Kabinet čudes: Brezžični svet Arthurja C. Clarka

Začnimo tako rekoč pri koncu: eden najpomembnejših videodokumentov Spominskega središča Hermana Potočnika Noordunga v Vitanju (danes pomemben del arhivskega gradiva Ksevt) je kratek posnetek Arthurja C. Clarka, ki v rokah drži prvo slovensko izdajo knjige Problem vožnje po vesolju − raketni motor. To darilo je Clarku leta 2001, ob obisku na Šrilanki, izročila delegacija pravkar ustanovljene prve slovenske civilne iniciative za raziskovanje vesolja, Slovenske vesoljske agencije. Republika Slovenija je sicer s svojim uradnim vesoljskim programom začela leta 2010, ko se je povezala z Evropsko vesoljsko agencijo, in se, nedolgo tega, 2. julija letos, odločila zaprositi za polnopravno članstvo v njej.

Arthur Charles Clarke, pisatelj, raziskovalec, publicist, zagovornik znanosti in kozmonavtike oziroma astronavtike ter vsestranski vizionar, je Potočnikovo knjigo dobro poznal in jo navedel kot enega temeljnih virov pri svojih osnutkih za globalno mrežo telekomunikacijskih oziroma informacijskih satelitov. Še pred njegovim časom so podobne ideje razvijali trije velikani, pionirji vesoljskih poletov − Konstantin E. Ciolkovski, Hermann Oberth in Herman Potočnik.

Že Ciolkovski in Oberth sta si satelite, drugi bolj podrobno kot prvi, zamišljala v bližnji okolici Zemlje, vendar je najbolj celovito rešitev ponudil Potočnik. Leta 1928 je v svoji knjigi objavil prve natančne izračune geostacionarne orbite, ki naj bi potekala slabih 36.000 kilometrov nad ekvatorjem in bi predmeti na njej obkrožili Zemljo v enem dnevu, torej v 24 urah. Tudi zato se je zdela kot nalašč za prenos podatkov, ker bi utirjene satelite lahko, gledano z Zemlje, zmeraj našli na isti točki na nebu.

Takšne zamisli so se udejanjile v sodobnih televizijskih, vremenskih in celo vojaških satelitih. Okoli 500, približno polovica vseh, ki so trenutno v uporabi, jih gostuje točno na tej tirnici okoli Zemlje, danes poljudno imenovani Clarkova orbita. Njegov slavni članek »Extra-terrestrial Relays − Can Rocket Stations Give World-wide Radio Coverage?« (slov. Zunajzemeljski prenosi − Lahko raketne postaje z radijskim signalom pokrijejo ves svet?) je namreč izšel že oktobra leta 1945 v reviji Wireless World (slov. Brezžični svet) in natanko to številko si lahko ogledate v Ksevtovi Zakladnici modernosti.

Nekoliko pred tem, februarja 1945, je Arthur Clarke na isto revijo naslovil javno pismo, v katerem je predlagal, da bi tehnologijo nemških raket V-2 (njihov konstruktor je bil Wernher von Braun) po koncu vojne uporabili za miroljubne namene. Njegov naslednji članek o satelitih, o katerem govorimo danes, je moral najprej prestati cenzuro RAF (Kraljevih zračnih sil) in je končno prispel na uredništvo revije z izvirnim naslovom The Future of World Communications (prihodnost svetovnih komunikacij); tik pred objavo ga je spremenil urednik. Članek je izpostavil glavne prednosti globalnih satelitskih komunikacij: dolgoročna enostavnost izvedbe in delovanja, neskončne možnosti uporabe za prenos raznovrstnih informacij ter pospešitev stabilne proizvodnje raket, ki bodo zmožne vstopiti v breztežnostni prostor. In res, dvanajst let po članku je v vesolje poletel prvi satelit Sputnik 1, sedem let za njim pa so ZDA kot prvi geostacionarni satelit utirile Syncom 3, da bi omogočil prenos poletnih olimpijskih iger iz Tokia.

V letu, ko je izšel Clarkov zgodovinski zapis, je bil Wireless World še mesečni časopis The British Interplanetary Society (slov. Britanskega medplanetarnega združenja), danes uradno najstarejše organizacije, ki se od leta 1933 neprekinjeno ukvarja z vesoljskimi poleti ter človekovim raziskovanjem vesolja. Tudi revija sama še vedno izhaja, nazadnje so jo leta 1996 preimenovali v Electronics World (slov. Svet elektronike), aprila 2013 pa so ob njeni častitljivi stoletnici v posebni jubilejni izdaji, na izrecno zahtevo bralcev, Clarkov članek v celoti ponatisnili ter ga izpostavili kot osrednji arhivski dokument svojega časa.

***