Tiskane izdaje
Po katastrofalnem porazu italijanske vojske pri Kobaridu v 12. soški ofenzivi oktobra 1917 so v italijanski javnosti začeli iskati krivca za poraz.
Glavna akterja Luigi Cadorna in Luigi Capello sta vsak s svojega zornega kota poskušala zmanjšati svojo krivdo in jo prevaliti drug na drugega. Svoje videnje poraza pa niso podajali samo generali in poveljniki, ampak tudi častniki z nižjim činom ali navadni vojaki.
Eden izmed njih je bil tudi Carlo Emilio Gadda, ki je svoj pogled na vojno predstavil v dnevniku Beležka iz Kobarida − vojni in zaporniški dnevnik, oktober 1917−april 1918.
Gadda je bil eden številnih italijanskih mladeničev, ki so odšli v vojsko kot prostovoljci. Dodeljen je bil alpinski enoti in v začetku oktobra leta 1917 kot 24-letni podporočnik premeščen v Posočje. V svoj dnevnik je od 5. oktobra do 18. oktobra 1917 pisal vsak dan in opisal vse podrobnosti, dogajanja po tem dnevu pa je po spominu zapisal v ujetništvu v Rastattu v Nemčiji. Za spomine je zapisal, da jih je zbral za primer obtožb na njegov račun, da so do potankosti resnični in zagotavlja verodostojnost datumov in dogodkov. Zapiske je opremil s preprostimi skicami položajev in nekaterih dogodkov.
Zapis je poln natančnih opisov dogodkov med 12. soško bitko ter mnenj in odzivov tovarišev na dogodke. Ker ga je napisal nekaj dni po dogodkih, lahko že v dneh pred porazom večkrat beremo, da je bila noč iz 21. na 22. oktober njegova zadnja srečna noč, da so se ob premiku podajali v nesrečo in ob odhodu njegovega tovariša na dopust vzklikne: »Kakšna sreča!«
Po besedah Gadde so nemško ofenzivo pričakovali. Po domnevah italijanske vojske naj bi se začela 23. oktobra 1917 ob drugi uri zjutraj s topovskim obstreljevanjem. Uporabljeni so bili menda strupeni plini. Njegova enota je bila vključena v sistem italijanske obrambe med Krasjim vrhom in Velikim vrhom, gorah nad Sočo levo od Krna.
Krnsko pogorje s Krasjim vrhom. Foto: arhiv Kobariškega muzeja
V dneh pred 12. soško ofenzivo je bila premeščena iz Klodiča v Benečiji mimo Kobarida in Drežnice na položaje na Krasjem vrhu. Na položaje so prišli zelo utrujeni, premik pa jim je oteževalo slabo vreme. V pričakovanju začetka ofenzive so 23. oktobra 1917 začeli utrjevati položaje.
24. oktobra 1917 je avstrijsko-nemška 14. armada začela obstreljevati italijanske položaje. Gadda je presenečen ugotovil, da njihovi položaji niso cilj obstreljevanja, zato je lahko do jutra v miru spal. Pravilno pa je ugotovil, da je bil prvi cilj obstreljevanja razbitje sistema italijanske komunikacije. Kasneje se je obstreljevanje preselilo tudi na njihove položaje in med obstreljevanjem se je moral po jarkih prebijati do svojih vojakov in jim vlivati pogum. Komunikacija je postajala čedalje težja, zato so nekatera navodila prihajala z večurno zamudo. Odločitve o aktivnostih enot so morali sprejemati nižji častniki.
Po prvih poročilih o slabem stanju in škodi v enotah italijanske vojske jih je začelo razjedati malodušje, ki je vrh doseglo ob prejetem povelju o umiku v dolino. Novica je bila sprejeta z razočaranjem in ogorčenjem, vendar so povelje izpolnili in se 25. oktobra 1917 zjutraj začeli umikati proti Magozdu in nato Trnovemu ob Soči. Umik njegove enote je potekal urejeno, medtem ko so nekatere druge enote razpadle in vojaki so brezglavo bežali proti dolini. Težko in nepotrebno opremo so puščali za seboj in Gadda je z obžalovanjem pripomnil, da bo postala lahek plen sovražnikove vojske.
Po težkem spustu v dolino je njegova enota, pomešana z bežečimi italijanskimi vojaki iz drugih enot, ki so mu parali živce, dosegla Sočo. Mostovi čez Sočo so bili porušeni in pravilno je predvideval, da so Nemci že v Kobaridu. Enoto je obrnil proti Trnovemu ob Soči in do zadnjega upal na rešitev, vendar so jih Nemci že obkolili. Ni jim preostalo drugega, kot da po improvizirani brvi prečijo Sočo in se podajo v ujetništvo. Italijanske vojake so zbrali v Kobaridu, nato so v nočnem in dnevnem maršu skozi Tolmin, Cerkno in Kranj prispeli na vojaško tovorno postajo v bližini Žabnice. Od tod so jih z vlakom prepeljali do končne postaje v taborišče Rastatt, kjer so dočakali konec vojne.
Carlo Emilio Gadda. Foto: vir: Gadda, C. E.(1991): Taccuino di Caporetto: diario di guerra e di prigionia – ottobre 1917−aprile 1918. Garzanti, Milano
Carlo Emilio Gadda je po vojni postal eden bolj znanih italijanskih pisateljev in pesnikov. Pričujoči spomini so bili na njegovo željo objavljeni šele po njegovi smrti leta 1973. V italijanskem jeziku so v knjižni obliki prvič izšli leta 1991, v slovenščino pa so bili za časopisne članke prevedeni leta 1995. Leta 2002 so pri Založništvu tržaškega tiska izšli v knjižni obliki z naslovom Beležka iz Kobarida. Prevajalec je iz izvirnika izločil zapiske iz dnevnika iz ujetništva v Nemčiji in knjigo oblikoval tako, da imajo Gaddovi zapiski kronološko sosledje.
Zaradi dogodkov, povezanih s stoto obletnico prve svetovne vojne, se je povečalo zanimanje za dogodke na soški fronti. Zlasti italijanska javnost izkazuje veliko zanimanje za te dogodke in Gadda kot eden izmed pomembnejših italijanskih literatov 20. stoletja je dovolj privlačna osebnost, da si italijanski obiskovalci Posočja želijo ogledati kraje, kjer se je boril. Zapiski v njegovih spominih so dovolj natančni, da si lahko še danes ogledamo kraje na Krasjem vrhu in prehodimo njegovo pot umika. Tisti, ki niso dovolj telesno pripravljeni, pa se lahko vsaj deloma vživijo v takratni čas v muzeju na prostem na Zaprikraju nad Drežnico.
Muzej na prostem Zaprikraj. Foto: arhiv Kobariškega muzeja
***
Boštjan Lužnik je kustos v Kobariškem muzeju.
