Tiskane izdaje
Spremenljivi april je poln datumov, ki so spreminjali naš pogled v nebo in udomačevali breztežnost. Vsi so po svoje povezani s podobo, življenjem in delom tistega »navadnega državljana«, ki je imel čast prvi prebiti to nevidno mejo. Od nedavnega v Kulturnem središču evropskih vesoljskih tehnologij (Ksevt) stoji poseben bronast odlitek njegovega doprsnega kipa.
12. aprila 1961 je Jurij Aleksejevič Gagarin postal prvi človek v odprtem vesolju. Po spletu naključij je postal izbran kot prvi kandidat, preživel izstrelitev, obkrožil Zemljo in se srečno vrnil domov. Majhni živooranžni skafander je s padalom pristal sredi neskončne stepe. V času vzhodno-zahodne tekme, ki je zaznamovala drugo polovico 20. stoletja, so tedni ali celo dnevi odločali o tem, ali bo naslednje ime v letopisih označevalo zadnji majhen korak za človeka (Neil Armstrong, 1969), arhivsko poročilo o nehvaležnem drugem mestu (Alan Shepard, 1961) ali tragično spodleteli zaznamek v arhivih (Vladimir Komarov, 1967).
Prvo globalno medijsko stoletje je po drugi svetovni vojni potrebovalo igre brez meja, kjer vsemu navzlic ne bi šlo le za zmago, ampak za civilizacijski napredek. Brezimni piloti ali livarniški delavci so svoje izjave iz besed otroške svetovljanskosti čez noč prilagajali programiranemu slovarju uradne politike. A ne glede na vse to je v Gagarinovem govoru pred poletom še dandanes nekaj brezčasnega (prost prevod):
»Dragi prijatelji, znanci in neznanci, ruski rojaki in ljudje vseh držav in kontinentov, čez nekaj minut me bo mogočno vesoljsko plovilo poneslo v daljna vesoljska prostranstva. Kaj naj vam povem v teh zadnjih minutah pred izstrelitvijo? Zdaj se mi zdi vse moje življenje kot en sam čudovit trenutek. Vse, kar sem doslej doživel in storil, je bilo kot priprava za ta trenutek. Saj vam je jasno, kako težko mi je izraziti svoje občutke, ko leži na dlani ta preizkus, za katerega smo se tako dolgo in srčno pripravljali. Ni mi treba razlagati, kaj sem občutil, ko sem bil predlagan za ta polet, prvi v zgodovini. Radost? Ne, več kot to. Ponos? Ne, ni bil samo ponos. Občutil sem veliko srečo. Biti prvi, ki vstopa v kozmos, iz oči v oči z naravo, v soočenju brez primere - kdo bi si celo v sanjah lahko predstavljal kaj več od tega? A takoj zatem sem pomislil na velikansko odgovornost, ki jo nosim: da bom prvi storil tisto, o čemer so sanjale cele generacije, da bom prvi tlakoval pot človeštva v breztežnost. In to ni odgovornost do enega samega človeka, niti do nekaj ducatov, niti do skupine ljudi. To je odgovornost do vsega človeštva, do njegove sedanjosti in prihodnosti. Ali sem vesel, ko se podajam na ta vesoljski polet? Seveda sem vesel. Navsezadnje je za človeka kadar koli, v kateri koli dobi največja sreča, če lahko sodeluje pri novih odkritjih. Samo še nekaj minut nas loči od izstrelitve. Pravim vam 'Nasvidenje', dragi prijatelji, kakor si pravijo ljudje, ko se podajajo na dolgo potovanje. Srčno bi vas rad objel, vse, znance in neznance, prijatelje in tujce. Kmalu se spet vidimo!«
7. aprila 2011 je Organizacija združenih narodov (OZN) obletnico Jurijevega kroga okrog Zemlje - 12. april - ustoličila za Mednarodni dan vesoljskih poletov. Ksevtova zavzemanja za humanistično, umetniško in najširšo civilno udeležbo v vesoljskih programih temeljijo tudi na načelih tega dokumenta. V resoluciji A/RES/65/271 je Generalna skupščina OZN zapisala točke, ki lahko tlakujejo pot preporodu vesoljskih odprav s človeško posadko v 21. stoletju:
• Odprto vesolje je domena vsega človeštva, namenjeno miroljubnemu sodelovanju;
• Polet Jurija Gagarina je tisti dogodek, ki je utrl pot raziskovanju vesolja;
• Odbor za miroljubno uporabo odprtega vesolja pri OZN praznuje 50. obletnico svojega prvega zasedanja.
Če k temu dodamo še večkrat omenjeni Sporazum o odprtem vesolju, ki ga je od leta 1967, v pol stoletja, podpisalo skoraj 130 držav sveta, se opredeljevanje človeštva do problemov vožnje po vesolju očitno vrača v središče dogajanja, bodisi v izogib vojnam in blokovskim napetostim, bodisi prav zaradi njih.
11. aprila 2017, na predvečer nove obletnice Gagarinovega kroga, je bil v Ksevtu odkrit njegov doprsni kip, znak sodelovanja med Ksevtom in Gagarinovim središčem za usposabljanje kozmonavtov, med Vitanjem in Zvezdnim mestom, med Republiko Slovenijo in Rusko federacijo. Župan Zvezdnega mesta Valerij Tokarev je spet za en dan postal gost župana Vitanja. A pri enostavnih dvojicah se zgodba šele začne. Gagarinov spomenik premore le dobrih 30 podobnih ustanov po svetu, od lanskega aprila, denimo, tudi muzej Smithsonian v Washingtonu. V preddverje Ksevta je bil umeščen na podstavku v obliki obroča, ki predstavlja okno, skozi katero gleda na Zemljo. Avtor izvirne umetnine je ruski kipar Aleksej Dimitrijevič Leonov, ki ga ne gre zamenjevati z Aleksejem Arhipovičem Leonovom, starosto med ruskimi kozmonavti, prvim ljubiteljskim umetnikom v vesolju in seveda prvim človekom, ki se je leta 1965 v svoji avtonomni obleki prosto sprehodil po veliki praznini.
Če torej razbiramo najbolj enostavne sporočilne ravni kovinskega artefakta, ki zdaj pozdravlja vse obiskovalce Ksevta, si zastavljamo jedrna vprašanja kulturalizacije vesolja:
• kaj pomeni biti človek v vesolju?
• kaj so naša orodja v breztežnosti in vakuumu?
• kje se soočita znanost in umetnost ter postaneta nedeljiva celota?
In kje smo danes? 24. aprila 2017 je na Mednarodni vesoljski postaji (MVP/ISS) Peggy Whitson uradno presegla rekord vseh ameriških astronavtov po bivanju v breztežnosti. Istega dne se je Jack Fischer, ki je nekaj dni prej prvič prispel na MVP, prvič v živo iz vesolja pogovarjal s predsednikom ZDA. Uslužbenci države torej še vedno poročajo neposredno vrhovnemu poveljniku oboroženih sil, ne dosti drugače kot v času Jurija Gagarina, ki je po pristanku telefoniral Nikiti Sergejeviču Hruščovu v njegovo počitniško hišico v Soči. Odlomek pogovora:
Hruščov: »Povejte, Jurij Aleksejevič, kako ste se počutili med poletom?«
Gagarin: »Dobro. Videl sem Zemljo z velike oddaljenosti, videl sem morja, gore, velika mesta, reke in gozdove.«
Hruščov: »Torej ste se počutili dobro?«
Gagarin: »Da, v vesoljskem plovilu sem se počutil kot doma.«
Hruščov: »Imate ženo in otroke, Jurij Aleksejevič?«
Gagarin: »Da, imam ženo, Valentino Ivanovno [ki še vedno živi, op.p.] ter hčerki Leno in Galjo.«
Hruščov: »Pa je vaša žena vedela, da boste poleteli v vesolje?«
Gagarin: »Da, vedela je, Nikita Sergejevič.«
Takšne so poznoaprilske običajnosti med zemljo in nebom.
Pripis: Prav na današnji dan, 28. aprila 2001, je Dennis Tito, premožni posameznik, simbolično odprl prostor tržnemu izkoriščanju človeka v vesolju. V torišču nasprotij našega časa, z zastavo eksaktnih znanosti, vpogledom humanističnih ved ter neizrekljivim, ki biva skozi umetnost, se morajo skupni napori človeštva usmeriti v zapostavljeni izraz: skupno dobro.
***
Blaž Šef skrbi za stike z javnostjo v Kulturnem središču evropskih vesoljskih tehnologij (KSEVT).
