Kabinet čudes: Dediščina Maksa Fabianija

Znameniti arhitekt in urbanist je začrtal urbanizem Ljubljane po velikonočnem potresu leta 1895.

pet, 27.02.2015, 08:00

Kot odgovorna medijska hiša, ki svoje družbene vloge ne vidi zgolj v informiranju javnosti, ampak veliko pozornosti namenja tudi izobraževanju, smo v sodelovanju z ducatom kulturno-izobraževalnih institucij za vas pripravili rubriko Kabinet čudes.

Dvakrat na teden (ob torkih in petkih) vas bomo skozi poučne zgodbe popeljali v čudežni svet znanja.

V projektu so nam svoje znanje posodili Hiša eksperimentov, Slovenski etnografski muzej, Botanični vrt Univerze v Ljubljani, Muzej novejše zgodovine Slovenije, Kulturno središče evropskih vesoljskih tehnologij, Živalski vrt Ljubljana, Park vojaške zgodovine, Mestni muzej Ljubljana, Muzej narodne osvoboditve Maribor, Tehniški muzej Slovenije, Moderna galerija in kobariški Muzej prve svetovne vojne.

Želimo vam obilo bralnih užitkov pri odkrivanju novega.

Maks Fabiani se je rodil 29. aprila 1865 v premožni družini v vasi Kobdilj pri Štanjelu. Po maturi na ljubljanski realki je leta 1883 odšel na Dunaj, kjer je leta 1892 diplomiral iz arhitekture na Tehnični visoki šoli. Prvo službo je nastopil kot asistent na Tehnični visoki šoli v Gradcu, od koder se je že kmalu podal na daljše študijsko potovanje po Grčiji, Mali Aziji in Evropi. Po vrnitvi na Dunaj leta 1894 je najprej dve leti delal v ateljeju znanega dunajskega arhitekta Otta Wagnerja, kjer se je v istem času izobraževal tudi Jože Plečnik.

Leta 1902 je končal doktorat iz tehniških ved kot prvi med dunajskimi arhitekti, ki je predložil disertacijo o urbanizmu. Istega leta je postal svetovalec avstrijskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda za arhitekturo in umetnostno zgodovino. Med letoma 1910 in 1917 je predaval ornamentalno risanje na Tehnični visoki šoli na Dunaju, nato pa je zasedel mesto rednega profesorja arhitekturne kompozicije. Po dveh letih se je odpovedal temu nazivu in se kljub različnim ponudbam z Dunaja in Ljubljane preselil v Gorico.

Že med bivanjem na Dunaju je namreč nadvse zavzeto sodeloval pri obnovi v prvi svetovni vojni porušenega Posočja. Po selitvi v Gorico je zasedel mesto profesorja umetnostne zgodovine na liceju, kjer je poučeval do leta 1927. Med letoma 1935 in 1945 je bil župan Štanjela. Fabiani je v Štanjelu zasnoval skorajda vse, kar je bilo tam zgrajenega med obema vojnama, pri čemer velja omeniti predvsem prenovo vile Ferrari in vrta pod njo. V obnovljenem štanjelskem gradu je uredil občinski urad, osnovno šolo, zdravstveni center, kinodvorano, veliko plesno dvorano ter občinsko skladišče. Umestitev različnih javnih programov v prenovljeni grad je brez primere v evropskem prostoru. Grad je bil pred koncem vojne leta 1944 požgan, zgorel pa je tudi Fabianijev arhiv v Kobdilju.

Maks Fabiani je umrl 12. avgusta 1962, star 97 let.

Pionir urbanizma na slovenskem

Fabianijeve stavbe krasijo tako Dunaj (stavba pohištvenega podjetja Portois&Fix, kartografske hiše Artaria in ljudske univerze Urania) kot tudi Trst (Narodni dom, hiša Bartoli, Trgovski dom in palača Stabile) in Ljubljano.

Po ljubljanskem potresu leta 1895 je Fabiani na lastno pobudo in brezplačno izdelal urbanistični načrt za mesto in ga podrobno predstavil v posebni brošuri z naslovom Regulacija deželnega stolnega mesta Ljubljane. Izdal ga je v 300 izvodih in velja za prvo v slovenščini napisano besedilo o urbanizmu. Na podlagi tega načrta je nastajalo današnje mestno središče z obvozno krožno cesto, ki vodi po Masarykovi, Njegoševi, Roški, Karlovški, Zoisovi, Aškerčevi in ob parku Tivoli. Fabiani je zasnoval posodobljeno mrežo ulic znotraj tega območja, še posebej neposredne povezave z železniško postajo, in nove trge. Po ringu je predvidel krožne proge tramvaja ali drugega javnega prevoza in opozarjal na problematiko železniške proge v rastočem mestu, pri čemer so nekatere njegove zamisli aktualne še danes. Tako predstavlja zaključek obvoznega ringa leta 2012 postavljeni dvoetažni most pri Cukrarni, ki nosi njegovo ime.

Zahvaljujoč naklonjenosti ljubljanskega župana Hribarja se mu je v Ljubljani ponudila priložnost projektiranja številnih modernih stavb. Med njimi najdemo Dekliško osnovno šolo na Levstikovem trgu, zgrajeno leta 1901. Arhitekt je zasnoval sodobno šolsko stavbo z 18 učilnicami za 460 učenk in telovadnico, ki je imela kopalnico s prhami, kar je bila za tisti čas velika novost. Fabiani je le nerad uporabljal secesijsko okrasje, zato je z rastlinskim vzorcem okrasil le vogale gornjih nadstropij, pročelje so krasili še napisi z vzgojnim sporočilom, ki pa so jih ob prenovi po drugi svetovni vojni odstranili. Zdaj je v stavbi osnovna šola s prilagojenim programom v okviru Zavoda Janeza Levca.

Krisperjevo hišo so zgradili leta 1901 ob Slovenskem (danes Miklošičevem) trgu, kot prvo v nizu stavb, ki so zrasle v okviru popotresne izgradnje mesta. Hiša je tako postala zgled in je kazala smernice oblikovanja zazidave Slovenskega trga, ki ga je sam zasnoval. Poudarjen je le vogal z lahkotnim stolpičem pod zvončasto streho, motiv, ki so ga povzele še druge stavbe na vogalih trga. Zadržano okrašeno pročelje te najemniško stanovanjske stavbe je kvaliteten primer dunajske secesijske estetike, kar je bila izrecna želja naročnika. Slovenski trg, danes Miklošičev park, je uredil leta 1908 in je tedaj veljal za najlepši secesijski trg v mestu.

V bližini je leta 1907 načrtoval hišo za ljubljanskega založnika in tiskarja Bamberga, na čigar poklicno dejavnost opominja kiparsko okrasje z reliefi tiskarjev na pročelju. Palača, ki stoji na vogalu Miklošičeve in Dalmatinove ulice, je izraz arhitektovih prizadevanj za večjo povezanost arhitekture in njenega okolja. To je vidno v izboru gradiv in stavbnih elementov, med katerimi je še posebno jasno baročno čelo hišne stranice ob Dalmatinovi ulici. Njegov vzor najdemo na Uršulinski cerkvi. 

Hišo na vogalu Slovenske in Tavčarjeve je dal leta 1903 zgraditi napredni ljubljanski župan Ivan Hribar. V pritličju so trgovski lokali, v nadstropjih pa večja stanovanja. Hiša je tlorisno zasnovana na kvadratni geometrijski mreži, ki jo je arhitekt kot kompozicijsko osnovo uporabil tudi na pročelju. Pročelje vzdolž Slovenske ceste ima tri valovite izbokline z razglednimi okni, nad katerimi so preklade, ki jih krasijo levje glave. Ob Tavčarjevi, kjer je tudi glavni vhod v hišo, se valovi pročelja umirijo. Hiši daje secesijski videz širok napušč, ki v zaokroženi liniji teče okoli vogala.

Manj znano je, da je Fabianijeva prva izvedena stavba v Ljubljani Mestna ubožnica (1901, zdaj del Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana), je pa tudi avtor postavitve in podstavka Prešernovega spomenika (1905, s sodelovanjem kiparja Ivana Zajca), Mestnega dekliškega liceja (1907, zdaj Ministrstvo za zunanje zadeve), župnišča pri cerkvi Sv. Jakoba (1908) in Jakopičevega paviljona v Tivoliju (1909), ki je bil zaradi prestavitve železniške proge in gradnje podvozov podrt leta 1962.

***

Ana Porok je kustosinja za arhitekturo in oblikovanje MGML.

V letošnjem letu obeležujemo 150. obletnico Fabianijevega rojstva. Razstava v počastitev tega dogodka bo od 21. aprila naprej na ogled v atriju Mestnega muzeja Ljubljana.

Prijavi sovražni govor