birokratski, ampak vsebinski in motivacijski predvsem za mlajšo generacijo, ki ima največ energije in ambicij. Biti profesor ni poklic, ampak način življenja. Želim si, da smo vsi aktivni, ne zdi pa se mi ključno, da smo vsi enkratni na vseh področjih; raziskovalnem, strokovnem in pedagoškem. Veliko bolje je, da je vsak nadpovprečen na vsaj enem. Tako dvignemo kakovost univerze in posameznih fakultet.

Od tega bi imeli več tudi študenti. Zdi se, da so nekateri profesorji zaradi slepega sledenja številkam o objavah na delo z njimi manj pripravljeni.

Seveda. Kakšnemu profesorju je tudi odveč biti v predavalnici. Misli, da mora pisati članke, ker jih potrebuje za napredovanje.

S količino znanstvenih objav je povezan tudi primer nekdanje profesorice fakultete za družbene vede Karmen Erjavec, ki je domnevno nekatere raziskovalne podatke v 11 člankih ponaredila. Etična komisija se je prejšnji teden odločila, da postopek proti njej ustavi.

Jaz spoštujem sklep senata. O zadevi sem se pripravljen pogovarjati znotraj univerze. Ne bi želel, da bi primer eskaliral in bi spet kdo kaj obžaloval. Določena nesoglasja znotraj članic so običajna. Vprašanje je, kako jih znamo reševati. Če to storimo znotraj univerze, bomo dokazali, da smo avtonomni. Če komunikacije ne znamo vzpostaviti, gremo v medije in na sodišče.

Delu etične komisije je več profesorjev javno očitalo ščitenje lastnih vrst in pometanje pod preprogo tudi v drugih primerih. Kako to komentirate?

Prizadene me, da se profesorji nismo sposobni dogovoriti o tem, kaj je res. Če organi na univerzi vestno in odgovorno opravljajo svoje delo, potem pričakujem od vseh vpletenih, da njihovo odločitev sprejmejo. To je podobno, ko nekdo dobi tožbo in reče, da je sodišče opravilo svojo nalogo dobro oziroma da je korumpirano, če je ne. Seveda poudarjam odgovorno delo vseh komisij na univerzi.

Torej se vam zdi, da je etična komisija svojo nalogo v tem primeru opravila korektno?

Komisija pripravi gradivo za senat in ne upam si drzniti razmišljati, da etične komisije ne bi sprejel kot relevantne.

Vendar profesorica je v svojih znanstvenih člankih objavila intervjuje z uredniki, novinarji in politiki, ki jih po njihovih zagotovilih ni nikoli opravila.

Ni naloga komisij ali senata, da iščejo relevantne dokaze, ampak jih mora nekdo predložiti. Vse izjave bi morale biti podpisane z imeni in dostavljene. Komisija ima osem članov in ne more izvajati preiskovalnega dela. To počne policija ali preiskovalni sodnik. Njena funkcija je razsodniška, odloča pa na podlagi kodeksov, ne zakonov.

Zaradi nezakonito izplačanih dodatkov za stalno pripravljenost je avgusta okrožno sodišče univerzi naložilo plačilo 780.000 evrov. Kje smo danes?

Zadeva še ni končana. Univerza se je pritožila. Moti me, da se vzporedno sprožajo postopki, čeprav nismo niti enega primera pripeljali do sodnega epiloga. Univerza je izvršila zahtevo, da denar vrnejo, nekateri pa so dosegli, da jim tega ni treba. To je zame nesprejemljivo.

Nihče me ne bo prepričal, da mora vzdrževalec z naše fakultete, ki je opravil do štirideset intervencij na leto, vračati denar. Še bolj banalen je izgovor, da so izplačila tako in tako iz tržnih sredstev. V Sloveniji je v stalni pripravljenosti več kot 20.000 ljudi, a le 12.000 nespornih, kot so gasilci, reševalci, policija.

Ampak to odgovornosti univerze ne opravičuje.

Univerza ni nikoli bežala od nje. Preostalih 8000 je prav tako spornih, ampak postopki tečejo samo proti Univerzi v Ljubljani. Tudi pri državnih uradnikih in drugod bi morali uvesti inšpekcijski pregled in zahtevati vračilo. Drugače to pomeni, da je univerza bolj odgovorna pred zakonom kot druge javne inštitucije.

Ljubljanska univerza pravi, da denarja za vračilo nima, čeprav gre za le manjši del njenih celotnih sredstev.

Gre za načelno vprašanje. Želim si, da podobnih primerov v mojem mandatu ne bi bilo. Avtonomije univerze nam ne bo nihče dal, ampak jo moramo ustvariti sami, namesto da si jo vzamemo. Vedno sem odprt, da najdemo rešitev, sprejemljivo za vse; brez izsiljevanj in čudnih postopkov. Nisem privrženec pometanja pod preprogo.