Tiskane izdaje
Oče raketne tehnologije Sovjetski znanstvenik Konstantin Eduardovič Ciolkovski, največkrat imenovan kot »oče raketne tehnologije« ali »začetnik sovjetske raketne znanosti«, velja poleg Američana Roberta Goddarda in Nemca Hermanna Obertha za eno od treh najpomembnejših zgodovinskih osebnosti, ki so osnovale novo vedo: kozmonavtiko.
Že leta 1882 je Ciolkovski analiziral učinke gravitacije na človeka, kar je kasneje prenesel v razmišljanje o gibanju telesa v vesolju in vzpostavitvi umetne gravitacije v vesoljskih plovilih. Pozornost je namenil celo življenju rastlin in živali na drugih planetih. Njegovo centralno delo predstavljajo ideje večstopenjske rakete in umetnih zemeljskih satelitov. Eden največjih dosežkov Ciolkovskega so matematične formule, na podlagi katerih je bil izdelan načrt za prvi Sputnik, ki so ga izstrelili pred šestdesetimi leti, 4. oktobra 1957. Neposredni vpliv njegovega dela je viden tudi pri raketnem inženirju Sergeju Koroljovu, konstruktorju rakete, ki je leta 1961 v vesolje izstrelila Jurija Gagarina.
»Zemlja je zibelka človeštva«
Središčna misel Ciolkovskega govori o tem, da je Zemlja zibelka človeštva, ne pa njegov končni cilj. Ciolkovski je v duhu kozmistične paradigme ruskih filozofskih mislecev in znanstvenikov zavzel stališče, da je smisel človeštva v tem, da s pomočjo svojega ustvarjalnega mišljenja in graditeljske moči naseli in oživi celotno vesoljsko prostranstvo. Planet Zemlja tako postane zgolj točka spočetja človeka in začasni dom, ne pa mesto večne naselitve. Navdušenje nad projektiranjem vstopa človeka v vesolje in življenja v medplanetnem prostoru je za Ciolkovskega predstavljalo del širšega projekta dejavne človeške evolucije, ki ni usmerjena v tehnološki napredek kot tak, ampak je razumljena kot načrt za doseganje merila same človeškosti.
Pomen umetniških in znanstvenofantastičnih vizij
Večino svojega življenja je Ciolkovski preživel v ruskem mestu Kaluga, kjer je poučeval aritmetiko, fiziko in geometrijo, po revoluciji pa tudi kozmologijo, astronomijo in osnove termodinamike. Priljubljen je bil kot učitelj, med prvo svetovno vojno je pripravil več brošur za samoizobraževanje na področju znanosti. S svojimi knjižicami, predavanji in znanstvenofantastičnimi romani ter kratkimi zgodbami je v ljudeh vzbudil zanimanje za vesolje. Njegova dognanja ter sposobnost didaktičnega nastopa in razlage so izobrazila celotno generacijo sovjetskih znanstvenikov in raketnih inženirjev.
Konstantin Eduardovič Ciolkovski Foto: arhiv KSEVT
Ciolkovski je bil nedvomno velik vizionar. Verjel je, da domišljija deluje kot katalizator novih idej in konceptov v znanosti in tehnologiji. Z znanstvenofantastično literaturo je želel mlade navdušiti nad novimi človeškimi možnostmi v vesolju. Njegova prva znanstvenofantastična zgodba o Zemljinem najbližjem nebesnem telesu, naslovljena Na luni, je bila objavljena leta 1893. Sam je priznal, da so ga kot mladostnika navdušile zgodbe Julesa Verna.
Prva skica vesoljskega plovila, rokopis Svoboden prostor, K. Ciolkovski, 1883. Foto: Wikimedia
Veliko skupnega z znanstvenofantastično literaturo je imela tudi prva monografija Ciolkovskega iz leta 1883, ki je nosila naslov Svoboden prostor, torej prostor, v katerem se bo človek osvobodil sile teže. V omenjenem delu najdemo tudi skico prvega reaktivnega vesoljskega plovila, ki si ga je Ciolkovski zamislil v obliki krogle. Znanstvenik je na skici upodobil izgled plovila in kozmonavte pri delu na vesoljski ladji. Na shemi sta vidna tudi dva para vrtečih diskov, s katerima je predvidel možnost spremembe položaja celotnega sistema plovila v stanju mirovanja. Skice Ciolkovskega nazorno kažejo, kako se je prvotna zamisel spreminjala pod vplivom novih znanstvenih dognanj.
Sheme Album vesoljskih potovanj
Najbolj celovito je Ciolkovski vizualno osmislil svoje ideje potovanja človeka v vesolje na shemah iz leta 1933, ki jih je naredil kot strokovni svetovalec pri znanstvenofantastičnem filmu Kosmičeskij rejs (Vesoljski polet, 1936), posvečenega prihodnosti razvoja sovjetske raketne tehnologije. Trideset skic skupaj tvori publikacijo z naslovom Album vesoljskih potovanj. Na teh ilustracijah vidimo, kako si je Ciolkovski predstavljal vesoljski polet; možne oblike vesoljske ladje, polet na Luno, opremo kozmonavta ter obnašanje njegovega telesa in značilnosti percepcije v stanju breztežnosti. Skice prikazujejo tudi vsakdanje življenje kozmonavtov na vesoljski ladji, pa tudi shemo rastlinjaka v obliki stožca z umetno gravitacijo in dostopom sončne svetlobe.
Te ilustracije delujejo kot zametek tehnoloških idej za reševanje težav, s kakršnimi se bo človek soočil pri potovanju v vesolje, česar se je Ciolkovski pozneje lotil z znanstveno natančnostjo. Njegove zamisli lahko prav tako opazujemo v kontekstu izrisa umetniške intuicije - Album potovanja v vesolje v sodobnosti namreč nastopa tudi v vlogi muzejskega eksponata na umetniških razstavah, kjer je razstavljen ob modernističnih in sodobnih umetniških delih z vesoljsko tematiko.
Poster filma Vesoljski polet, 1936 Foto: Wikimedia
Moskovski konceptualist Ilja Kabakov
V ruski umetnosti je možno slediti celotni genealogiji projektov, povezanih s temo vesolja in vesoljskih potovanj. Kot najbolj vidna obdobja, ko se je umetnost spoprijela z vesoljsko tematiko, je potrebno omeniti rusko historično avantgardo z začetka 20. stoletja (Malevič, Suetin, Tatlin) ter umetnost v času glasnosti in perestrojke v 80. letih prejšnjega stoletja (socart, Moskovski konceptualisti).
Eden najpomembnejših sodobnih umetnikov, ki v svojem delu tematizira vesolje in vesoljske polete, je moskovski konceptualist Ilja Josipovič Kabakov, ki deluje v tandemu s svojo ženo Emilijo Kabakov. Izvirnost njune umetnosti se kaže predvsem v postavljanju monumentalnih umetniških instalacij, ki se navezujejo na simboliko vizualne kulture in materialnih objektov bivše Sovjetske zveze. Umetnika posebej privlači tema utopije in prostora, ki prikazuje možnost ali nezmožnost njenega uresničenja. Paradigmatičen je primer instalacije iz leta 1984 z naslovom Človek, ki je poletel v vesolje iz svoje sobe. Gre za namestitev katapulta v razdejani sobi, ki jo je človek zapustil, potem ko je iznašel način uresničitve svoje vizije: izstreliti se v vesoljsko prostranstvo. Pri Kabakovu vesolje postane znak absolutne svobode, kamor se je še možno napotiti v stanju zemeljske brezizhodnosti.
Instalacija Človek, ki je poletel v vesolje iz svoje sobe, 1984 Foto: Wikimedia
Sheme Center kozmične energije
Za Iljo in Emilijo Kabakov pa vesolje ni zgolj mesto eskapizma, romantičnega bega pred realnostjo, ampak realni prostor človekovega prebivanja. V konceptualnem umetniškem delu Center kozmične energije iz leta 2007 umetnika predstavita arhitekturne načrte in umetniške skice konstrukcij, ki bodo omogočile povezavo človeka z vesoljem oz. posebno vesoljsko energijo. Monumentalen model Kabakovih je podoben novodobnemu templju - vesoljskemu centru, ki omogoča povezavo človeka in vesolja s pomočjo posebne arhitekturne zgradbe v obliki stolpa, zgrajenega pod kotom šestdeset stopinj.
Ilja in Emilija Kabakov Foto: Wikimedia
V delu umetnikov gre za oživljanje ideje ruskih znanstvenikov in mislecev, ki so dojemali vesolje kot resničen prostor, kamor se mora napotiti človek, da bi realiziral svoje zmožnosti tudi izven planeta Zemlja. Znanstveni in tehnološki poskus poseči v vesolje oz. ustvariti opremo, ki bo omogočila človeku, da prisluškuje kozmosu ali od tam pošilja signal, se je materializirala v izstrelitvi Sputnika.
Kabakova pa poskušata s svojimi umetniškimi instalacijami in risbami predstaviti umetnika kot raziskovalca vesolja, ki uporablja akumulirano znanje in ustvarja svojevrstno umetniško vizijo novih možnosti komunikacije človeka z vesoljem. Tako znanstvenik kot umetnik sta razumljena kot odgovorna akterja pri vzpostavljanju nadaljnjega razvoja človeka. Oba posedujeta moč vizualizacije prihodnosti oz. še neznanega.
