Kabinet čudes: Bliskoviti ameriški oklepni hrt

Ameriški oklepnik, ki ga je JLA uporabljala celo na Sinajskem polotoku.

tor, 12.07.2016, 08:00

Kabinet čudes na Delo.si

Kot odgovorna medijska hiša, ki svoje družbene vloge ne vidi zgolj v informiranju javnosti, ampak veliko pozornosti namenja tudi izobraževanju, smo v sodelovanju z ducatom kulturno-izobraževalnih institucij za vas pripravili rubriko Kabinet čudes.

Dvakrat na teden (ob torkih in petkih) vas bomo s poučnimi zgodbami popeljali v čudežni svet znanja.

V projektu so nam svoje znanje posodili Hiša eksperimentov, Slovenski etnografski muzej, Botanični vrt Univerze v Ljubljani, Muzej novejše zgodovine Slovenije, Kulturno središče evropskih vesoljskih tehnologij, Živalski vrt Ljubljana, Park vojaške zgodovine, Mestni muzej Ljubljana, Muzej narodne osvoboditve Maribor, Tehniški muzej Slovenije, Moderna galerija, Železniški muzej Slovenskih železnic in Muzej novejše zgodovine Celje.

Po dosjeju Kabineta čudes lahko brskate TUKAJ. Želimo vam obilo bralnih užitkov pri odkrivanju novega.

Medtem ko so Nemci in Britanci med II. svetovno vojno uporabljali velik nabor različnih oklepnih avtomobilov, velja M8 greyhound (hrt) za edini oklepni avtomobil, ki so ga Američani uporabljali v bojih med II. svetovno vojno. Vozilo so sicer začeli razvijati leta 1941 kot hiter lovec na tanke, ki naj bi imel pogon 6 x 6, kupolo s topom 37 mm, imel naj bi visoko stopnjo mobilnosti z relativno majhno silhueto ter bil predvsem cenovno ugoden in primeren za množično proizvodnjo. Prototipe so ponudile tovarne Studebaker (T21), Ford (T22) in Chrysler (T23). Realnost na bojiščih po Evropi in severni Afriki je hitro streznila Američane, ki so spoznali, da top 37 mm ne zadostuje v boju proti vedno bolje zaščitenim nemškim tankom. Vozilo je bilo tako prekvalificirano v lahki oklepni avtomobil M8, razvoj ameriških lovcev na tanke pa se je s kolesnikov preusmeril na gosenična vozila. Kot zanimivost − če so ameriški strategi na začetku II. svetovne vojne domnevali, da bo osemtonski M8 lahko služil kot lovec na tanke, se je do konca vojne razvoj zaključil pri 29-tonskem lovcu na tanke M36, oboroženem s topom 90 mm.

Med ponujenimi vozili je izbor kmalu padel na Fordov T22. Testiranja so sicer pokazala številne tehnične pomanjkljivosti, ki so bile postopoma vsaj deloma odpravljene. Kljub temu se je začetek proizvodnje zavlekel vse do marca 1943, ko so prvi oklepni avtomobili začeli prihajati s proizvodnih linij. Do zaključka proizvodnje julija 1945 je bilo izdelanih več kot 8500 greyhoundov.

Avtomobili M8 so bili prvič uporabljeni na Siciliji leta 1943, kmalu zatem pa tudi na drugih bojiščih po Evropi in na Pacifiku. Vozilo se je izkazalo kot izjemno hitro (do 90 km/h), zanesljivo in primerno za izvidniške naloge, vendar predvsem na utrjenem terenu in poteh. Prednost vozila je bil tudi motor Hercules JXD, ki je bil zanesljiv in zelo tih. To je M8 omogočilo ohranjanja elementa presenečenja in zmanjševalo verjetnost, da ga bo slišal nasprotnik. Zaradi tega se je oklepnih avtomobilov v Pattonovi Tretji armadi oprijel vzdevek »Pattonovi duhovi«, saj so bili za nasprotnika nevidni, dokler ni bilo prepozno. Vendar so se, tako kot med samimi testiranji, znova začele vrstiti kritike na slabo mobilnost po brezpotjih, kar je zmanjševalo uporabnost vozila in celo prisililo poveljnike, da so za izvidniške naloge uporabljali kar lahke tanke. Omejenost na utrjene ceste pa je pokazala na še eno smrtonosno pomanjkljivost − ranljivost na protitankovske mine. Dno vozila so kmalu poskusili zaščititi z dodatnim oklepom, nekatere posadke pa so v stiski na dno vozila položile vreče s peskom, da bi vsaj malo omejile učinek morebitne detonacije.

M8 greyhound v JLA. Foto: Foto centar Odbrana, Beograd

Naziv lovca na tanke, za kar je bil M8 greyhound dejansko konstruiran, je vsaj deloma upravičil na pacifiškem bojišču, kjer se je njegov top lahko kosal z lahkimi japonskimi tanki. Bistveno težje delo so imeli greyhoundi na evropskem bojišču, saj se je srečanje z nemškimi tanki navadno končalo z zelo neprijetnimi posledicami. Kljub temu pa je tudi malemu hrtu uspelo upleniti težko oklepno zver. Med ardensko ofenzivo je posadka M8 uspešno postavila zasedo in se približala nemškemu tigru I za hrbet. Poveljnik tigra je hitro opazil vsiljivca in začel mrzlično obračati kupolo v smer bližajočega se greyhounda, ki je hitro zmanjšal razdaljo na slabih 20 metrov ter izstrelil tri 37 mm granate v zadnji del tigra, kjer je bila njegova zaščita najšibkejša. Mogočnega tigra je zajel ogenj, mali greyhound pa se je po izbojevani zmagi proti nasprotniku vrnil nazaj v zasedo.

Med vojno so več kot tisoč Greyhoundov dobili Britanci, ki so jih sicer najprej zavračali, enote francoskih svobodnih sil in brazilske enote, ki so se na zavezniški strani borile v Italiji. Po 2. svetovni vojni so bile z njimi opremljene številne druge armade po svetu.

Jugoslovanski M8 na paradi v Beogradu. Foto: Foto centar Odbrana, Beograd

V sklopu ameriške vojaške pomoči je po letu 1953 v Jugoslavijo tako prišlo kar 265 vozil M8, ki so dolgo časa predstavljala eno boljših lahkih oklepnih vozil JLA. Greyhoundom so bile dodeljene izvidniške naloge, del vozil M8 pa je v sklopu jugoslovanskega kontingenta Združenih narodov sodeloval tudi v misiji UNEF I (1956–1967) na Sinaju. M8 greyhound, ki ga hranimo v Parku vojaške zgodovine, je bil, podobno kot M3A1 Scout Car, do 80. let v specialni enoti slovenske milice. Zaradi zastarelosti so ga nadomestili s Tamovimi oklepnimi avtomobili M-86, greyhound pa je prek Tehničnega muzeja v Bistri prišel v muzejsko postavitev Parka, kjer dopolnjuje bogat nabor ameriške oklepne tehnike.

M8 zagotovo ni bil najuspešnejše ameriško oklepno vozilo med drugo svetovno vojno. Imel je številne slabosti, ki niso bile nikoli odpravljene. Vendar ne gre zmanjševati njegove vloge, predvsem pa je bila njegova uspešnost odvisna od iznajdljivosti samih posadk in njihovih nadrejenih. Zagotovo pa je tudi M8 prispeval svoj delež k hitrejšemu porazu sil Osi v drugi svetovi vojni in končanju svetovne morije. Potrditev njegove pregovorne zanesljivosti je že golo dejstvo, da je vozilo, zasnovano leta 1941, bilo v oborožitvi nekaterih držav še na začetku 21. stoletja.

Boštjan Kurent je strokovni vodja Parka vojaške zgodovine

Prijavi sovražni govor