Tiskane izdaje
Ljubljanski baron Anton Codelli (1875−1954) je bil vsestranski izumitelj in velik avanturist.
Iskanje novih izzivov in zanimanje za radiotehniko ga je pripeljalo v stik z nemško telekomunikacijsko družbo Telefunken iz Berlina, ki je Codellija povabila k velikemu projektu: vzpostavitvi brezžične komunikacije med Afriko in Evropo.
Codelliju je skupaj s sodelavci uspel izjemen tehnični podvig tik pred začetkom prve svetovne vojne.
Ko se je vojna začela, pa je iz Berlina prišel ukaz o rušenju radiotelegrafske postaje in antenskih stolpov. V petih urah je bilo vse porušeno, gradbeni ostanki, parni kotli in deli strojev pa še danes ležijo razmetani v okolici Kamine nedaleč od mesta Atakpame v Togu.
V arhivu Slovenskega etnografskega muzeja je ohranjeno fotografsko gradivo iz Codellijeve zapuščine in glavnina posnetkov prikazuje gradbene faze postavitve radiotelegrafskega kompleksa v Kamini med letoma 1911 in 1914.
Toda med fotografijami zagledamo tudi motive, ki zelo izstopajo od posnetkov s tehnično vsebino. To so fotografije o snemanju igranega filma z naslovom Bela boginja iz Wangore.
Za Codellija je bil to skoraj družinski projekt, saj je v celoti kril stroške snemanja, scenarij pa napisala njegova mama Rozalija.
V skupinskih prizorih je sodelovalo več sto statistov. Foto: arhiv Slovenskega etnografskega muzeja
Zgodba je zelo preprosta: pred afriško obalo vihar zajame potniško ladjo. Ko ladja ne more več kljubovati pobesnelemu morju, potone skupaj s potniki, čudežno se reši le majhna deklica v košari, ki jo naplavi na varno obalo. Tam jo odkrijejo domačini, ki v tem dogodku takoj prepoznajo božji dar.
Bela deklica postane Bela boginja, ki z leti zraste v prelepo mladenko. Njena božanska vloga je med domačini še vedno prisotna in zato jo skrbno varujejo. Nekega dne črnci v vas pripeljejo v bližini zajetega belca. Zvezanega zaprejo v kočo, toda boginja se odloči, da ga bo rešila.
Meg Gehrts kot Bela boginja. Foto: arhiv Slovenskega etnografskega muzeja
Neke noči, ko vsa vas spi, to tudi stori. Skupaj pobegneta v divjino in dolgo časa brezupno iščeta primerno zavetišče. Že popolnoma onemogla nenadoma zagledata kočo, v kateri slučajno živi belec. Ta ju prijazno sprejme in skrije pred zasledovalci, ki so se medtem že podali v besno zasledovanje pobegle boginje. Rešena po zaslugi naključnega belca se mladenka in mladenič zaljubita in skupaj živita do konca svojih dni.
Vlogo Bele boginje je odigrala dvaindvajsetletna nemška igralka Meg Gehrts, iz Nemčije je bil tudi režiser Hans Schomburgk, kamero je imel v rokah angleški snemalec James Samuel Hodgson, stransko vlogo pa je igral Leo Poljanec iz Ljubljane, Codellijev sodelavec v Togu.
Leo Poljanec je v filmu igral stransko vlogo. Foto: arhiv Slovenskega etnografskega muzeja
Film v dolžini 4000 metrov je kmalu po projekciji leta 1914 doletela nenavadna usoda. Gehrtsova, Schomburgk in Hodgson so iz Toga odpotovali v London, kjer so na različnih krajih prikazali posneto filmsko gradivo.
Film so si ogledali tudi člani Kraljevega geografskega društva. Po odmevni projekciji pred angleškim občinstvom sta se Schomburgk in Gehrtsova odločila, da odpotujeta še v Pariz.
Igralka Meg Gehrts in režiser Hans Schomburgk. Foto: arhiv Slovenskega etnografskega muzeja
V času njunega bivanja v Parizu se je začela 1. svetovna vojna, tako da se nista mogla več vrniti v London, Angleži pa so celotno filmsko gradivo zaplenili kot vojni plen. Zaplenjenega filma do danes ni nihče več videl.
Ohranjene fotografije v Slovenskem etnografskem muzeju so dragocen vir za raziskovanje svetovne zgodovine filma. Ob posnetkih s snemanja verjetno prvega igranega filma v Afriki pa ne smemo pozabiti na genialnega ljubljanskega barona Codellija, ki ga je nemirni ustvarjalni duh ponesel tudi v svet gibljivih slik in nam je zapustil izjemen spomin na Belo boginjo iz Wangore.
***
dr. Marko Frelih je kustos v Slovenskem etnografskem muzeju
